Knjiga / Mikel Santiago: Zadnja noč v Tremore beachu

+ + + +

Razsvetlitev z neba

Pričakujejo nevihto vseh neviht. Skladatelju Petru, ki se zaveda, da od precej boleče in z njegove strani tudi ekscesne ločitve ni ustvaril nič zadovoljivega, notranji glas, daimon, pravi, naj ne zapušča hiše, ko gre k sosedom na večerjo. Da so v družini nagnjeni k zaznavanju usodnih znamenj, da slišijo notranje glasove, se spomni materinih opozoril. Ki mu jih, potem ko se stvari razvijejo in vse bolj posegajo v Petrovo življenje, ponovi tudi oče. Obenem opaža ta »dar« pri sinu, ki se včasih brez razloga splaši in potem o tem noče spregovoriti.

Peter gre vseeno k sosedom, in ko umika vejo s ceste, vanj trešči strela. Vidi svetlobo, veliko svetlobe. Potem ni nič več, kot je bilo. Doživlja žive nočne sanje, bolj ali manj na isto neprijetno temo, ima živ občutek kot pri deliriju, da je vse zares, tudi fiziološki odzivi spremenijo njegovo življenje. Zbližajo ga s prijateljico z ugodnostmi, kot jo, še ločitveno splašen, poimenuje pred prijatelji, saj se skozi sanjski svet približa njeni travmi. Ob tem se nasloni na njenega terapevta, strokovnjaka za lucidne sanje in podobna stanja, ki v njem najde zanimiv primer. Enega takšnih, po katerih poimenujejo simptome in bolezni.

Drugi vidijo v njegovih prikazovanjih in slutnjah izraženo bolečino in nemoč ob ločitvi, po njihovem jo kompenzira s heroičnimi in krvavimi dejanji, ki se mu dogajajo pred očmi. Svetujejo mu, naj piše, ko se mu dogaja, vendar od zapisanega ne ostane nič. Petru ne preostane drugega, kot da pride skrivnosti do dna na lastno pest, kar je toliko bolj tvegano, saj po dolgem času na obisk dobi otroka iz Nizozemske in njegove eskapade in nerazumljivo, nerazumsko vedenje močno načnejo očetovo skrbniško kredibilnost. Vendar je demon močnejši in se mu ne more upreti, zato se zadeve loti prav po akcijsko, z begom iz bolnišnice, divjimi vožnjami po skoraj nenaseljenem irskem obmorskem podeželju, seveda ob izdatni svečavi neviht, močnih vetrovih, neusmiljenem divjanju dežja in vsem, kar gre k žanru. Portugalski pisatelj Mikel Santiago (1975), avtor uspešnic, se zaveda, da piše srhljivko, in zna pisati napeto in z razkošno spisano scenografijo, pred katero postavlja Petrovo notranjo dramo.

Zadnja noč v Tremore beachu se dogaja na irskih obalah. Hoče nam povedati, da se lahko tudi v zakotju, ki ga samo poleti poselijo turisti – a temu Evropejci pravijo poletje, nekdo pokomentira vreme in mrzlo morje – in kjer ne zaklepajo vrat, naselita zlo in nevarnost. Žanrsko obdelana zgodba o prividih in jasnovidnosti je spisana z uspešnim nihanjem med fantastično izbiro med psihopatologijo in jasnovidnostjo, posuta s sentimenti, predvsem pa z zavestjo, da mora na obalo, kjer poteka zadnja noč, z različnimi triki pripeljati vse vpletene, tudi tiste, ki se nevarnosti zavedajo. Čeprav vse govori proti.