Hrvaška / Heni Erceg: Patria

Ko je v devetdesetih letih direktor Hrvaške radiotelevizije izdal dekret, kako poročati z bojišč, v resnici plehek propagandni sestavek, se je le malokdo – to vem iz prve roke – upiral preobražanju novinarjev v čisto navadne propagandiste. Toda namen je upravičil sredstva in ta model se je pozneje hvalil, da je HTV dobila vojno s TV Srbija. No, in kaj je 35 let pozneje v tem javnem servisu, ki pogoltne ogromno proračunskih sredstev, drugače? Vse se je samo poslabšalo, če upoštevamo, da zdaj ni vojne. Ali pač? Če bi sodili po družbenem ozračju na Hrvaškem, vojna je, v marsičem pa jo je spodbudilo prav delovanje HTV, močne propagandne mašinerije, dekle vladajoče stranke. Kajti če se premier vsaj osemkrat ne pojavi v vsakem TV Dnevniku in v njem ne niza svojih uspehov in z najbolj grobimi besedami ne napada opozicije, odgovorna urednica najverjetneje dobi nižjo plačo. Zato to ni novinarstvo, ampak nedopusten, dobro plačan oportunizem.

A da je lahko še slabše, je HTV dokazala s predvajanjem posnetka lanskega koncerta M. P. Thompsona v udarnem večernem terminu, s čimer je omogočila kolektivno uživanje v triurnem primitivnem spektaklu s podobami Marije, meči in vojno retoriko; slišati je bilo tudi imbecilno skladbo, ki jo je zložil pevec sam, govori pa o delih Bosne kot izgubljenem, izčrpanem ozemlju, odvzetem Hrvaški. Manjkale niso niti ustaške insignije, evforija pa je vrhunec dosegla s skladbo, ki se začne z ustaškim pozdravom »Za dom spremni«. Na vprašanje, kako je mogoče, da pozdrav, pod katerim so bili storjeni najstrašnejši zločini, ni bil izrezan, so iz HTV odgovorili, da je predvajanje celovite različice koncerta pevčeva ekipa postavila kot pogoj. In? Klanjam se, sluga pokorni.

Uradna propaganda v devetdesetih letih, v vojnem času, se je od te današnje razlikovala po tem, da so takrat kazali večinoma »bradate prikazni« iz Srbije, danes pa so poleg srbske manjšine tarča tudi vsi, ki so prepričani, da je poveličevanje nekdanje ustaške države civilizacijsko dno. Z nedavnim predvajanjem posnetka Thompsonovega koncerta ga je javna televizija brez dvoma dosegla.

Toda čudenje je odveč, saj si je vladajoča stranka učinkovito podredila vse institucije v državi, sam premier obožuje najljubšega ustaškega pevca in gotovo je prav on odobril predvajanje tega fašističnega sejma na HTV in s tem sodeloval pri mučnem strmoglavljenju države v antidemokratični primitivizem in rehabilitacijo kolaboracionistične NDH. O antifašistični tradiciji se danes govori izključno kot o zločinskem pojavu, za kar so še zlasti priročna grobišča »nedolžnih Hrvatov«, ki jih dan za dnem odkopavajo po Sloveniji, predmeti, najdeni v njih, pa nedvoumno dokazujejo, da so bili umrli pripadniki ustaških ali nemških čet. Te kosti – v glavnem pripadnikov različnih vojaških enot – potem spravljajo v krste in jih pokrivajo s hrvaško zastavo ob ganljivem jadikovanju ministra za branitelje »o borcih za Hrvaško«, ki jih je pokončala roka partizanskih krvnikov. Tako partizane spreminjajo v zločince, zločinci, znani po rasnih zakonih in množičnem pobijanju Srbov, Romov, Judov in hrvaških antifašistov, pa so samo nedolžne žrtve.

Ta dolgoletna prizadevanja so se začela že v devetdesetih letih, v času Franja Tuđmana in njegove rehabilitacije skrajne ustaške emigracije, saj sta bila zanj »borca za hrvaško neodvisnost« celo zakonca Bušić, ki so ju v Ameriki obsodili zaradi terorizma, ker sta leta 1976 v New Yorku podstavila bombo in povzročila smrt nekega policista. Ko so ju spustili iz zapora, ju je Tuđman spravil v domovino in gospo celo zaposlil v svojem uradu; ko je Julien Bušić nedavno umrla, pa je HTV objavila ganljivo premierovo sožalje, v katerem se je »herojinji« zahvalil za neizmeren »prispe vek k hrvaški neodvisnosti«.

Fernando Aramburu v odlični knjigi Patria minuciozno opisuje težavno zgodovino Španije na primeru prijateljstva med vaškima družinama, ki se skrha zaradi ideoloških nesoglasij, povezanih s težnjo španske Baskije po odcepitvi, opisuje nesmiselnost terorizma, razkrinkava zlohotnost zagovarjanja identitetne izključevalnosti in usodno vlogo cerkve pri promociji terorizma, kar vse bi prepoznali tudi v naših krajih. Toda hrvaške barabe ne berejo takšnih knjig, niti se resno ne ukvarjajo s preteklostjo, saj bi bil učinek tega – kot v Patrii – končna pomiritev zaradi ideologije razdvojenih skupin. Ne, tukaj se vodja stranke zaradi svojega komunističnega backgrounda vztrajno dokazuje radikalni desnici in še posebej konservativni cerkvi, zato je bil odvratni Thompsonov koncert predvajan prav na praznik svetega rešnjega telesa, na dan, ki brez močnih vezi med državo in cerkvijo sploh ne bi bil državni praznik v državi, ki se menda deklarira kot sekularna.

Obravnava banalnega, proustaškega pevca kot nacionalne ikone pove vse o Hrvaški, kjer razvpiti desničarski tednik, prav tako financiran z državnim denarjem, na naslovnici lahko objavi: »Smrt antifašizmu – svoboda hrvaškemu narodu!« Skupaj s priporočilom kopici javnih oseb, naj se obesijo. Se je na to oglasil kdo iz oblasti? Zaradi teptanja antifašizma, katerega pomen je priznan v ustavi? Ne, ker je bil s terorizmom polsveta in vladajoče stranke tako rekoč narejen popoln obrat – antifašizem je zlovešč, nesprejemljiv, patria pa se bo morala kolektivno stlačiti pod zgodovinsko in civilizacijsko zlovešč skupni imenovalec. Avtentični hrvaški fašizem.