Film / Točka vžiga

za

Rop brez plena.

Britanski triler Točka vžiga, ki ga je posnel David Mackenzie, avtor trilerjev Za vsako ceno in Relay, bi bil lahko v celoti nem. In pogosto je. Skoraj. Poganjajo ga le rutinski postopki tako profijev (vojske, policije), ki po odkritju stare, neeksplodirane bombe na nekem londonskem gradbišču evakuirajo lokalno prebivalstvo, samo bombo pa skušajo – pod taktirko Aarona Taylor-Johnsona in Gugu Mbatha-Raw – deaktivirati in odpeljati stran, na smetišče zgodovine druge svetovne vojne, kot profijev (roparjev), ki kuliso panike, izrednih razmer, kaosa in množične evakuacije izkoristijo za praznenje bančnih sefov, polnih diamantov, kar seveda pomeni, da je bil rop – pod taktirko Thea Jamesa – načrtovan in zrežiran že prej ( ja, pred odkritjem bombe, ki morda sploh ni tako stara) in da vas čaka veliko preobratov, preokretov, preskokov, prelomov, prevratov in pretresov, lucidno predvidljivih in predvidljivo lucidnih, vse tja do finalnega, ki pa deluje tako absurdno, potujitveno in antikatarzično (res je tvegan in grotesken, pravi deal breaker, salto mortale), kot da bi ga dopisal Bertolt Brecht. Žanrski filmi pač niso več zadovoljni s tem, kar so.

Točka vžiga, ki se odvrti pri belem dnevu, je disonantna, kot bi skušala poudariti, da danes konsenz ni več mogoč – v hipu, ko pride do denarja, družba razpade. Koalicije ne držijo več. Vsi igrajo po svoje. Izdaja je neizbežna. Kot v tej tolpi. (kino)