Hrvaška / Heni Erceg: Memorandum 2

Ko so se leta 1971 študenti na Hrvaškem organizirali v opozicijsko gibanje pod pokroviteljstvom tako imenovanega demokratičnega krila Zveze komunistov Hrvaške, so zahteve utemeljili na gospodarskih vprašanjih; trdili so, da ima Hrvaška pravico do večjega deleža denarja iz skupne državne blagajne v Beogradu. Ker je sodila med razvitejše republike, naj bi si bila zaslužila večji kos zvezne pogače. Tako je bilo videti na prvi pogled, toda bistvo upora je bil, kot se je kmalu izkazalo, tipični nacionalizem – ki je neredko dobil obliko fizičnih napadov na kolege srbske narodnosti na fakultetah. V glavnem, tako imenovano hrvaško pomlad so zadušili, študentski voditelji so končali za rešetkami – kar je bil dokaz nespametne togosti tedanjega režima –, toda nacionalizma niso zatrli, še naprej je tlel in čakal na pravi trenutek. Tako je potem v devetdesetih letih prav dobro držal korak s plamtečim srbskim nacionalizmom. Hočem reči, da nobeno gibanje, ki temelji na etnonacionalizmu in revizionizmu – v nasprotju z uporom mladih iz leta 1968 – ne more prinesti in ne bo prineslo sprememb vrednot.

Toda mar se niso zdaj v past nevarnega nacionalizma ujeli tudi študenti v Srbiji, katerih protest traja že več kot poldrugo leto z edinim namenom zrušiti morbidni srbski režim. Tako vsaj – kot popolnoma depolitiziran – je bil ta upor razumljen vse do nedavnega, ko so študenti objavili memorandum o Kosovu in v njem napletli, da sta Kosovo in Metohija sestavni del Srbije, da je to »zgodovinski in moralni imperativ, temelj obstoja srbske države«, da je »dolžnost slehernega posameznika kot nosilca kolektivnega spomina, da prispeva k ohranitvi duhovne in kulturne dediščine, ki prestopa meje administrativnih dokumentov«. Memorandum, pravijo, naj bi bil »opomnik, da je boj za Kosovo in Metohijo sočasno boj za našo čast, našo kulturo in našo prihodnost«.

Hm, kolektivni spomin … Nemara bi guru srbskih akademskih desničarjev Milo Lompar – ki se med pripravljanjem nove izdaje poezije vojnega zločinca Radovana Karadžića udeležuje študentskih tribun – vedel kaj malega o kolektivu in spominu, o strašnem trpljenju kosovskih Albancev, zločinih, ki jih je zagrešila srbska soldateska, zaradi česar je Nato leta 1999 navsezadnje bombardiral Srbijo. Študenti bi bili radi »varuhi vrednot, ki smo jim zavezani in so vzniknile na Kosovu, ne samo na bojnem polju, prepojenem s krvjo, ampak tudi na duhovnem obzorju, s katerega nas še danes obžarjajo prizrenske cerkve in stebri gračanskih svodov. Brez Kosova in Metohije naš kulturni in zgodovinski kod ostaja brez izhodišča in smisla.« Kot da Kosovo ni že dolga leta neodvisna država.

Študenti se doslej niso izrekali o svetovnonazorskih vprašanjih, trdili so, da zgolj zahtevajo sestop Aleksandra Vučića z oblasti, od kod torej zdaj ta patetični retardirani izdelek? Naj bi bil to dokaz, da so tudi oni »pravi Srbi«, ne »ustaši«, kot jih imenuje režim? Toda mar se niso s tem ujeli v past prav tega, režimskega nacionalizma, še zlasti, ker Albancev niti ne omenjajo, govorijo samo o ozemlju Kosova? Vsekakor je to sporočilo, da niti študenti, sila napredka, Srbije ne vidijo, utemeljene na demokratičnih vrednotah, očiščene velikosrbskega integralizma, niti ne nasprotujejo njenim nenehnim poskusom, da bi destabilizirala regijo. Gre torej za večletno indoktrinacijo te mlade populacije, prikrajšane za nauk o srbskih vojaških pohodih v BiH, Hrvaško, na Kosovo? In mar je ta dokument, ki izraža strinjanje z večdesetletnim »kosovskim mitom« in s tem, da je »Kosovo srce Srbije«, res izdelal manjši del študentov in to ni njihovo večinsko mnenje? Do zdaj nismo dobili odgovora na to vprašanje, imamo zgolj ta zloslutni memorandum, ki v regiji zbuja precejšnje nelagodje, saj spominja na memorandum s konca osemdesetih let, sestavljen v beograjskih akademskih krogih, memorandum, ki so ga kmalu po objavi uporabili kot načrt za krvave osvajalske pohode srbske vojske v države nekdanje Jugoslavije. So študenti zgrmeli v brezno Vučićeve velikosrbske propagande, ker so hoteli pridobiti glasove njegovih radikalcev? Kajti ko Vučiću vzklikajo »Aco Šiptar«, mar to ne priča o preziru do Albancev s Kosova, s tem pa tudi o natančno takem, režimskem, mitomanskem odnosu do te države?

Vsekakor so študenti začeli politično kampanjo s sramotnim memorandumom, ob katerem človeka spontano obhajajo dvomi: si prizadevajo za resnične spremembe ali samo za zamenjavo Vučića? Toda zgolj Vučićev odhod z oblasti brez temeljnih družbenih sprememb, predvsem opuščanja stare, nacionalistične matrice, ne bi bil nič drugačen od »legendarne« odstranitve Slobodana Miloševića. Po kateri se ni nič spremenilo. Šele ko bodo srbski študenti dojeli težo odgovornosti Srbije za vojne v devetdesetih letih, za zločine in genocidno politiko Miloševićevega režima, šele takrat se bo Srbija z njihovim posredovanjem lahko spremenila.

Na obrat študentov v desno je že leta 2025 na vidovdanskem zborovanju opozoril Tomislav Marković, ko je rekel, da »doživljamo vrnitev k staremu programu vsesrbskega zedinjenja, kot da smo se znova znašli v letu 1989. Zdaj stvar ni več v korupciji, klientelizmu, kriminalizaciji politike in družbe, ampak v tem, kdo je večji Srb in kdo lahko poskrbi, da bomo spet imeli Kosovo.« Ali kot pravi star ljudski rek: »Tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove.«