Dva leva / Vlado Miheljak: Javna hiša demokracije

»Poslanki Širca in Potrata izjavljata take grdobije na račun tistih, ki drugače mislijo, da bi jim odredil obvezno zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta.«

»Na neki FB-strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov. #ZvodnikMilan.«

»Res bom potreboval nekaj časa, da postavim red v parlamentu. Ne zato, ker ne bi znal, ampak se določene poslanke Svobode obnašajo tako pocestniško, da bo to še veselje. Opravičujem se v njihovem imenu. Vse bo ok.«

Pogosto rečem, da je beseda konj. Šteje to, kar si izrekel, ne kar si in kakor si domnevno mislil. V prvem poosamosvojitvenem obdobju smo zgroženo ugotavljali, da občevalna praksa ulice in šanka prodira celo v parlament. No, to so bili še romantični časi. Zdaj parlament izvaža svojo vulgarno retorično folkloro na cesto in za šank.

Parlament sicer predpostavlja nategovanja, zavlačevanja, nagajanje, tako imenovani filibuster, kot legitimno taktično in proceduralno orodje, ki ga je mogoče in dovoljeno omejevati zgolj delno in strogo regulirano. Predvsem pa je parlament po definiciji kraj govorjenja, neredko tudi ostrega, polemičnega, prepirljivega. A obstaja neka neformalna meja (ne)dostojnosti. V kratki zgodovini državnega zbora je kar nekaj poslancev, redkeje poslank, ne vedno, a praviloma z desne polovice, prestopalo to mejo. A to so bili najpogosteje parlamentarni obstranci. Zares velik premik se je zgodil, ko je Pavle Rupar, poslanec takrat vladne SDS (!), med razpravo o predlogu zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti poslankama DZ grozil s pregledom mednožja. Ne vem, kaj je bilo takrat bolj grozno, sama vulgarna izjava ali reakcija poslanke SDS Jeraj, ki jo je kamera ujela, kako je ob vulgarnem dovtipu prasnila v smeh. No, še bolj licemerna in pritlehna pa je bila takrat apologija prostakovega izpada s strani predsednika DZ Cukjatija. Namreč, Cukjati je žogico vrnil opoziciji, češ da so oznake »sovražnost, šovinizem in seksizem« pretirane ter da je nekorektno poslanke in poslance označiti za »ksenofobe, homofobe in rasiste« (!?). O Ruparjevem izpadu pa se ni izrekel. Eksces, ki ni bil deležen resničnega epiloga, je bil prelomna točka s pomenljivim sporočilom, da je vse mogoče in vse dovoljeno, če in ko razmerja parlamentarnih moči to dopuščajo. A tudi Rupar je bil zgolj slepo črevo takrat vladajoče stranke. Velik korak naprej je naredil v času izjave vodja desne opozicije, Janez Janša, ki je dve novinarki RTVS označil za – dobesedno! – prostitutki. In Janša ni marginalni Rupar. Je stalni pretendent na oblast. Za eksces onkraj vsake meje se ni opravičil, ampak šel, potem ko je pravdo izgubil na vseh instancah v Sloveniji, pravico do svinjanja iskat na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)!

In ko se zdi, da je to pač dno, da nižje ne gre, novopečeni predsednik državnega zbora neubogljive poslanke, ki so zgolj izkoriščale legitimno pravico do proceduralnih in taktičnih manevrov, ozmerjal za pocestnice. In se ni ustavil pri tem, ampak se v pojasnjevanju vse bolj bebavo zapletal.

In kaj zdaj? Ogorčenje ni dovolj. Tokrat bi morala parlamentarna opozicija napovedati popolno obstrukcijo vseh parlamentarnih dejavnosti, dokler se brez arogance in brez podtona Stevanović ne potegne nazaj. Če bodo zdaj popustili, šli prek izpada, so izgubili bitko za normalne razmere delovanja parlamentarne opozicije za celoten mandat. Seveda ima koalicija svoje (vsaj za zdaj) zanesljive glasove in bo glasovalna mašina delovala. A sodelovanje opozicije v tej predstavi bi služilo zgolj za umetniški vtis in za legitimiranje avtoritarne samopašnosti. Da bi se vzpostavila uspešna obramba, pa bi bilo treba marsikaj razčistiti v lastnih vrstah. Najprej v razmerjih med opozicijskimi strankami. SD je pod nenehno hipoteko pahorjanske »dialoškosti« in kolaborantstva. In tudi v medijih bo treba narediti refleksijo. Za avtonomijo medijev ni rešitev lažna stanovska solidarnost. Nikoli ni bila. Oddaje tabloidiziranega, populistično-senzacionalističnega, analitično praznega formata, kakršna je Tarča, v zadnjem obdobju sicer dobri nacionalni televiziji nikakor niso v čast.

O. K., poslanci in poslanke so predstavniki celotnega volilnega telesa. Torej tudi norcev, psihopatov, sprevržencev, lažnivcev, prevarantov … In Resnica pokrije precejšen del tega spektra. A problem je, da so tovrstni ekscesni primerki v DZ nadreprezentirani glede na prisotnost in pogostost tovrstnih pojavov v populaciji. Zato kolikor toliko normalni poslanci in poslanke v toksičnem okolju trdo služijo sicer solidne plače. Ne zavidam jim.