Jaka Smerkolj Simoneti / Dramaturg, dramatik in gledališki režiser, ki rad ustvarja ode krhkosti

Njegov režijski prvenec Konec epohe, ki ga je aprila premierno postavil na Mali oder SNG Nova Gorica v koprodukciji Cankarjevega doma in KUD S.N.G., spremlja Sanjina, Maka, Rozo in Paška ter več kot desetletje njihovega prijateljstva, ki krmari med mladostniškim idealizmom in občutkom neskončnih možnosti do spoznanj, da prihodnost ne bo povsem takšna, kot so si jo zamišljali. Temelji na besedilih tako imenovane milenijske trilogije L.U.Z.E.R.J.I., H.E.J.T.E.R.J.I. in Dobro življenje – slednje je bilo napisano prav ob tej priložnosti – pod katere se je podpisal eden najbolj prodornih hrvaških dramatikov in pisateljev Dino Pešut. Konec epohe je zgodba generacije, ki vstopa v trideseta, se sooča z odhodi, selitvami, spreminjajočimi se življenjskimi potmi ter vse bolj negotovim in razdrobljenim svetom, hkrati pa si še vedno želi verjeti, da nekatere vezi lahko trajajo za vedno. Je oda prijateljstvu: nečemu, kar je v vsakdanjem življenju pogosto krhkejše, kot bi si želeli priznati.

Čeprav gre za njegov režijski prvenec, je Ljubljančan Jaka Smerkolj Simoneti (1997) že vrsto let pomembno vpet v domače gledališko prizorišče. Kot dramaturg je sodeloval z Dorianom Šilcem Petkom pri uprizoritvi Solzice, Mojco Madon pri uprizoritvah 52 hertzov ter Kot vsa svobodna dekleta, s Filipom Štepcem pri Deželi žalostnih psov(k). Kot gledališki kritik piše za portal Kritika, s Tery Žeželj pa je soustvaril monografijo pogovorov o gledališki režiji Urjenja v nestrinjanju, lani izdani pri Knjižnici MGL. Na Radiu Študent je z Zalo Dobovšek soustvarjal cikel oddaj Mavrični abonma, ki je osvetljeval kvirovsko reprezentacijo na domačih odrih. S slednjo se neredko ukvarja tudi v svoji dramatiki, denimo v učilniški predstavi Zvezdice, ki jo je režirala Živa Bizovičar, ali v besedilu Pesem ptic v drevesnih krošnjah, ki jo je na oder postavil Ivan Loboda, za radio pa režirala Špela Kravogel. Ta hip je vpet v ustvarjalni proces predstave Iranska konferenca ruskega disidenta Ivana Viripajeva, ki bo v režiji Nine Rajić Kranjac septembra doživel premiero na Velikem odru ljubljanske Drame.

S priznano režiserko sicer sodeluje že dlje časa, o njeni režijski poetiki je celo napisal diplomsko delo, s čimer je zaključil prvostopenjski študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tega je nadaljeval z vzporednim magistrskim študijem dramaturgije in gledališke režije, trenutno pa zaključuje doktorski študij scenskih umetnosti, kjer nadaljuje raziskovanje slovenskih režiserk. Čeprav deluje na različnih področjih gledališča, je že ves čas, kot pravi, njegovo sidro pisanje. Je njegov način razumevanja sveta in soočanja z njim; pogosto tudi način soočanja s samim seboj. Kar mu ne uspe premisliti ali ubesediti za pisalno mizo, pogosto predela med tekom, plavanjem ali na dolgih sprehodih na Rožnik.

Kot ustvarjalcu na svobodi mu je dragoceno, ko se lahko giblje med institucionalnim gledališčem in neodvisno sceno. Čeprav se v svojem delu pogosto dotika družbenih vprašanj, ga bolj kot velike zgodovinske pripovedi ali politične parole zanimajo medčloveški odnosi; manjše, intimnejše teme, ki bi se komu na prvi pogled zdele banalne, a se ravno v njih pogosto skriva ogromno kompleksnosti.

»Danes smo zelo cinični do stvari, ki ljudi globoko ganejo: do idealov, kot sta romantična ljubezen ali prijateljstvo,« pravi. »Kot bi nas bilo strah ali sram priznati, da nam je nekaj zares pomembno. Mene pa zanimajo prav te stvari, okrog katerih smo zgradili zidove ironije. Zanima me, kako govoriti o žalosti, ljubezni ali veri, ne da bi se jim posmehoval. Oder je prostor za ekstrem, za žalost ali jezo epskih razsežnosti. Nikoli nisem razumel, zakaj bi moralo biti gledališče podobno resničnemu življenju. Če želim gledati življenje, grem med ljudi. Na odru pa želim videti nekaj več – svet, kakršen bi lahko bil. Fikcija me še vedno navdušuje prav zato, ker mi omogoča, da si zamislim drugačne možnosti.«

Želi si gledališča, odprtega za različne poetike, estetike in poglede na svet. Počasnejšega tempa dela, ki bi namesto izčrpanosti ponujal čas za pripravo in poglobljen premislek. Predvsem pa si želi, da bi gledališče ostalo prostor upora proti agresiji, nasilju in krutosti sveta; prosto za krhkost, ranljivost in napake. »Zatorej: več konflikta na odru, manj konflikta v svetu!«