Teden / »Pojoči gams«

Med pritožbami zaradi domnevne kršitve pravice do svobodnih in demokratičnih volitev, ki so prejšnji teden romale na ustavno sodišče, je bila tudi pritožba s podpisi skoraj 30 uglednih državljanov, med njimi več javnih intelektualcev, kot so Rudi Rizman, Spomenka Hribar, Vlado Miheljak, Božo Repe, Svetlana Slapšak, Slavko Splichal, Niko Toš, Slavoj Žižek in drugi. Gre za posameznike, ki so desetletja zaznamovali slovenski intelektualni in javni prostor s svojim akademskim delom, publicistiko, političnimi intervencijami in oblikovanjem širše družbene razprave, tudi med osamosvajanjem Slovenije, zato ne bi bilo pretirano zapisati, da njihovi podpisi nosijo precejšnjo simbolno težo.

Ob takšnem seznamu bi bilo najmanj, kar bi lahko storil politik, ki se s pritožbo ne strinja, da bi ostal modro tiho. Vendar si Janez Cigler Kralj, poslanec Nove Slovenije, preprosto ni mogel pomagati. Skupino podpisnikov je prejšnji teden v oddaji Tarča na TV Slovenija oklical za »neke samozvane intelektualce«. »Če si jaz rečem ali pa če si kolega Zoran Stevanović reče intelektualec, bova pa intelektualca,« je dejal. »Ampak ’kar eni’ si zdaj jemljejo pravico, da bodo odločali o rezultatu volitev. Glejte, to je podaljšek leve politike, ki jo vodi Levica, in oni so neki levi radikalni aktivisti, ki skušajo na nelegitimen in nelegalen način vplivati na rezultat volitev. Če hočejo biti politiki, naj vložijo listo, naj kandidirajo in se spopadejo z vsemi nami.«

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da si je Cigler Kralj s takšnim ad hominem napadom na podpisnike privoščil pravzaprav primitivno politično retoriko, obenem pa pokazal nepoznavanje nekaterih osnov ne le pravne države, ampak tudi vloge civilne družbe. Ustavna pritožba seveda ni poskus odločanja o izidu volitev, temveč povsem legitimno pravno sredstvo, s katerim imajo državljani pravico zagotoviti poštenost volitev. V demokracijah politično delovanje prav tako ni omejeno zgolj na tekmovanje političnih strank. Sestavni del političnega življenja je civilna družba, ki lahko z različnimi orodji – kot so peticije, javni pozivi pa tudi ustavne pobude – sodeluje v javni razpravi in pomembno prispeva k nadzoru nad delovanjem oblasti.

In ne nazadnje: večina podpisnikov je bila v civilni družbi prisotna že veliko prej, preden je nastala stranka Levica in tudi preden je Cigler Kralj vstopil v politiko. Minimizirati nekatere najuglednejše javne intelektualce, ki si tega statusa seveda niso pripisali sami, temveč so ga v desetletjih akademskega, znanstvenega in javnega delovanja utrdili v domačem in mednarodnem prostoru, je zato, milo rečeno, smešno.

Napad Ciglerja Kralja je sicer treba razumeti v širšem kontekstu tako imenovanega antiintelektualizma – torej politične drže, ki se nadeja sistematično zmanjšati pomen kritičnega mišljenja v javni razpravi. V tem okviru intelektualci niso več razumljeni kot neodvisni akterji javne sfere, temveč kot potencialno »sumljive figure«, kadar njihovo razmišljanje ni v skladu z nekaterimi političnimi pričakovanji. Prav takšno razumevanje vloge javnih intelektualcev je značilno za populiste povsod po svetu. Pri tem skratka ne gre za nič novega: Cigler Kralj je črpal navdih iz istega priročnika, kot ga uporabljajo ali so ga uporabljali Janez Janša, ameriški predsednik Donald Trump in bivši madžarski premier Viktor Orbán.

Od poslanca, čigar skavtsko ime je Pojoči gams, bi sicer pričakovali več. Med skavtskimi zakoni, ki naj bi jim bil zvest, namreč piše, da naj bi bil skavt plemenit. Pa tudi čist – v mislih, besedah in dejanjih.