Film / Zajčji nasip

za

Pokliči me po svojem imenu.

Zajčji nasip, hrvaški gejevski film, ki si bo čast prvega hrvaškega gejevskega filma na vekomaj veke delil s filmom Lep večer, lep dan (via Ivona Juka), je zgodba o Marku (Lav Novosel), priljubljenem, zelo športnem vaškem mladeniču, prvaku v polaganju rok, bodočem mehaniku, ki ima punco (Franka Mikolaci), toda ko se po treh letih iz Berlina vrne Slaven (Andrija Žunac), fant iz sosednje hiše, s katerim sta »zašla«, tako da so ju morali na silo ločiti (stvar so »rešili«, kot slišimo), dobita priložnost, da se zdaj, starejša in zrelejša, ponovno zbližata in pokažeta, da tisto ni bilo le »skretanje«. Problem je le v tem, da zbliževanje dveh fantov v tesnem konservativnem okolju, v katerem vsi vse vedo in vse vidijo in ki – že itak »polno pošasti« – noče, da ga poplavi (zato tako vneto, vztrajno z vrečami peska gradijo nasip), ni ravno nekaj samoumevnega, tem bolj, ker jima je tista brutalna ločitev – metafora kompletnega spektra homofobije, ki je tu ne intonirajo moški, očetje, temveč užaljene, užaloščene, cankarjanske matere (vsaka s svojo skodelico kave!) – vcepila distanco, a ko enkrat stečeta (na svojo Goro Brokeback, če hočete), stečejo tudi vprašanja (»Si srečen?«, »Zakaj me nisi poklical?« »Kar izginil si!«), ki kličejo povodenj, strup za blokade, predsodke, zatiranje, strahopetnost, mučne tišine in zatajene emocije.

Film – čudovito apokaliptičen v demistificiranju »normalnosti« (in družbe, ki potrebuje dekompresijo, politično katarzo) – ju nenehno in sistematično prikazuje pri rutinskih, povsem vsakdanjih opravilih, kot da bi skušal vsem skupaj reči, hej, skulirajte, tudi istospolnost je nekaj rutinskega, povsem vsakdanjega. (art)

3qH1omPUz4o