V središču / Generacija, ki je delala, a je sistem ne vidi

Februarja 2015 je v Sloveniji začelo veljati pravilo, da se študentsko delo šteje v pokojninsko dobo. Pred tem datumom se enako delo ni štelo. Študent, ki je leta 2010 zlagal blago v skladišču, leta 2012 raznašal pošto ali leta 2014 stregel za točilnim pultom, je opravljal natanko tako delo kot študent, ki to počne danes. Razlika je samo v tem, da prvemu za to delo ne bodo priznali niti dne pokojninske dobe, drugemu pa.

To ni filozofsko vprašanje. Je konkretna sistemska anomalija, ki prizadene približno 250 tisoč do 350 tisoč državljanov v generaciji, katere pripadniki so se rodili med letoma 1970 in 1990. Anomalija ima jasno opredeljeno rešitev, ki za državo ne pomeni stroška, ampak fiskalni priliv v pokojninsko blagajno. Vendar je v javni razpravi tako rekoč nevidna.

Gre za generacijo, ki je odraščala v devetdesetih letih, študirala na začetku tega tisočletja in v obdobju gospodarske krize 2008–2014 vstopala na trg dela v najbolj prekarnih oblikah. Številni njeni pripadniki smo opravili na tisoče ur študentskega dela, ker je družine pestila izguba zaposlitve in ker je bilo študij treba samofinancirati. Po študiju smo se v stalna zaposlitvena razmerja vključili šele pri 30 letih ali pozneje. Vmes smo pisali na podlagi avtorskih pogodb, sklepali podjemne pogodbe, se samozaposlovali v tako imenovanih svobodnih poklicih. Nismo bili leni, bili smo strukturno prikrajšani.

Sistem nas je tedaj uporabljal kot fleksibilno delovno silo brez polnih pravic. Plačevali smo davke in nekatere prispevke za socialno varnost, vendar ne pokojninskih. Danes nas isti sistem obravnava, kot da v tem obdobju sploh nismo delali. Tisti, ki je leta 2010 v skladišču zaslužil deset tisoč evrov, ima za to delo enako pokojninsko dobo kot tisti, ki je tisto leto sedel doma. Nič. Niti dneva.

Sistemska anomalija ne zadeva samo študentskega dela. Enak položaj velja za podjemne in avtorske pogodbe pred 1. januarjem 2013, ko je začela veljati pokojninska reforma ZPIZ-2. Pri teh oblikah dela so se sicer plačevali nekateri prispevki za socialno varnost (zdravstveni, za poškodbe pri delu), vendar ne pokojninski. Po reformi ZPIZ-2 isti tip pogodbe za isto delo prinese pokojninsko dobo, sorazmerno z bruto izplačilom. Sistem torej tehnično zmore. Le za obdobje pred reformami noče.

To je ključno opažanje. Argument »tega ni mogoče izračunati« ne drži več, ker sistem isto operacijo izvaja vsako leto za stotine tisočev podjemnih pogodb. Razlika je le v tem, da po 1. januarju 2013 to počne samodejno, pred tem datumom pa enakih podatkov, ki obstajajo v davčnih evidencah, ne uporablja.

Evidence o tem opravljenem delu obstajajo. Ministrstvo za delo sicer trdi nasprotno. V odzivu na pobudo za razpravo o tem vprašanju je zapisalo, da evidenc za obdobje pred letom 2015 ni in da je rekonstrukcija pokojninske dobe za to obdobje neizvedljiva. Finančna uprava Republike Slovenije je medtem uradno potrdila, da v svojih davčnih evidencah razpolaga z individualiziranimi podatki o opravljenem študentskem delu po posameznem izplačevalcu in znesku od leta 2005 do danes. Trditev ministrstva je torej empirično ovržena. Podatki obstajajo. Pridobljeni so bili na podlagi 78. člena zakona o finančni upravi, ki vsakemu posamezniku omogoča vpogled v lastne podatke v davčnih evidencah.

V slovenski politiki redko najdemo predloge, ki bi jih lahko podprla celotna politična paleta brez bistvenih kompromisov. Ta pobuda je ena izmed njih.

To je tema, ki je vredna javne razprave. Ena od dveh osrednjih državnih institucij v sistemu socialne varnosti potrjuje, da podatki obstajajo. Druga, ki je odgovorna za pokojninsko zakonodajo, trdi, da jih ni. Postopkovno gledano gre za neusklajenost med ministrstvi, ki bi morala biti odpravljena pred kakršnimkoli sklepom o izvedljivosti rešitve. Vsebinsko gledano gre za simptom nečesa globljega: politične nepripravljenosti spoprijeti se s težavo, za katero obstajajo dokazi in rešitev.

Veljavni mehanizem dokupa ne deluje

Slovenska pokojninska zakonodaja zdaj omogoča dokup delovne dobe po 136. členu zakona ZPIZ-2. Vendar formula tega dokupa temelji na sedanji povprečni plači v Sloveniji, pomnoženi s polno prispevno stopnjo 24,35 odstotka. Za posameznika moje generacije bi to pomenilo plačilo od 22 tisoč do 23 tisoč evrov za priznanje približno petih let pokojninske dobe. Vložek bi se povrnil šele približno 27 let po upokojitvi.

Mehanizem torej obstaja, vendar je v praksi nedosegljiv. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v 13 letih od uveljavitve zakona ZPIZ-2 (leta 2013) ta dokup izkoristilo samo 880 oseb. Skupna populacija potencialnih upravičencev je v istem obdobju štela več sto tisoč ljudi. Razmerje med teoretično pravico in dejanskim izkoristkom govori samo zase: mehanizem ne deluje, ker ne ustreza socialno-ekonomski stvarnosti generacije, ki bi ga lahko uporabljala.

Razloge za to neaktivnost je preprosto razumeti. Generacija, prizadeta s prekarnim delom v obdobju 2005–2014, je danes stara od 35 do 55 let. V teh letih posameznik tipično odplačuje stanovanjsko posojilo, vzgaja otroke, financira njihovo izobraževanje. Razpoložljiv prosti kapital za enkratno plačilo 20 tisoč evrov je redkost. Zato sedanji dokup ostaja teoretična pravica, ki je dejansko dosegljiva le manjšemu deležu finančno premožnih posameznikov v zadnjih letih pred upokojitvijo. A to bi bilo rešljivo – z uvedbo prehodne določbe v zakon ZPIZ-2, ki bi omogočila priznavanje pokojninske dobe za študentsko, podjemno in avtorsko delo iz obdobja pred reformami na zahtevo upravičenca za plačilo pavšala. Pavšal bi temeljil na tedanjih prispevnih stopnjah in tedanjih bruto zneskih, revaloriziranih na sedanjo vrednost, ne na sedanji povprečni plači.

Po tem modelu bi za pet let delovne dobe upravičenec plačal od 10 tisoč do 15 tisoč evrov, namesto od 22 tisoč do 23 tisoč evrov po sedanji formuli. Strošek bi bil bistveno dostopnejši, hkrati pa bi v celoti pokril fiskalno bremenitev pokojninskega sistema. K modelu spadajo še tri komponente, brez katerih bi dokup ostal nedosegljiv: možnost obročnega odplačevanja na pet do deset let z nizko ali ničelno obrestno mero, možnost delnega dokupa (ne »vse ali nič«) in jasna časovna omejitev za uveljavljanje pravice (npr. petletno okno od uveljavitve zakona). Gre za ukrep, ki države ne stane nič, ampak ji prinaša denar.

Najpomembnejša razlika med to pobudo in večino drugih socialnih ukrepov je v fiskalni naravi. Sedanji javni diskurz o pokojninah skoraj brez izjeme obravnava te politike kot stroške, ki obremenjujejo proračun. Ta pobuda je drugačna.

Ocena obsega ciljne populacije znaša od 250 tisoč do 350 tisoč oseb, ki so v obdobju 2005–2014 opravljale študentsko ali pogodbeno delo in danes še niso upokojene. Po konservativni oceni bi takšen mehanizem izkoristilo od pet do 12 odstotkov upravičencev. Pri povprečnem pavšalu od 5000 do 8000 evrov bi to pomenilo skupne enkratne prilive v pokojninsko blagajno približno 150 do 200 milijonov evrov, razporejene na tri do pet let izvajanja mehanizma.

Bistveno je razumeti časovno dimenzijo: pokojnine bodo upravičencem izplačane šele čez 20 do 30 let. V tem obdobju lahko denar, vplačan danes, generira donos. Z izračunom na način sklada socialnih obveznosti gre torej za priliv, ki ima v sedanji vrednosti še višjo težo kot nominalni znesek. Države, ki so uvedle podobne mehanizme – na primer Avstrija pri reformah dokupa študentskih let na začetku prvega desetletja tega tisočletja –, so dosegle pozitivne fiskalne učinke ob hkratnem odpravljanju generacijskih krivic.

A tu je še ena dimenzija: gre za eno od redkih točk, kjer se ideologije srečajo. V slovenski politiki redko najdemo predloge, ki bi jih lahko podprla celotna politična paleta brez bistvenih kompromisov. Ta pobuda je ena izmed njih.

Levi koaliciji bi tak ukrep vrnil argument socialne pravičnosti za generacijo, ki je bila v devetdesetih letih in na začetku tega tisočletja najbolj prekarno obremenjena. Šlo bi za priznanje dela, ki je bilo sicer vredno, vendar ga sistem ni evidentiral. Desni opciji bi vrnil argument fiskalne odgovornosti in delovne etike: tisti, ki je delal, mora to delo videti priznano. Gre za ukrep, ki prinaša prihodek brez novega davčnega bremena. Centrističnim strankam bi prinesel politični kapital pri ključni volilni kohorti (35–55 let) brez proračunskega stroška.

Skoraj v vseh kotih političnega prostora dobimo enako sliko. Nihče ničesar ne izgubi, pridobimo pa vsi: država prilive, generacija priznanje, pokojninski sistem doslednost.

Gre torej le za vprašanje politične volje, ne tehnične izvedljivosti. Vprašanje tudi ni, ali so podatki na voljo. So, in to za individualnega zavezanca, izplačevalca in znesek, nazaj do leta 2005. Vprašanje ni, ali je sistem tehnično zmožen izračunati pokojninsko dobo iz teh podatkov. Je, in to vsak dan, le da samo za podatke po 1. januarju 2013. Vprašanje tudi ni, ali bi se ukrep splačal. Bi, ker prinaša fiskalni priliv brez stroška.

Vprašanje je samo, ali bo nova vlada, ki se v teh tednih sestavlja, imela politično voljo, da popravi sistemsko anomalijo, ki se v slovenski družbi kopiči že desetletje. Generacija 1970–1990 to vprašanje preverja sama. Nekateri smo se v zadnjih mesecih obrnili na ministrstva, sindikate, študentske organizacije in poslance. Pobuda zajema vse, kar je potrebno: dokaze, pravne podlage, fiskalne izračune in politični argumentarij.

Manjka samo zakonodajalec, ki bo prisluhnil.