V središču / Začetek spopada

Že obrisi bodoče vladne koalicije dajo jasno vedeti, da bo ta poskušala obračunati prav z vsemi, ki bi se ji upali postaviti po robu, začenši s sindikati in nevladnimi organizacijami, glede na pretekle napovedi pa bo na svoj račun prej ali slej prišla tudi javna univerza. Zametki spopada so se že pokazali ob zbiranju podpisov za razpis referenduma o »interventnem zakonu za razvoj Slovenije«, ki se mu je pridružil tudi visokošolski sindikat – in bil zaradi tega deležen številnih napadov. A se je ob tem, namesto da bi mu ljubljanska univerza stala ob strani, znašel še v sporu z njenim vodstvom.

Podpise so po fakultetah začeli zbirati v torek prejšnji teden. A že naslednji dan je rektor univerze dr. Gregor Majdič dekanom fakultet pisal, da takšno početje ni dovoljeno in je v nasprotju s sedmim členom statuta univerze, ki med drugim na univerzi prepoveduje delovanje političnih strank. Rektor je prepoved delovanja političnih strank torej raztegnil tudi na sindikalno zbiranje podpisov. Na to so se s pismom rektorju kmalu odzvale vse tri največje sindikalne centrale, ki so rektorja opozorile, da je takšna razlaga statuta po njihovem pravno neutemeljena in hkrati posega v pravice do sindikalnega organiziranja in delovanja, kot jih zagotavljajo zakonodaja ter ustavno varovane pravice do svobode izražanja in združevanja.

Sledila je javna objava ljubljanske univerze, v kateri je prejšnji domnevni kršitvi statuta univerze sindikatu pridala še očitek o kršitvi univerzitetnega etičnega kodeksa. Ta v 18. členu prepoveduje politično oziroma drugo agitiranje v prostorih ali na območju univerze. Kar naj bi po mnenju rektorata vključevalo tudi javno nagovarjanje k podpori ali nasprotovanju posameznim referendumskim pobudam. A tudi ta člen bi bilo smiselno brati v celoti: njegov prvi odstavek namreč prepoveduje, da bi imeli nosilci funkcij v političnih strankah funkcije na univerzi. Prepoved, ki sledi, je torej spet mogoče brati predvsem kot omejitev agitacije političnih strank.

Če bi obveljala rektorjeva razlaga omenjenega člena, bi lahko pri branju kodeksa prišlo do nenavadnih protislovij, so opozorili tudi v Visokošolskem sindikatu Slovenije, katerega delovanje je zmotilo Majdiča. Etični kodeks kot temeljne vrednote univerze, ki naj bi jim sledili vsi na univerzi, poleg znanstvene in pedagoške odličnosti ter poštenosti, avtonomije, svobode znanstvenega in raziskovalnega dela ter spoštovanja človekovega dostojanstva, našteva še humanizem, socialno pravičnost, enakopravnost in resnico. V nadaljevanju pa je v njem zapisano tudi, da je temeljni cilj vseh na univerzi intelektualna neodvisnost, ki ohranja kritičen odnos do pojavov tudi v socialnem okolju, cilj pedagoškega dela pa da je med drugim spodbujanje h kritičnemu in odgovornemu razmišljanju.

Kaj bi to pomenilo za nekatera pretekla prizadevanja aktualnega rektorja? Kot so v pismu rektorju spomnili v sindikatu, je bil Majdič, še preden je postal rektor ljubljanske univerze in je bil širši javnosti manj znan, eden glavnih aktivistov, ki so znotraj univerze promovirali udeležbo na Shodu za znanost. Ta je bil v svojem bistvu zakonodajna pobuda akademske skupnosti in institucij, predvsem znanstvenih inštitutov, ki so s shodi – torej značilnim civilnodružbenim pritiskom – od politike zahtevali, naj izboljša sistemsko proračunsko financiranje znanosti. Posledica njegovih prizadevanj in prizadevanj širše akademske in raziskovalne skupnosti, tudi visokošolskega sindikata, je bila naposled sprejem zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki je kot bistveno novost uvedel stabilno financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Je bil Majdičev takratni aktivizem potemtakem neetičen? Zagotovo ne.

Vodstev univerz zgodovina nikoli ni ocenjevala po njihovi sposobnosti ohranjanja nevtralnosti, temveč tudi po tem, ali so znala prepoznati zgodovinski trenutek.

Univerza, kot je bila zamišljena, naj ne bi bila zgolj stroj za ustvarjanje nemudoma aplikativnih znanosti, temveč predvsem središče kritične misli. Tako je bilo vso zgodovino: nekateri najpomembnejši družbeni premiki zadnjih desetletij so imeli korenine prav v univerzitetnem prostoru. Univerze so bile v odločilnih obdobjih vedno prostori družbenega konflikta, razprave in politične domišljije – od študentskih gibanj šestdesetih let do uporov proti avtoritarnim režimom in bojev za delavske, manjšinske ter človekove pravice, v zadnjem obdobju denimo za pravice Palestincev. Vodstev univerz pa zgodovina nikoli ni ocenjevala zgolj po njihovi administrativni učinkovitosti ali sposobnosti ohranjanja navidezne nevtralnosti, temveč tudi po tem, ali so znala prepoznati zgodovinski trenutek in se postaviti na pravo stran.

In to je takšen zgodovinski trenutek: Slovenija z Janševo desno koalicijo morda dobiva najbolj avtoritarno vlado doslej, kar se kaže tudi v načinu sprejema tako imenovanega interventnega zakona za razvoj Slovenije. Ta je bil sprejet brez javne razprave, upoštevanja stroke, socialnega dialoga, civilne družbe, javnosti in mimo vseh institucij, ki jih bo zakon prizadel. In bilo bi iluzorno pričakovati, da milijardna finančna luknja, ki bi jo omenjeni zakon pomenil za državni proračun, ne bo prizadela tudi javne univerze, za katero je Janša v preteklosti že večkrat dal vedeti, da spada med nekatere njegove največje sovražnike.

Treba se je spomniti samo govora, ki ga je imel Janša pred dvema letoma kot častni govorec na zasebni Novi univerzi Petra Jambreka, dolgoletnega ideologa SDS. »Akademski svet zahodne civilizacije je v zadnjih desetletjih postal poseben ekosistem, ki je, žal, že dodobra obvladan s progresivističnim, levičarskim, prebujenskim pristopom,« je razlagal takrat. Po njegovem mnenju na univerzah danes namreč poteka spopad za razum, v katerem se v »ospredje namesto meritokracije postavljajo načela enakosti, vključevanja in različnosti«, progresistične ideje pa »uničujejo naše razumevanje stvarnosti, našo zdravo pamet« in pomenijo, kot je dejal, »drugo pot do Marxove brezrazredne družbe«.

Kako nameravajo obračunavati z akademsko skupnostjo, je dal vedeti tudi nedavni napad na dekana ljubljanske Fakultete za družbene vede (FDV) dr. Sama Uhana, sociologa in strokovnjaka, ki že desetletja aktivno raziskuje slovensko javno mnenje, ko je ta v podkastu N1 predstavil analizo rezultata minulih parlamentarnih volitev. Ker se z njo niso strinjali, so v SDS nanj organizirali čisto pravi desant in ga pozvali k odstopu, bivši notranji minister in vidni član stranke Aleš Hojs, ki se mu je znova uspelo uvrstiti v parlament, pa je na družbenem omrežju X predlagal celo, da bi morali »to greznico od FDV ukiniti«.

V gotovem spopadu z javno univerzo, ki prihaja s četrto Janševo vlado, bi se moralo vodstvo ljubljanske univerze nujno znajti na istem bregu kot sindikat.

Javni univerzi se pod novo Janševo vlado zagotovo ne obeta nič dobrega – to vemo že iz njegovih preteklih vlad. »Bodoča vlada, ki jo bo tvorila desna koalicija, je korumpirana, ker ji vsebino narekuje kapital. In v tem kontekstu tudi univerzo razume kot nekaj, kar bi moralo neposredno prispevati k možnostim za akumulacijo kapitala za gospodarsko rast. Tiste dele univerze, ki niso nujno taki ali so preveč kritični, tako hitro razume kot nepotrebne in nekaj, kar bi bilo treba izstradati,« je povedal sociolog dr. Gorazd Kovačič z ljubljanske Filozofske fakultete, sicer tudi predsednik visokošolskega sindikata. »Pretekle izkušnje pa kažejo, da je SDS, ko je bila na oblasti, seveda tudi mesarila po visokem šolstvu na način, da je dajala različne bonitete izbranim zasebnim visokošolskim zavodom, ki so bili politično povezani s stranko. Tudi to je v svojem bistvu koruptivno delovanje. V kolikor bodo zasebniki spet dobili njim naklonjeno vlado, lahko pričakujemo, da bodo delali nove korake v smeri lastnih interesov. Čeprav gre za zavode, so to v osnovi namreč firme. Nekdo jih je ustanovil, da bi imel od njih korist. Najbolj koristno poslovanje pa je tisto, ki se mu uspe priklopiti na državni proračun.«

V gotovem spopadu z javno univerzo, ki prihaja s četrto Janševo vlado, bi se moralo vodstvo ljubljanske univerze nujno znajti na istem bregu kot sindikat. A ob nedavnem dogajanju se je težko izogniti občutku, da je Majdič izvedel predvsem taktični umik. Prejšnji teden, ko so se nad univerzo začeli vršiti pritiski, naj ostreje omeji sindikalno delovanje, se je na družbenem omrežju namreč oglasil tudi Janša, ki je zapisal: »Čakamo, Gregor Majdič.« Sledil je ponoven javen odziv rektorja, v katerem je zbiranje podpisov označil za politično agitacijo. Morda je ocenil, da se mu bo takšna drža politično obrestovala, da bo z distanciranjem od sindikata univerzo in sebe lažje obdržal pod radarjem prihodnje oblasti. A spopad, ki ga napoveduje Janša, ne bo prizanesel nikomur. To je bil šele njegov začetek.