V središču / Kaj je to »razvoj«?

»V Beltincih je bil leta 1948 jazz bend. Si misliš?! Danes pa narodnjaki igrajo na Prešercu sredi Ljubljane! Noro, a?«
(Vlado Kreslin)

Kako neki, da je bil takrat v Beltincih jazz bend? Pa potem v Trbovljah Laibach, danes pa so narodnjaki osvojili že Ljubljano? Kot da bi bili tisti svinčeni časi ustvarjalni, današnji pa spet zavrti in nazadnjaški. In od kod v času tako imenovane komunistične represije vsi ti kazalniki modernosti in liberalnosti, o kakršnih danes ni več ne duha ne sluha?

In kaj neki se nam dogaja, da se je izkazal na letošnjih volitvah za ljudem tako privlačnega »razvojni projekt«, ki obeta zdaj že zares popoln potop slovenske družbe in države? Ta projekt je le primitivna provincialna kopija že desetletja starega neoliberalnega recepta za podaljševanje agonije stare, v vodilnih družbah Zahoda že dolgo nič več ustvarjalne in produktivne »materialne« kulture. Zdravila te vrste niso nikoli povečala tako želene »rasti«, ki je današnji zasebniški sektorji stare industrijske paradigme pač niso več sposobni, ker po njihovih produktih preprosto ni več povpraševanja. Samo povečala so bogastvo peščice na račun dodatnega osiromašenja vseh drugih.

Znižanje davkov povzroči povečanje javnega primanjkljaja, na kar neoliberalci odgovorijo z zmanjšanjem sredstev za zdravstvo, izobraževanje, pokojninsko varstvo itd. (državni izdatki za vojsko, policijo in »investicije« – ki so povsod vir znatnega dopolnilnega zaslužka strankarskih nomenklatur – so pač nedotakljivi). V družbah z daljšo zgodovino neoliberalizma se je to zdaj že tako ali tako izpelo, socialni razkroj je šel že predaleč in oblastniki se že zavedajo, da lahko nadaljnji koraki v tej smeri vodijo v vsesplošen izbruh ljudskega besa. Dokler se ta bes še usmerja samo v podporo sedanjim neoliberalnim fašistom, so reči še pod nadzorom. S časom pa bo prebita tudi ta zadnja obrambna črta.

Jeseni 2022 je bila za zelo kratek čas premierka Velike Britanije konservativka Liz Truss. Padla je že 49 dni po predložitvi načrta za veliko znižanje davkov za premožne. Zrušil jo je upor londonskih finančnikov: obrestne mere so porasle, vrednost funta se je znižala. Leta 2022 so take reči že veljale za nadvse sporne tudi med samimi upravljavci neoliberalizma. (V letošnjem proračunu so laburistu Starmerju dovolili določeno zvišanje davkov, a samo pod pogojem, da se ta dodatni priliv razporedi v rezervo in ne v podporo javnim storitvam: »Saj vam ta denar tudi odobrimo, ampak ne za to, da bi z njim krepili neka od nas neodvisna ekonomska in družbena vozlišča, ki bi tekmovala z našimi.« Za to gre, bolj kot za sam denar.)

Z davčnimi darili bogatašem se namerava izkazati tudi nova slovenska vlada, izgubljena v prostoru in času. V neoliberalizmu se politika počasi reducira na zgolj korupcijo tudi v Sloveniji. Nič novega in nič posebno našega. Na tem mestu se bomo zato posvetili edini preostali vsebini tega projekta, ki pa je prav posebno slovenska in namenjena »razbremenjevanju« drobnega sektorja (in vsega drugega drobnega). Slovenija izstopa v evropskih primerjavah z zelo velikim deležem drobnega sektorja v skupnem gospodarstvu; drobni sektor je tipično manj produktiven od večjega (razen v tehnoloških startupih, ki jih je v Sloveniji bolj malo); v Evropi so deleži drobnega sektorja značilno negativno korelirani z BDP in blaginjo in že to naše sedanje stanje je med glavnimi izvori že dolgo trajajočega zloma slovenske razvojne dinamike.

Slovenija izstopa v evropskih primerjavah z zelo velikim deležem drobnega sektorja v skupnem gospodarstvu; drobni sektor je tipično manj produktiven od večjega.

Pustimo ob strani, da ta davčna darila ne bodo prav nič prispevala k napredku drobnega gospodarstva. Samo povečala bodo stanje na bančnih računih nekaterih segmentov prebivalstva (ki je že zdaj ogromno in neizrabljeno). Naša težava je, da v tej »razvojni vladi« sploh ne vedo, kaj je razvoj. In da nameravajo že v svojem prvem dejanju vložiti kakšno milijardo evrov od tujih bank izposojenega denarja v ubijanje razvoja. Potem pa bo treba začeti zmanjševati izdatke. Ni treba biti posebno pameten, da veš, kje jih bodo zmanjšali politiki, katerih horizonti zaobjemajo samo vse drobno, provincialno in zasebniško.

Slovenija je v neoliberalizmu šele 20 let, zato je poznavanje njegovih »zakonitosti« tu še omejeno. Pa nas je le presenetila ta neizmerna zabitost naših novih političnih strank. Sprva sem celo pomislil, da jih bo morda spravil k pameti, ko jih prevzame, Janša. Janša ima gotovo v svojem štabu tudi kakšno bolj intelektualno osebo, ki bi znala, denimo, pogledati v Wikipedijo. A je ta do neba segajoča raven zaplankanosti in idiotizma le vseprisotna.

Janša se ni nikoli učil na zgledih z našega severa in zahoda. V svojih ranih letih je bil, drugače od takrat že v Evropo zagledanih slovenskih partijcev, navdušen Jugoslovanar. V času osamosvajanja se je zgledoval po hrvaški HDZ. Pozneje ga vidimo pogosto v Bosni in še pogosteje pri Orbánu. Ta njegov dolgoletni sponzor in mentor je zdaj propadel. In kaj zdaj? H komunajzarju Putinu ne sme. Trumpu tudi ne kaže več najbolje. Prijateljstva z Netanjahujem pa ne moreš prav obešati na veliki zvon.

Kaj sploh še preostane kvizlingom, znamenitim slovenskim »hlapcem«? No, se bodo že znašli. Poanta tukaj je, da je stopnja bebavosti in neprizemljenosti v čisto vseh delih naše nove vladne ekipe enormna. Nič novega. V nadaljevanju dodajamo zato še kakšno svojo bistro misel o nekaterih »realnih« zaledjih slovenske ljudske podpore nečemu tako absolutno abotnemu.

Slovenska razvojno vodilna fordovska izvozna industrija se je sestavila že dolgo pred osamosvojitvijo. Industrializacija je sprva napredovala z uveljavljanjem na jugoslovanskem trgu, ki se je razcvetel po odprtju meja sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in po katerem so začele teči v državo milijarde dolarjev od turizma in nakazil zdomcev. Ko se je stalno povečevanje teh tokov sredi sedemdesetih let ustavilo, pa ga je začelo nadomeščati zunanje zadolževanje, do zloma in terminalne jugoslovanske krize v osemdesetih. V tem zadnjem desetletju se je slovenska industrija že naučila izvažati na evropske trge: Slovenija je ob osamosvojitvi že imela velik zunanjetrgovinski presežek z nejugoslovansko tujino.

Utemeljeno se je vprašati o možnostih razvojnega aktiviranja družbe v tedanji zelo togi politični in ekonomski ureditvi. Pa je bila razvojna dinamika vseeno neprimerljiva s čimerkoli prej ali pozneje. In če tega kdo ne more razumeti, naj le upošteva, da je Slovenija takrat imela tisto, česar danes nima: nacionalno vodenje, državo. V današnjem žalostnem času živeče mlajše generacije kar niso več sposobne razumeti, česa vsega so zmožne dobro organizirane družbe.

Produktivnega in ekonomskega razvoja ni, če ni nenehnega državnega potiskanja v vsedružbeno moderniziranje. Država mora ustvarjati okolje, ki poraja motivacije za sprejemanje novega in za spreminjanje stvari – v vseh plasteh družbe, v katere je gospodarstvo vpleteno po neštetih vezeh kot zgolj njihov soodvisni delček. Produktivni in družbeni napredek določa nenehno vznikanje novih, prihodnjih ustvarjalnih elit, bolj kakor nagrajevanje sedanjih.

Tedanja država je vzpostavila takrat odločilen nov kanal socialnega napredovanja in osebnega motiviranja z eksplozijo sistemov izobraževanja; z že hudo zamujenim ustvarjanjem urbanih stičišč in srečališč za vse naše blaženo izolirane doline in planine; z učinkovito stanovanjsko politiko, podprto z velikim stanovanjskim prispevkom iz plač in dobičkov; z zagotovitvijo dobro delujočega zdravstvenega, socialnega in pokojninskega varstva; in še marsičim.

Lahko smo skeptični do »planskega« modela prvih dveh povojnih desetletij. Izhodišče je bilo mizerno in v takih stanjih je velika upravljavska – politična – avtoritarnost normalna. Povzročila je veliko škode, a tudi veliko dobrega. Vsekakor se je ta model čez čas izčrpal. Odločilno slovensko moderniziranje v zadnjih dveh do treh desetletjih pred osamosvojitvijo pa je bilo mogoče le v okolju široko razprostranjene družbene in človeške dinamike.

Seveda je bilo drugače, kot je danes. Podjetja so bila de facto državna, a po kardeljevskih reformah po koncu šestdesetih let že z visoko stopnjo avtonomije. Plače »direktorjev« so bile samo štirikrat višje od najnižjih, pa se je takrat, o groza, izkazalo, da to povsem zadošča. Drobni sektor je bil blokiran, sistem je bil naravnan na razvoj tehnološko intenzivnega velikega in tako so se energije kanalizirale v velikega; niso se mogle usmerjati v nesmiselno zasebno bogatenje in niso se smele usmerjati v krajo in goljufijo … Ustvarjali smo Gorenje in Elan in druga mednarodno uspešna podjetja; nastajali so Tribuna in Mladina, Laibach, Irwin in Slavoj Žižek … To niso produkti sistemske togosti. Smiselno se je vprašati, koliko je bil tedanji sistem res tog.

Na podlagi te velike preobrazbe je za nadaljnjo pozitivno dinamiko v prvem obdobju po osamosvojitvi zadoščalo le nadaljnje liberaliziranje in odpiranje navzven. Izpuščam podrobnosti, ampak v glavnem samo to. Čez čas, sredi prvega desetletja 21. stoletja, pa so se dinamični potenciali stare produktivne baze, stvaritve tistih starih energičnih državnih politik, že počasi izčrpali. Predolgo zanemarjeni stari sistem ustvarjalnosti, predolgo brez novih, novemu času primernih posegov države je izčrpal svoje potenciale poganjanja napredka.

Med letoma 1994 in 2007 se je slovenska produktivnost dela (realni BDP na zaposlenega) povečevala, kot je za »dohitevajočo« družbo normalno, vsako leto za približno tri odstotne točke hitreje kakor v že BDP-jevsko nasičeni Nemčiji. Potem je bilo tega konec. Prodiranje neoliberalizma je povzročilo dolžniško krizo in zatem destruktivno »reševanje« te krize. Med letoma 2015 in 2018, ko je bila gospodarska rast po tej epizodi še zadnjič spet odlična, se je produktivnost povečevala samo še za kakšno točko hitreje od nemške. Danes so v vladi zadovoljni že, kadar vsaj ne zaostaja. Po tisti krizi je pognalo gospodarsko rast samo ponovno zaposlovanje pred tem odpuščenih delavcev in – potem ko je teh zmanjkalo – zaposlovanje tujcev ob samo neznatnem, če sploh kakšnem, povečevanju produkta na zaposlenega. Razvoj se je ustavil. Bilo je neizbežno: neoliberalizem ne poganja rasti in razvoja, namenjen je samo bogatenju elit v razmerah, ko ni več rasti in razvoja.

Skočimo spet malo nazaj. Drugo polovico 20. stoletja sta v Sloveniji opredeljevala dva velika produktivna in vsedružbena strukturna preskoka. Prvega so zagnali takoj po vojni komunisti. V tem najbolj eksplozivnem dejanju družbene preobrazbe v vsej slovenski zgodovini je približno tretjina prebivalstva prešla iz arhaičnega kmetijstva v veliko višje produktivno industrijo. Na vrhuncu te dinamike je bilo v industriji in rudarstvu zaposlenih 45 odstotkov zaposlenih v »podjetjih in organizacijah« (danes že pol manj).

Drugi preskok, ki je stekel kakšnih deset let pred osamosvojitvijo, označujejo nove velike selitve prebivalstva iz industrije v storitve (predvsem v trgovino, transport in gostinstvo) ter iz velikega sektorja v malega in drobnega. Po osamosvojitvi so starejši deli industrije in drugi, ki se niso zmogli preusmeriti na evropski trg, propadli, industrija se je »očistila«, a se je hkrati naglo povečevalo zaposlovanje v na novo rastočih delih gospodarstva.

Storitvene panoge, natančneje panoge naših osrednjih »tržnih storitev« z nizko kvalifikacijsko sestavo zaposlenih, so z redkimi izjemami manj produktivne kot industrija in imajo veliko manjši potencial povečevanja produktivnosti s časom. To velja tudi za večino drobnega sektorja v primerjavi z velikim. V prvem obdobju uveljavljanja obeh sektorjev je to bogatenje strukture ustvarjalo takrat nujne nove sinergije, danes pa je njun veliki delež v skupni gospodarski aktivnosti že med glavnimi vzroki slovenskega razvojnega stagniranja. Zdaj potrebnega novega prestrukturiranja v višjetehnološke proizvodnje in okrog njih sestavljene načine življenja družbe pa ni. In ga kar tako, po neki liberalni logiki, kaj šele neoliberalni, tudi ne bo.

Desetletja po razpadu stare socialistične podjetniške strukture je delovno okolje morda kar večine Slovencev v malem in zelo majhnem sektorju. Delež aktivnosti prebivalstva v (večinoma drobnem) kmetijstvu je med največjimi v Evropi, večji je kot v vseh štirih sosednjih državah. Delež zaposlenih v širši javni upravi, izobraževanju, zdravstvu in socialnem skrbstvu, to se pravi v pretežno velikih javnih sistemih, je v Evropski uniji manjši samo v Bolgariji in Romuniji. Vsaj prvi in tretji sta kazalnika precejšnje zaostalosti.

Neoliberalizem ne poganja rasti in razvoja, namenjen je zgolj bogatenju elit v razmerah, ko ni več rasti in razvoja.

V Sloveniji vsi delajo in delajo veliko, brezposelnosti že nekaj let tako rekoč ni več. Vendar je morda kar prevladujoče gonilo te aktivnosti mali in drobni sektor. Današnje slovenske podjetniške »gazele« so zelo majhna, v glavnem družinska podjetja. Delo v majhnih obratih pa je veliko manj produktivno in daje veliko manjše dohodke na zaposlenega (neto plače in nakazila za vrtce, šole, zdravstvo, infrastrukturo, pokojnine starejših …) kot delo v Krki, pri Akrapoviču, v bolnišnicah in na univerzah ter v drugih višjetehnoloških sistemih. Prekarno delo je izstopajoče nizko produktivno. Lahko delaš od jutra do večera, vendar ima dan samo toliko ur, višjetehnološki sklopi večjih sistemov pa imajo potencial skoraj nenehnega povečevanja produktivnosti in dohodkov.

V naši izrazito podeželski in neurbanizirani družbi z morda največjim pomanjkanjem urbane kritične mase v vsej Evropi, v kateri poteka večina ekonomske aktivnosti v majhnih in zelo majhnih obratih, razpršenih vsevprek po naši lepi deželici, sta doživljanje in razumetje bolj kompleksne kolektivnosti in družbenosti objektivno omejena. Redko sežeta do razumevanja vseh vrst drugačnosti ali do občutenja in reflektiranja umeščenosti v veliki beli svet itn. Le težko sežeta do razumetja, kako pomembni in kako zapleteni so posli nacionalnega vodenja, o katerih odločamo na volitvah. Tu smo: v marsičem lepem, zelenem, daleč proč od mestne natrpanosti in nevrotičnosti, a tudi daleč proč od spoprijemanja z vsemi širšimi razsežnostmi sodobne stvarnosti. Dokler gre, gre, a se ta čas zelo očitno izteka.

Za Slovenijo ni več pasivnih scenarijev. In scenariji seveda ne morejo biti zgolj ekonomski in še manj zgolj tehnološki. Rdeča nit vsega, kar se nam dogaja, je propad slovenske države. To je težava, ki jo bo treba rešiti. Spet si bomo morali vzpostaviti državo. Storiti bomo morali tisto, kar je v vsaki družbi najteže. Družbe, ki ne najdejo moči, da storijo to najtežje, s časom zgnijejo in izginejo iz zgodovine.