Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Balkanska saga

Politični vrh EU-Zahodni Balkan v črnogorskem Tivtu junija 2026 ima več kot simbolni pomen. Črna gora praznuje letos dvajseto obletnico osamosvojitve, hkrati pa bo leta 2028 najverjetneje postala 28. članica povezave. In politični vrh EU je tej načrtovani širitveni epizodi želel dati potreben diplomatski poudarek. Zahodni Balkan je bil desetletja slepa pega bruseljskih politik in razvojnih strategij. Protislovja hkratne širitve in institucionalnega dograjevanja EU so prav tu postala nerešljiva enigma. Formalni pridružitveni procesi so dolgotrajni in okorni, novi geostrateški premiki pa zahtevajo pospešeno integracijo in hitre spremembe. V šestih državah Zahodnega Balkana vlada permanentna politična kriza, demokracija je v zatonu, ekonomska nestabilnost pa zmanjšuje legitimnost EU. Bruseljska politika tudi v Tivtu ni zmogla skupne deklaracije. Nemško-francoski neformalni predlog (»non-paper«) ponuja možnosti predčasnega sodelovanja kandidatk. Merz in Macron sta to v Tivtu prodajala kot način hitrejše integracije. Zdi se, da EU danes potrebuje širitev bolj kot kandidatke. In prava zgodba ni Zahodni Balkan, temveč Ukrajina, ne vzhod Evrope, temveč Zakavkazje. Širitev EU je strateško zamejevanje Rusije.

Balkan je bil vedno poln paradoksov. Črna gora, najmanjša med članicami, desetletja v senci velike Srbije, je širitveni up EU. Očitno je njenih 620.000 prebivalcev z 8,2 milijarde evrov nominalnega BDP (2025) ravno pravšnji širitveni zalogaj za EU. Srečanja EU-Zahodni Balkan so se začela 2018 v Sofiji z deklaracijo o politično-ekonomskem sodelovanju kandidatk glede pravne in socialne države, človekovih pravic in medijskih svoboščin. To so temeljni problemi razvoja in kritične točke združevanja z EU. Toda vsakoletna srečanja so prinesla pičle rezultate, dve kandidatki od šestih sta blizu vstopa, v štirih pa vladata vedno večji kaos in evropska regresija. Na drugi strani evropska komisija že dve leti pripravlja dokument o posledicah možne širitve devetih držav, poleg šestih ZB so tu še Ukrajina, Moldavija in Gruzija. Toda preprosta igra številk pove vse. Če bi sprejeli deveterico v paketu, kot drugi veliki pok po letu 2004, bi število prebivalcev naraslo za 15 odstotkov, BDP pa zgolj za štiri. Skupni učinek, merjen z BDP na prebivalca, pa bi padel za devet odstotkov. Širitev je torej za EU-27 tvegana.

Zato pridružitvenih dilem, strahov in zadržanosti ne manjka niti v jedrnih državah in še bolj pri suverenistični radikalni politični desnici, ki povsod pridobiva veljavo. Vodilne države, zlasti Nemčija, Francija, Nizozemska, zahtevajo najprej politično reformiranje EU, glede vodenja in glasovanja, konkurenčnosti in absorpcijske sposobnosti širitve. Alternativni predlog ponuja idejo, predvsem zaradi Ukrajine, da bi v paketu sprejeli vse države, ki potem postopno izpolnjujejo potrebne konvergenčne zahteve. Vmesno možnost je ponudil nemško-francoski predlog v Tivtu. Pristopni trifazni postopek ostaja, tudi stari vstopni kriteriji, toda vse poteka hitreje, kandidatke bi se lahko fazno bolj povezovale, na enotnem trgu pa bi lahko delovale po modelu skupnega evropskega ekonomskega prostora, ki velja za nekatere nečlanice EU (EAA+). Hrvaška je potrebovala za pristopno pogodbo štiri leta, Črna gora naj bi to storila v dveh. Toda ostaja načelo pogojevanja in veta drugih članic, kar je bila doslej največja ovira za hitrejšo širitev. Hrvaška recimo zahteva od Črne gore, da uredi vojne reparacije, pa sojenja vojnim zločincem in meddržavne meje, predvsem pa naj vrne šolsko jadrnico Jadran …. In to za Črno goro ne bo lahek zalogaj.

Za EU je črnogorski pristop leta 2028 del strateške agende 2024–2029 nove bruseljske administracije. Zapiranje poglavij je za evropsko komisijo impresivno, za sosednje države pa precej manj. V Tivtu ni bilo, ne po naključju, Italije z Melonijevo, Plenkovićeve zahteve so jasne, Vučićeva Srbija se tod politično redno spotika. Stanje tudi drugod ni rožnato. Povsod vlada politična kriza, demokratska regresija poraja nove lokalne avtokrate. Bosna je v permanentni politični krizi, visoki predstavnik Schmidt je odstopil zaradi subverzij Republike Srbske in ameriškega vmešavanja. Severna Makedonija, ki je že 17 let kandidatka, po večnih blokadah Grčije in Bolgarije ni odprla še nobenega poglavja. Kosova še vedno ne priznava šest članic EU, v zadnjem letu in pol pa imajo že tretje državne volitve. Albanija je druga glede napredka, toda avtokratsko vodenje Edija Rame postaja vse bolj dramatično, iskanje zaveznikov pa tudi (Italija, ZDA …). Srbija je največja in najbolj problematična kandidatka, kjer že štiri leta stojijo vsi pridružitveni procesi. Rešuje se s Kitajsko, paktira z ZDA, tudi Rusijo, toda prav EU bi lahko bila osrednja točka preloma. Če bi evropska komisija podprla opozicijo in študente, bi Vučićev boj s korupcijo postal grob njegovih političnih prevar. Tako pa se državni mafijaši navidezno bojujejo proti pravi neoliberalni mafiji domačega kapitala. Zveni znano.

Prizorišče srečanja, Porto Montenegro, je najbolj ekskluzivna marina na Jadranu, pomeni simbol neoliberalne Črne gore. Politični vrh ni razrešil ničesar, balkanska saga ostaja evropska enigma. Petintrideset let po mirovni konferenci o Jugoslaviji pod vodstvom lorda Carringtona in sklepih Badinterjeve komisije pogorišče Titove Jugoslavije (SFRJ) še vedno tli. Balkanizacija EU bo očitno prehitela evropeizacijo Zahodnega Balkana.