Kultura / Vrnitev

Potem ko je Janez Janša začel sestavljati svojo četrto vlado, sta bili le dve možnosti – da bodo ministrstvo za kulturo prevzeli Demokrati ali pa, kar se je zdelo še verjetneje, da ga bo še četrtič prevzela SDS. In res, prejšnji petek, 5. junija, je položaj ministrice zasedla Ignacija Fridl Jarc, položaj državne sekretarke pa Uršula Menih Dokl. Dvojec ni presenetil, saj je bil del ekipe, ki je vajeti v rokah držala že v času tretje Janševe vlade, med letoma 2020 in 2022. Takrat je bil minister za kulturo Vasko Simoniti, Ignacija Fridl Jarc je bila državna sekretarka, Uršula Menih Dokl pa direktorica direktorata za medije. Zdaj sta se obe povzpeli stopničko višje. Ministrstvo za kulturo pod stranko SDS, ki se v ta izziv podaja četrtič – v enem izmed njih je samostojno ministrstvo sicer ukinila –, prvič vodita ženski.

Od arogantnega in nemalokrat vulgarnega dvakratnega ministra za kulturo Vaska Simonitija se vidno razlikujeta. Ignacija Fridl Jarc in Uršula Menih Dokl nista ne vulgarni ne grobi osebi. Ignacija Fridl Jarc je v lanskem intervjuju za Večer celo sama poudarila, da umetnikov nikoli ni javno zmerjala z izrazom »paraziti«. So pa to z največjim veseljem počeli številni drugi podporniki stranke SDS, tudi sam predsednik stranke Janez Janša.

Nova ministrica za kulturo je s prvo javno poslanico, objavljeno v ponedeljek, 8. junija, ob dnevu Primoža Trubarja, verjetno marsikoga presenetila. Zapisala je, da kulturo »soustvarjamo in živimo vsak dan – z besedo, spoštovanjem različnosti, odgovornostjo do skupnosti in osebnim vedenjem«. S tem se lahko strinjamo vsi. A še isti dan je bila z droga pred ministrstvom odstranjena mavrična zastava, ki so jo v znak podpore skupnosti LGBTQA+ in z napovedjo, da bo tam plapolala ves junij, ki velja za mesec ponosa, izobesili teden dni prej, še pod dosedanjo ministrico za kulturo Asto Vrečko, sicer sokoordinatorico Levice. Res, koga moti ta zastava, je mar znak nasilja ali le sprejemanja? Umetnik, ki ne želi biti imenovan, je po tem dogodku poslanico nove ministrice označil kot »prazne besede«.

Tisti, ki Ignacijo Fridl Jarc poznajo, sicer menijo, da anonimnost v tem primeru ni potrebna, da je nova ministrica res zelo konservativna, nikakor pa ne zamerljiva ali maščevalna. Tako ministrico kot državno sekretarko poznajo kot vljudni in artikulirani, pa tudi kot učinkoviti operativki, kot delovni in zagnani osebi, ki stvari naredita. A imenovani sta bili seveda zato, da stvari naredita v skladu s programom stranke SDS. Del programa te stranke je tudi odnos do mavrične zastave.

Ignacija Fridl Jarc seveda ni Vasko Simoniti. Res pa do dogajanja med letoma 2020 in 2022 nikoli ni zavzela kritičnega stališča, vsaj ne javno.

Ignacija Fridl Jarc – razgledana komparativistka in filozofinja z doktoratom iz Platonovega nauka o resnici z vidika lepega in umetnosti, publicistka, literarna in gledališka kritičarka, prevajalka iz stare grščine, dolgoletna tajnica-urednica Slovenske matice in mama štirih otrok – je sicer že nekaj časa prvi obraz stranke SDS na področju kulture. Nastopila je na vseh predvolilnih soočenjih na temo kulture, od lani je vodja kulturnega foruma SDS, javno je zagovarjala lanski referendum, s katerim je SDS nasprotovala ureditvi izjemnih pokojnin za najzaslužnejše umetnike po vzoru že veljavnih pravil za športnike. Takrat je večkrat povedala, da se ji ureditev, ki bi sicer vnesla pravila v zdaj stihijsko odločanje, ne zdi poštena. Njeni strankarski somišljeniki pa so priložnost izkoristili predvsem za to, da so po umetnikih mesece zlivali najpritlehnejšo gnojnico.

Ni presenečenje, da velik del kulturnega sektorja tudi prve poteze novega vodstva ministrstva za kulturo spremlja z veliko previdnostjo in zadržanostjo. Ne gre namreč le za neprimerne izraze in referendum, gre za tri dosedanje mandate, v katerih je SDS poskušala zlomiti kritično misel ali pa jo vsaj finančno prikrajšati in javna sredstva preusmeriti k svojim podpornikom. V obdobju tretje Janševe vlade, ki je sovpadlo s pandemijo, med katero je bil visoko prekarizirani kulturni sektor že tako med najhuje prizadetimi, je namreč ministrstvo, na primer, prekinilo dialog z velikim delom sektorja in pokazalo, da mu je mar predvsem za javne zavode, precej manj pa druge delujoče v sektorju, zlasti za kulturne nevladne organizacije. Bilo je obdobje, ko so se vse odločitve, tudi dotlej strokovne, centralizirale v eni osebi, ministru Simonitiju. V nekaterih primerih so prirejali razpisne pogoje in celo akte kulturnih ustanov, da bi se na položaje direktorjev lahko povzpeli točno določeni ljudje, čeprav vsi niso imeli ustreznih kompetenc, izkušenj ali izobrazbe. Priča smo bili zavlačevanju pri izdajanju odločb samozaposlenim v kulturi, poskusu metanja nevladnih organizacij iz »hiše nevladnikov« na Metelkovi 6 v Ljubljani, najdaljši blokadi filmske ustvarjalnosti v zgodovini Slovenije, vzporedno s tem pa še enemu poskusu podreditve medijev, pri čemer sta bila najbolj na udaru oba javna medija, Slovenska tiskovna agencija in RTV Slovenija. Prvo je vladni urad za komuniciranje finančno izčrpaval, preživela je zgolj zaradi požrtvovalnosti zaposlenih. Na RTV Slovenija pa so si nameščenci stranke SDS največ opravka dali s prevzgojo informativnega programa.

Kulturni sektor je takrat odločno protestiral. Vrstile so se protestne akcije pred ministrstvom, pred STA, pred RTV Slovenija ... Minister Vasko Simoniti je nanje praviloma odgovarjal z molkom. Je pa ministrstvo po enem od protestov – po tistem, ko so se pred ministrstvom znašle šolske mize, polite z rdečo barvo, simbolom krvaveče kulture – protestnike prijavilo policiji, češ da so uslužbencem ministrstva, katerih imena so bila napisana na instalaciji, grozili s smrtjo.

Na eni od miz je bilo takrat napisano ime Ignacije Fridl Jarc in tudi sama te protestne akcije ni razumela kot simbolne geste ljudi v stiski, temveč kot grožnjo z likvidacijo. »Bo morala moja mama, ki je leta 1946 kot dvoinpolletna deklica skupaj s 4 sestricami in materjo zrla uboj očeta s strani Udbe, zdaj videti še umor svoje hčerke samo zato, ker se je ta odločila za sodelovanje z vlado Janeza Janše?« je zapisala v pismu za časnik Dnevnik. Ko je tožilstvo primer zavrglo, je bila globoko razočarana.

Iz njenih intervjujev sicer veje tudi razočaranje nad mediji, in to ne le nad, kot jim pravi, »levimi«. Ošvrknila je tudi, na primer, ravnanje Demokracije, medija iz propagandnega stroja SDS, češ da »nihče nikoli ne bi smel karikirati človeka s temi simboli«, simboli fašizma, nacizma in komunizma, ki jih vidi kot enako škodljive.

Ignacija Fridl Jarc in Uršula Menih Dokl nista ne vulgarni ne grobi osebi.

Bila je tudi razočarana – in imela je povsem prav –, ker so se Slovenske novice, ko je imela govor na Borštnikovem srečanju, norčevale iz njene rdeče obleke. Bila je še toliko bolj razočarana, ker je takrat, kot je lani povedala za Nova24TV, še en medij iz propagandnega aparata stranke SDS, »kot ženske, ki jo seksistično, kot neke vrste odrsko politično prostitutko žali slovenski dnevnik, ni zaščitilo niti eno samo gibanje, niti društvo PEN, katerega članica sem bila, tudi kakšno feministično ne«. Takrat se je počutila drugorazredno. Zaključila je ideološko, z mislijo, češ, kakšne »likvidacije si lahko privoščijo privilegirane ’elite’, če le imajo rdečo zvezdo na prsih«.

Razočarana pa je tudi denimo nad žirijami, ki podeljujejo nagrade umetnikom. Delovanje prenekatere pozna iz prve roke, lani je v intervjuju za katoliški tednik Družina denimo opisala izkušnjo z žirijo za Grumovo nagrado: »Ko smo po zaključku seje sedeli še malo v kavarni Union in klepetali, sta začela ostala dva člana udrihati proti nekemu politiku. Rekla sem, da se mi debata ne zdi primerna, ker kaj pa, če jaz tega človeka volim. Od takrat dalje nisem bila nikoli več v žiriji za Grumovo nagrado, kjer sem bila prej skoraj deset let.« A vrnimo se k Vasku Simonitiju, ki v očeh predstavnikov kulturnega sektorja gotovo ni brez razloga obveljal za najbolj napadalnega in maščevalnega ministra za kulturo. Res je sicer, da je kulturi zagotovil tedaj rekordni proračun (ki se je pozneje, pod ministrico Asto Vrečko, še zviševal). A ta sredstva niso bila namenjena vsem v sektorju.

Ignacija Fridl Jarc seveda ni Vasko Simoniti. Res pa je, da kot tedaj druga oseba njegovega ministrstva, ki naj bi po zagotovilih nekaterih »blažila to, kar je zakuhal«, do takratnega dogajanja nikoli ni zavzela kritičnega stališča, vsaj ne javno. Prav tako tega nikoli ni storila tedaj pristojna za področje medijev, zdaj državna sekretarka Uršula Menih Dokl.

Imenovanje slednje novemu vodstvu ministrstva za kulturo sicer daje še dodatno razsežnost. Nekdanja dolgoletna direktorica za odnose z javnostmi in komuniciranje v Gorenju se je po padcu tretje Janševe vlade kot direktorica namreč zaposlila v Kreativni bazi. Gre za podjetje zakoncev Mitje Čandra in Maje Čander, ki se ukvarja s svetovanjem pri komuniciranju oziroma z odnosi z javnostmi in veliko sodeluje z javnimi ustanovami. Pod ministrom Simonitijem – a tudi že prej, pod ministrom iz SD Zoranom Pozničem – pa je še posebej veliko sodelovalo z nacionalnimi kulturnimi ustanovami.

Težko je namreč verjeti, da bi ministrica ravnala v nasprotju s pričakovanji stranke.

Posli, šlo je za storitve svetovanja pri odnosih z javnostmi, so se običajno začeli, potem ko sta minister iz SD ali SDS vodstvo teh ustanov zamenjala – zlepa, včasih tudi zgrda – z direktorji, ki so bili na sodelovanje pripravljeni. A ko je računsko sodišče dva od teh poslov, primera SNG Opera in balet Ljubljana ter Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), vzelo pod drobnogled, je ugotovilo, da sta sporna. Kulturni ustanovi sta namreč imeli zaposlene za odnose z javnostmi, ki bi to delo lahko opravili, pa sta storitev vseeno naročili pri zunanjem izvajalcu. Prav tako cene storitev Kreativne baze nista niti poizkusili znižati. V obdobju zadnjih treh vlad je Kreativni bazi največ, skupno 270.000 evrov, plačal Javni sklad za kulturne dejavnosti. Sledijo SNG Maribor (159.120 evrov), SNG Opera in balet Ljubljana (152.500 evrov), Narodna in univerzitetna knjižnica (116.408 evra), Tehniški muzej Slovenije (93.940 evrov) in Muzej za arhitekturo in oblikovanje (70.560 evrov). Praviloma je šlo za mesečna nakazila v višini dobrih tisoč evrov, včasih tudi dva ali tri tisoč.

Ko je Simonitija nasledila ministrica Asta Vrečko, sokoordinatorica Levice, je že ob nastopu mandata napovedala, da nekaterih omrežij, ki izčrpavajo kulturne ustanove, ne bo tolerirala. Izkazalo se je, da je imela ob tem v mislih tudi te posle. In ko so se mandati direktorjev vseh prej naštetih kulturnih ustanov iztekli, je imenovala druge direktorje in posli so se s tem končali. No, le enega direktorja je pustila, direktorja SNG Maribor Danila Roškerja. Njegova ustanova, v kateri deluje tudi Aleš Novak, umetniški vodja Borštnikovega srečanja in nesojeni ministrski kandidat Demokratov (predhodnico te stranke, Platformo sodelovanja, je ob njeni ustanovitvi podprl tudi Mitja Čander), še naprej sodeluje s Kreativno bazo.

A ni šlo le za to podjetje, pod ministrico Asto Vrečko je bilo konec tudi nekaterih poslov z založbo Beletrina, katere solastnik in nekdanji dolgoletni direktor je prav tako Mitja Čander. Največji udarec je bila gotovo prekinitev dolgoletnega sodelovanja pri sistemu knjižnične izposoje Biblos, za katerega je država proti koncu plačevala že 250.000 evrov na leto. Posel je namesto Beletrine dobilo javno podjetje Izum, iz založbe Beletrina pa je v zadnjem letu prihajalo vse več signalov, da težko shaja.

Ministrica Asta Vrečko je ponavljajoče se napade nase, ki jih je zadnja štiri leta izvajal propagandni aparat stranke SDS, sčasoma začela povezovati z vsem tem. Večkrat je že tudi povedala, da je prepričana, da je bila prav zato, ker je to, kar si je zadala, izpeljala, deležna lažnih podtikanj o povezavah z Dušanom Smodejem.

Ime Uršule Menih Dokl je pred nekaj tedni izginilo s spletnih strani Kreativne baze. Je želela vez narediti manj vidno? Pomenljivi se zdita tudi naslednji kadrovski menjavi, ki naj bi ju načrtovali na ministrstvu za kulturo. Direktorica direktorata za ustvarjalnost Barbara Koželj Podlogar je že takoj po primopredaji poslov izvedela, da bo razrešena. Nasledila naj bi jo Vesna Jurca Tadel, dolgoletna uslužbenka ministrstva, ki je pod ministrom Simonitijem postala ravnateljica ljubljanske Drame in je pred letom dni, potem ko so ji zaposleni izrekli nezaupnico, s tega položaja odstopila. A tudi Barbaro Koželj Podlogar je imel minister Simoniti v čislih, blizu naj bi si bila tudi s krogom Mitje Čandra. Je mar mogoče, kot se sprašujejo poznavalci, da bi jo s položaja lahko odneslo to, da ni dovolj odločno nasprotovala ukinitvi projekta Biblos in prekinitvam drugih poslov? Direktorico direktorata za kulturno dediščino Špelo Spanžel pa naj bi nasledil Viljem Leben, nekdanji ravnatelj NUK, ki mu prejšnja ministrica Asta Vrečko ni želela nameniti ponovnega mandata prav zaradi njegovih – po mnenju računskega sodišča spornih – poslov s Kreativno bazo.

Brez dvoma bo prihodnje poteze ministrstva za kulturo smiselno opazovati z dveh vidikov. Prvi je povezan s tem, da se je na ministrstvo za kulturo, čeprav ostaja v ozadju, zmagoslavno vrnil Mitja Čander. Že zgolj zato bo zanimivo spremljati denarne tokove, katere storitve bo v prihodnje naročalo ministrstvo in katere bodo naročale kulturne ustanove, bodo ponovno vzpostavili Biblos … Se bodo domislili kakšnega drugega posla?

Drugi vidik pa je povezan s tem, kako o svojih načrtih govori nova ministrica in kako jih interpretirajo drugi podporniki in člani stranke SDS. Morda je nova ministrica res bolj premišljena in taktna od ministra Simonitija, morda bo bolj pripravljena na sodelovanje. Zavzema se za večje spoštovanje slovenskega jezika, napoveduje investicijske projekte (v primeru prenove ljubljanske Drame podpira prenovo v obstoječih gabaritih in gradnjo novega gledališkega objekta na drugi lokaciji, kar je ena od najbolj smiselnih rešitev iz nastale zagate), mladim obljublja kulturne bone. A zdi se, da bi morali vedno hkrati prisluhniti tudi drugim iz SDS, ki o načrtih stranke govorijo precej manj filtrirano kot ona. Težko je namreč verjeti, da bi ministrica ravnala v nasprotju s pričakovanji stranke.

Ali torej s tem, ko poudarja odločno debirokratizacijo in izreka odločno podporo javnim zavodom, pravzaprav napoveduje izčrpavanje nevladnega sektorja? Prav to naj bi se po napovedih drugih iz kroga SDS po Orbánovem vzoru obetalo ne le nevladnikom v kulturi, temveč nevladnikom na vseh področjih. Ali s tem, ko napoveduje premislek o smiselnosti plačevanja obveznega RTV-prispevka, pravzaprav govori o tem, da bi RTV, če si je že ni mogoče podrediti, po grškem scenariju pustili propasti? Prav o tem namreč govorijo somišljeniki iz njene stranke in iz partnerske stranke Resnica. Ali s tem, ko napoveduje spremembe krovnega zakona v kulturi, ki ga je prejšnji ministrici v napornem dialogu z vsemi ključnimi deležniki kulturnega sektorja po desetletnem zatišju vendarle uspelo reformirati, kar je bil izjemen dosežek, pravzaprav govori o odpravljanju teh novosti, ki pravice kulturnih delavcev izenačujejo z delavci na drugih področjih?

Kako boste prepričali svoje kritike, so novo ministrico vprašali v oddaji Osmi dan. »Prepričali jih bomo s svojim delom,« je odgovorila. Na predstavitvi na parlamentarnem odboru za kulturo pa je dejala: »Kultura naj se spet vzpostavi kot povezovalna, združevalna sila v javnem življenju, kar je bila skozi dolga stoletja slovenskega naroda in tudi v času našega osamosvajanja. V tem smislu pa je seveda treba utrjevati slovensko narodno identiteto, tudi domoljubno in državotvorno zavest, družbeno etiko, dialog, medsebojno spoštovanje.« Kaj to dejansko pomeni, bomo videli kmalu: v trenutku, ko bodo umetniki njeni politiki prvič nastavili ogledalo.