Kultura / Dan razkritja

Spielbergov Dan razkritja (Disclosure Day) se začne in medias res – sredi divje, brutalne borbe, v ringu, kjer pokajo full-contact pesti. Bam! Bam! Ja, ta film bodo vrteli najprej v kinu, toda potem – no, zelo kmalu – ga bodo neusmiljeno pograbile pretočne platforme, zato se mora začeti bombastično, da ljudje ne bodo zbežali na druge kanale in platforme. Spielberg filma ne more več začeti mistično, skrivnostno, nedorečeno, izmuzljivo, kot je recimo pred skoraj petdesetimi leti začel Bližnja srečanja tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977), temveč se mora prilagoditi. Pa je Spielberg.

Časi so se spremenili. Netfliksizirali.

Margaret Fairchild (Emily Blunt), televizijska vremenarka iz Kansas Cityja, začne nenadoma omedlevati in govoriti v jezikih (rusko, korejsko), ki ju ne pozna. Nekaj se dogaja, a ne ve, kaj. »Ne boš mi verjela,« dahne dr. Daniel Kellner (Josh O’Connor), ekspert za kibernetsko varnost, žvižgač, ki ve strašno, blazno resnico, tektonsko skrivnost – in ki se prilepi nanjo. Ne poznata se. Prvič se vidita. A združi ju to, da preveč vesta – in da preveč čutita. Agenti Wardexa, podizvajalca obrambnega ministrstva, potem delajo vse, da bi ju prijeli, ustavili in paralizirali – da bi torej preprečili »dan razkritja«, trenutek, ko bi bilo svetu razkrito to, kar vlada že desetletja panično prikriva in taji. A ta trenutek se neizbežno približuje – ves film namreč pod taktirko enigmatičnega režiserja (Colman Domingo), velikega auteurja, ki se zaveda njunih »igralskih« darov, gradijo oder, na katerem se bo, tako kot pod Hudičevim stolpom na koncu Bližnjih srečanj tretje vrste, razkrila velika, čudežna skrivnost. Čudež potrebuje oder.

Toda Spielberga niti toliko ne zanima samo razkritje, da Nezemljani res obstajajo ( jeleni kljub temu strmijo), ampak ga bolj zanima to, kakšen učinek bi ta »rdeča tabletka« imela – kako bi se na razkritje odzvalo človeštvo. Bi se svet ustavil? Bi to vse spremenilo? Bi zavladala kaos in panika? Bi ljudje nehali verjeti v Boga? Bi lahko mislili in hendlali oboje, Boga in Nezemljane? Lahko sploh obstaja oboje, Bog in Nezemljani? Kaj, če se izključujejo: ali Bog ali Nezemljani?

Spielberga zanima, kako bi se na razkritje odzvalo človeštvo. Bi se svet ustavil? Bi to vse spremenilo? Bi zavladala kaos in panika? Bi lahko mislili in hendlali oboje, Boga in Nezemljane?

Dodajte žitne kroge, nekaj svaril (»Ne boj se, česar ne veš«, »Evolucija nas vodi v izumrtje«), kak truizem (»Zakaj bi Bog ustvaril tako prostrano vesolje, če bi obstajali le ljudje«), pregone, novo genezo (nova Adam in Eva), poskus privatizacije Nezemljanov in konspirologije, prikrivanje zlorabe Nezemljanov ter reference na Kubrickovo Odisejo v vesolju (A Space Odyssey, 1968) in Bližnja srečanja tretje vrste (Spielbergovo Odisejo v vesolju), pa dobite film, v katerem se vprašanje, ali Nezemljani res obstajajo, prevede v vprašanje, ali – v dobi poplave filmskih kanalov in pretočnih platform, telefonskih ogledov filmov, filmov na zahtevo, netfliksizacije, algoritmizacije, »vsebin« – še obstajajo filmski čudeži.

Doba razkritja

Lani novembra je na Amazonovo platformo priletel dokumentarec Doba razkritja (The Age of Disclosure), v katerem številni ameriški upokojeni vojaški oficirji – predvsem piloti – »razkrivajo« svoja bližnja srečanja z neznanimi letečimi predmeti. Ne, ne, to niso bili le baloni, sateliti, potniška letala, optične distorzije, oblaki, zvezde, droni, sovjetska letala ali bliski objektiva, ampak nekaj, kar je bilo večje od tega, nekaj, kar je lahko onesposobilo raketo ali raketni sistem, pripovedujejo. Govorijo tudi številni politiki (senatorji, kongresniki, celo ameriški zunanji minister in svetovalec za nacionalno varnost Marco Rubio), aktualni in upokojeni, nekdanji šefi raznoraznih tajnih in obveščevalnih služb, nekdanji uradniki obrambnega ministrstva, ki so sodelovali pri skrivnih vladnih projektih, znanstveniki, za katere ni še nihče slišal, in parapsihologi, ki vedo, kako energijo pridobivati iz praznega prostora – nihče ne pove nič novega, substancialnega, zares senzacionalnega ali usodnega, nihče ne pride z dokazom, da nezemeljski neznani leteči predmeti res obstajajo in da obstaja komunikacija med ameriško vlado in Nezemljani. Toda v dokuju, ki je postal megahit, govori toliko oseb (res je gneča), da se ustvarja vtis, da je »nekaj na tem«, da torej obstajajo nezemeljski neznani leteči predmeti, Nezemljani ter komunikacija med ameriško vlado in Nezemljani. Jasno, zaradi te kakofonije uradnikov in ufologov, ki zabriše mejo med fakti in fikcijo, se ustvarja tudi vtis, da vlada vse to taji in prikriva. In ker vlada to taji in zanika, pomeni, da vse to zares obstaja.

Med sodelujočimi so tudi številni privrženci gibanja za razkritje (disclosure movement), ki že leta organizirano zagotavljajo in »dokazujejo«, da Nezemljani res obstajajo, da so tu in da vlada to že desetletja prikriva, zato pravijo, da imajo tega dovolj in da je napočil čas, da vlada neha tajiti, lagati in prikrivati – ja, napočil je čas za razkritje. Češ: dovolj smo zreli! Nismo otroci! Imamo internet – in vse vemo! Ne bojimo se tega šokantnega razkritja! Priznajte, da imamo prav! Razkrijte resnico!

Nekaj religioznega je v teh ufologih, ki o svojih bližnjih srečanjih z Nezemljani »pričajo« tako kot tiste deklice, ki »pričajo« o svojih bližnjih srečanjih z najslovitejšo Nezemljanko, Devico Marijo. In tako kot so te deklice – priče epohalnih dogodkov – običajno nepismene, so tudi fotografije in posnetki nezemeljskih neznanih letečih predmetov – oziroma neznanih anomalnih fenomenov, kot jih po novem imenujejo – vedno slabi, zamegljeni, nejasni, lisasti, defokusirani. Nekaj religioznega je v tej ambiciji ufologov, v tej njihovi želji, da bi se v sobo odmevov ob internetu prelevila tudi vlada, da bi tudi vlada prikimala njihovi teoriji zarote, da bi torej »evangelizirali« in spreobrnili celotno občestvo. In nekaj religioznega je v njihovem čakanju na preroka, no, na preroškega ameriškega predsednika, ki bi stopil na oder ter Ameriki in svetu oznanil: »Nismo sami! Nezemljani res obstajajo! Nezemljani živijo med nami!« Je kaj večjega in pomembnejšega od tega? Ne! To razkritje bi spremenilo zgodovino!

Mar res?

Pa kaj, če Nezemljani obstajajo!

Zdaj pa se za hip vprašajte: kaj bi se zgodilo, če bi vlada razkrila, da Nezemljani res obstajajo? Bi to razkritje res spremenilo zgodovino? Bi to res delovalo tektonsko, transformativno? Nehajte – kje neki! Razkritje, da nismo sami, bi bila zgolj ena izmed številnih novic tisti dan. Aja, Nezemljani res obstajajo – prav. Pa obstajajo. A niso to že vseskozi govorili? Ljudje bi le apatično odmahnili z roko. Iluzija bi padla. Adrenalin tudi. Koga brigajo reči, ki obstajajo!

Dalje: bi nas Nezemljani res zanimali? Niti ne – saj o njih že vse vemo. Poleg tega – Nezemljani bi bili alieni, priseljenci, migranti. Koga brigajo? In pomislite na uboge konspirologe, ufologe: zanje bi bilo razkritje dejansko antiklimaks. Aha, Nezemljani res obstajajo! Kaj pa zdaj? Kaj bomo pa zdaj počeli? Teorijo zarote bi vrgli v smeti – in se naglo preusmerili na druge.

Prav konspirologi, ufologi si najmanj želijo tega razkritja. Prav konspirologi, ufologi si najmanj želijo, da bi ameriški predsednik oznanil, da nismo sami.

Nekaj religioznega je v ufologih, ki o svojih bližnjih srečanjih z Nezemljani »pričajo« tako kot tiste deklice, ki »pričajo« o svojih bližnjih srečanjih z najslovitejšo Nezemljanko, Devico Marijo.

Sploh pa: če ufologi in konspirologi vladi ničesar ne verjamejo, zakaj bi ji potem verjeli, da obstajajo Nezemljani?

Rekli boste: že, ampak stroka pravi drugače! Stroka pravi, da bi razkritje – da ne rečem razodetje, apokalipsa – povzročilo pravi kaos in paniko. Svet bi se stresel na tisoč načinov. Finančni trgi – borze – bi ponoreli. Sprožili bi nove vesoljske programe, začela bi se vesoljska dirka. Obrambni proračuni bi poskočili. NATO bi se radikalno spremenil. Znanost bi doživela nesluteni pospešek, saj bi vsi skušali dognati skrivnost zunajzemeljske tehnologije. Vse bi nenadoma zanimala astronomija. Ljudje bi šli vase in se prelevili v eksistencialiste. Teološkim razpravam ne bi bilo ne konca ne kraja, velike cerkve bi prirejale sinode, na katerih bi premlevali novo paradigmo, obogateno s strašno, šokantno resnico o nevidnem, nadzemeljskem svetu, ki ruši mit o edinstvenem mestu človeštva v vesolju.

Pa bi razkritje res spremenilo svet? Ah, ne. Daleč od tega! Samo pomislite: že zdaj živimo v nenehnem kaosu, nenehnih krizah, nenehni paniki, mar ne? Svet se nenehno trese. Finančni trgi norijo – spomnite se le finančne krize ali pa Trumpovih carin. Povsod nenehno sprožajo nove vesoljske programe, vesoljska dirka je v polnem diru – hej, poglejte Kitajce. Obrambni proračuni se dramatično povečujejo. Vojaško-industrijski kompleks se razrašča. NATO se radikalno spreminja. Tehnologija – z orožjem vred – izgleda čedalje bolj zunajzemeljsko. Znanost – pomislite le na umetno inteligenco – doživlja nesluten pospešek. Ljudje lezejo vase in eksistencializirajo – oklepajo se puške in stegujejo proti Bogu. Svete knjige pa so že zdaj itak polne nebeških, zunajzemeljskih bitij (in ja, ljudje so pod njimi), tako da jih Nezemljani ne bi vrgli iz tira, kaj šele, da bi povzročili versko krizo (ali krizo vere). Če je ni holokavst, genocid v Gazi ali odkritje črnih lukenj.

Z eno besedo: svet ne potrebuje razkritja, ker se že itak obnaša natanko tako, kot da se je razkritje že zgodilo.

Hodijo med nami!

Razkritje ne bi ničesar spremenilo. Ljudje ga ne bi niti opazili. Ali pa komaj. Ne pozabite: na začetku letošnjega leta sta se Donald Trump in Barack Obama – aktualni in nekdanji ameriški predsednik – javno prepirala o obstoju Nezemljanov. Obama je v nekem intervjuju rekel, da so »resnični«, in sicer v smislu, da je malo verjetno, da bi bili ljudje v tako neizmernem vesolju edina zavestna bitja, Trump pa mu je potem očital, da izdaja strogo zaupne informacije, in obenem napovedal, da bo zdaj še sam objavil vse strogo zaupne dosjeje o neznanih letečih predmetih. Pa vendar ta predsedniška polemika o Nezemljanih sploh ni prišla med 15 najbolj klikanih zgodb tedna!

Toda prav Trump – ta nekoristni idiot – je nasedel mitu, da ljudje čakajo preroka, ki jim bo razkril – okej, razodel – resnico o neznanih letečih predmetih in Nezemljanih. Objaviti je dal kopico dosjejev o iskanju Nezemljanov in pričanj o bližnjih srečanjih z neznanimi anomalnimi fenomeni, toda svet se ni stresel. V teh dosjejih ni nič stresnega, prelomnega, šokantnega – ne, v tem ni nič novega.

Spielbergov Dan razkritja je svet bolj stresel kot Trumpovo razkritje.

Trump se obnaša kot Nezemljan. Zato tudi ne preseneča, da je začel množično in brutalno ugrabljati ljudi, Zemljane, »ilegalne« priseljence, aliene.

Trump je potreboval le distrakcijo – da mu ne bi bilo treba razkriti Epsteinovih dosjejev. In svojih davčnih napovedi.

Prav Trump pa je ultimativni dokaz, da Nezemljani ne obstajajo in da ameriška vlada ničesar ne prikriva – če bi imela ameriška vlada v sefu res kaj nezemeljskega, bi to Trump takoj razkril! Nemudoma! Pri priči! Vse bi zblebetal! Dobro vemo, da tako rekoč nagonsko uporabi vse, s čimer lahko ustvari paniko in destabilizira svet.

Trump se obnaša kot Nezemljan. Zato tudi ne preseneča, da je začel množično in brutalno – v slogu Nezemljanov in bližnjih srečanj četrte vrste – ugrabljati ljudi, Zemljane, »ilegalne« priseljence, aliene. In zato ne preseneča, da je lansiral portal Hodijo med nami (They walk among us), v katerem mučenje priseljencev postane kozmični vic. Alieni ugrabljajo ljudi, toda mi ugrabljamo aliene! A pri tem ne pomislijo, da se alieni tako zlahka pomešajo med ljudi in da jih je tako težko izslediti, ker izgledajo kot ljudje.

Za nas je izmed vseh umetnosti najpomembnejši film

Moška, ki se peljeta v pickupu, nenadoma začutita motnje v motorju in radijsko interferenco. Nekaj čudnega se dogaja? Ju bo dvignilo? Odneslo? Kaj je to? Avto noče več vžgati. Ko pregledujeta motor, se prikaže diskast objekt, ki proti njima sproži modro svetlobo. Potem izgine. In ko izgine, motor ponovno vžge. Moška panično odpeljeta.

Vem, vzkliknili boste: to je zmedeni, prestrašeni, osupli Richard Dreyfuss v rumenem pickupu v Spielbergovih Bližnjih srečanjih tretje vrste! Preleti ga neznani leteči predmet, ki izklopi vse luči in motor – in razmeče reči v pickupu! Ko odleti, pickup spet vžge. In panično odpelje.

Ne, ni Richard Dreyfuss. In ne, niso Bližnja srečanja tretje vrste. Temveč prizor iz dokumentarca NLP-ji: Preteklost, sedanjost in prihodnost (UFOs: Past, Present, and Future), ki je na velika platna prišel tri leta pred Bližnjimi srečanji tretje vrste. No, ta prizor je bil le dramatizacija tega, kar naj bi se zares zgodilo 2. novembra 1967 v teksaškem Lubbocku.

Dokumentarec potem našteje velika zgodovinska videnja neznanih letečih predmetov (od Biblije do »letečih cigar« nad Oaklandom in Denverjem), pokaže, da neznanih letečih predmetov niso videli le v Ameriki, temveč tudi v Sovjetski zvezi, Afriki, Mehiki in na Kitajskem, ter spomni na letalo Concorde, ki je srečalo – in posnelo – neznani leteči predmet, neznani znak na radarju, ki je izginil, ko so nad Washington, kjer je utripal, poslali vojaška letala (in se spet pojavil, ko so izginila), in »incident« pri mestu Ann Arbor, kjer se je leta 1966 zbrala množica ljudi in gledala bleščave neznane leteče predmete, ki naj bi spreminjali barve, toda vlada, vojska in CIA so vsa ta bližnja srečanja tretje vrste zatajile in prikrile, češ da je šlo le za bližnja srečanja s povsem navadnimi fenomeni, kot so baloni, temperaturna inverzija, ptiči in močvirni plini. Ali pa plenilske živali, za katere so oblasti trdile, da naj bi množično in grizlijevsko pohabljale živino – dokumentarec kakopak trdi, da so »skrivnostna« pohabljanja delo nezemeljskih bitij, ki so pristala v neznanih letečih predmetih.

Vidimo celo kao skrivni, ukradeni 16 mm posnetek treh vesoljskih ladij, ki naj bi leta 1964 pristale v vojaški letalski bazi Holloman (Nova Mehika) in iz katerih naj bi stopili Nezemljani, ki naj bi potem komunicirali z vojaškim in obveščevalnim osebjem. Kar naj bi nekoč nekemu astrofiziku potrdil tudi predsednik George H. W. Bush.

Ta skrivni, ukradeni posnetek – vojaška skrivnost, dokaz št. 1, da alieni res obstajajo – je bil kakopak le fejk, insceniran (vse to s pristankom vesoljskih ladij in izkrcanjem Nezemljanov si je menda za štos izmislilo kar osebje te baze!), toda tistim, ki verjamejo v obstoj neznanih letečih predmetov in Nezemljanov, je pritrdil in prikimal: ja, prav imate! Res je! Res se dogaja! Pristanek Nezemljanov v Hollomanu je postal tako huda ufološka legenda kot tista razvpita Santillijeva Obdukcija Nezemljanov (Alien Autopsy: Fact or Fiction, 1995), ki je bila – z roswellskim nezemeljskim truplom in nevadskim Območjem 51 vred – sfejkana v neki londonski dnevni sobi in so se ji potem posmehovali vsi, celo serija Dosjeji X.

Spielberg je konspirološkemu dokuju NLP-ji, velikemu hitu ufologije, verjel, no, filmsko verjel – ko gledate ta doku, imate namreč občutek, da gledate načrt za Bližnja srečanja tretje vrste, njegov demo. Spielberg je vse »incidente« iz tega dokuja prevedel v napete, intrigantne, spektakularne vinjete, s katerimi ni toliko demonstriral svoje vere v obstoj neznanih letečih predmetov in Nezemljanov, temveč svojo vero v moč filma – svojo vero v čudežnost filma. Toda na koncu je bila to ista reč: film je vedno deloval nezemeljsko. Zunajzemeljsko. Nadzemeljsko. Kot alien.

V kriminalki Flicker, ki jo je leta 1991 napisal veliki Theodore Roszak, avtor prelomne sociološke knjige Nastanek kontrakulture (The Making of a Counter Culture, 1969), imate Jonathana Gatesa, filmskega kritika, ki išče nemškega ekspresionističnega režiserja Maxa Castla. Ta je v dvajsetih letih prebegnil v Hollywood, posnel kopico malih, kultnih, enigmatičnih šokerjev in potem brez sledu izginil. Toda Castle v resnici ni bil mala riba, ampak skrivni okultni gibalec – brez njega Orson Welles ne bi nikoli posnel Državljana Kana. Na naslovnici piše: »Bulvar somraka sreča Ime rože!« Še boljši slogan bi se glasil: »Bulvar somraka sreča Da Vincijevo šifro!« Gatesa namreč iskanje butne daleč nazaj, globoko v preteklost, med stare krščanske herezije, tajne katarske redove, gnostične kulte in apokaliptične obsedence z dialektiko svetlobe in teme, ki so pred mnogimi, davnimi leti izumili filmsko tehnologijo, s katero so poskušali očistiti in spreobrniti svet. Film je imel moč očiščenja, moč spreobračanja, moč Boga. Imel je transformativno moč. Moč čudeža.

Bližnja srečanja tretje vrste so bila tako dobra, da so številne prepričala, da Nezemljani res obstajajo. Film je bil tako dober, da so si ljudje zaželeli, da bi Nezemljani res obstajali.

Film je delal čudeže. Res, izgledal je kot zarota proti realnosti – in proti Bogu. Imel je strašen, zunajzemeljski in nadzemeljski ideološki, propagandni, vzgojiteljski, indoktrinarni, infiltracijski potencial, zato je bil huda in prehuda konkurenca cerkvi. In politiki. Lenin ni Anatoliju Lunačarskemu, ljudskemu komisarju za sovjetsko prosveto, zaman vzkliknil: »Pri nas slovite kot pokrovitelj umetnosti, zato morate trdno pomniti, da je za nas izmed vseh umetnosti najpomembnejši film.«

Da se Spielberg zaveda, da je izmed vseh umetnosti najpomembnejši film, ne preseneča – Spielberg je Lenin, ki snema filme. In Bližnja srečanja tretje vrste so bila tako dobra, da so številne prepričala, da Nezemljani res obstajajo. Ali bolje rečeno: Spielbergov film je bil tako dober, da so si ljudje zaželeli, da bi Nezemljani res obstajali.

Bližnja srečanja tretje vrste

Bližnja srečanja tretje vrste so bila metafilm: po eni strani na pol teološki signal, da smo končno vzpostavili kontakt z »nebom« (nezemeljskim, nadzemeljskim), po drugi strani pa cinefilski signal, da smo končno vzpostavili kontakt s tem, kar je v filmu večje od njega samega, s tem, kar je v njem čudežnega, čarobnega, disruptivnega. Tako kot je Orson Welles v Državljanu Kanu delal vse, da bi nas prepričal, da je to največji film vseh časov, je Spielberg vedno delal vse, da bi nas prepričal, da je film, ki ga gledamo, dokončna vzpostavitev stika s filmom. Bližnje srečanje tretje vrste.

Ne pozabite, da se je Spielberg rodil leta 1947, ko so skovali izraz flying-saucer, leteči krožnik, in ko naj bi pri novomehiškem Roswellu strmoglavil neznani leteči predmet, vključno z alieni. In ne pozabite, da je leta 1977 v Beli hiši sedel Jimmy Carter, ki je verjel v obstoj neznanih letečih predmetov. Dvakrat jih je menda videl celo na lastne oči – leta 1969 je videl čudno svetlobo. Ne glejte več proti morju, kjer razsaja velikanski, osupljivi, nadzemeljski morski pes! Glejte proti nebu!!

J. Allen Hynek, prvak pop ufologije (svetovalec ameriške vlade pri Projektu Blue Book, preiskavi »bližnjih srečanj«), ki ima v filmu tudi drobno, nemo vlogo (vidite ga na koncu, bradatega, s pipo, fasciniranega), je za »bližnje srečanje prve vrste« razglasil videnje neznanega letečega predmeta, za »bližnje srečanje druge vrste« fizični dokaz, ki ga za sabo pusti NLP, za »bližnje srečanje tretje vrste« pa fizični kontakt s tretjimi bitji.

In vemo, kako se vse to začne: v puščavi Sonora najdejo letala iz II. svetovne vojne, ki naj bi izginila v bermudskem trikotniku, nad Indianapolisom potniško letalo skoraj trči z neznano svetlobno silo, Jillian Guiler (Melindo Dillon), materi samohranilki iz Indiane, neznana svetlobna sila ugrabi štiriletnega sina (Cary Guffey), na drugem koncu Indiane pa električarja Roya Nearyja (Richard Dreyfuss), družinskega človeka iz primestja, pošljejo, da preveri, zakaj je elektriko v regiji vrglo ven, a sreča neznano svetlobo, ki ga tako presune, da postane spontani ufolog – sv. Pavel na poti v Damask, kot je nekoč zapisal Richard Corliss. Primestni dom – osnovna celica družbe, srčika ameriškega sna – je le še filter kozmične tesnobe.

Toda ko začne Neary svojo ženo (Teri Garr) prepričevati, da tudi »tam zunaj« obstaja življenje, mu začne zakon propadati. Pa ne le zakon – kmalu izgubi tudi službo.

Zlagoma začne izgubljati kontakt z realnostjo. Njegovi fantomi, ki se izrisujejo povsod (v blazine, v peno za britje, v pire) in privzemajo obliko gore, ga naposled pripeljejo do realne gore, Hudičevega stolpa (Devil’s Tower) v Wyomingu, kjer je tajna vojaška »hollomanska« pristajalna pista za neznane leteče predmete, tudi za mogočno, fascinantno, vizualno efektno Mothership, ki je videti biblično, kot kombinacija gorečega grma, katedrale in velikanskega božičnega drevesa, slišati pa kot psihedelični, stroboskopski jukebox.

Hladne vojne je torej konec – tujci niso več nevarni, prihajajo v miru. Iz nezemeljske ladje nekateri izstopijo, nekateri pa vanjo vstopijo, tudi obsedeni Neary, ki tako doživi vnebovzetje, popolno odvezo, alegorijo samomora. Tisti, ki izstopijo, »pogrešani«, se v vseh teh letih niso nič postarali. »Einstein je imel prav,« pripomni nekdo. »Einstein je bil verjetno eden izmed njih,« doda nekdo drug.

Nearyja, frustriranega, izdanega, ponižanega, deklasiranega, jeznega belega moškega, klic fantomov popelje na kvazibiblično goro, kjer se dogajajo čudeži – pristajajo pač zunajzemeljska bitja. Je kaj bolj čudežnega? Čudež terja oder. »Rad bi le vedel, če se res dogaja,« dahne Neary, ko ga francoski ekspert za neznane leteče predmete Claude Lacombe vpraša, kaj hoče. Lacomba, režiserja tega čudežnega »filma« pod Hudičevim stolpom, igra sloviti francoski auteur François Truffaut, Spielbergov alter ego.

Bolj ko Nearyja življenje v kapitalizmu stiska k tlom, bolj realni so fantomi in bolj verjame, da življenje obstaja tudi »tam zunaj«, zunaj primestja, ki je ritualno enodimenzionalnost srednjega razreda prelevilo v kičasto idilo, potemtakem zunaj konformističnega primestnega doma, v katerem je televizor vedno ena izmed oseb.

Bolj ko so recesija, inflacija, brezposelnost, naftna kriza in kriza vodenja v Ameriki (Watergate, odstop predsednika Richarda Nixona) naraščale, bolj se je srednji razred čutil ogroženega. In bolj ko se je čutil ogroženega, bolj ga je grabila paranoja, ki jo je Spielberg briljantno stopnjeval: v Dvoboju (Duel, 1971) je srednji razred – osebni avtomobil – preganjal njegov veliki, mutantski dvojnik (tovornjak), v Teksas ekspresu (The Sugarland Express, 1974) ga je preganjala država (policija), v Žrelu (Jaws), posnetem leta 1975, ko je Ameriko udarila rekordna brezposelnost (8,5 %), ga je preganjala brezdušna, brezčutna, brezosebna kanibalska pošast, v Bližnjih srečanjih tretje vrste pa se je paranoja zgostila do neznosnosti, tako da je potrebovala odrešitev, vnebovzetje, spiritualni preporod. Tiste, ki na koncu izstopijo iz zunajzemeljske ladje (vojake, pilote, onega štiriletnika ipd.), so Nezemljani ugrabili, toda naslednjega kontingenta Američanov ni več treba ugrabiti – na zunajzemeljsko ladjo odkorakajo kar sami. Neary bo tam končno dobil zunajzemeljsko družino, zunajzemeljske otroke, ki mu bodo verjeli, ali bolje rečeno – ki bodo verjeli vanj. Angelski alieni, kombinacije »fetusa in dickensovskega lika«, kot je rekel Spielberg, razposajeno skačejo okrog njega, ga izberejo in povlečejo za seboj.

Bližnja srečanja – polna referenc na hladnovojne šokerje, kot je Dan, ko bo obstala Zemlja, na Kubrickovo Odisejo v vesolju, na Disneyjeve risanke (Fantazija, Bambi, Ostržek), na Fordov vestern Iskalci, na Hitchcocka (Ptiči, Sever-severozahod) – so film o travmatičnem trganju od primestja, ki ima tako močno asimilacijsko moč, da mu je težko zbežati. Kdor prebije in preseže to mejo primestnega mindseta, je junak, sporoča Spielberg, ki je v svojih filmih vztrajno predeloval travmatično ločitev svojih staršev, razpad utopične primestne sreče.

Kako gledati čudeže

Spielberg je imel pri Bližnjih srečanjih številne koscenariste, Paula Schraderja, Hala Barwooda, Jerryja Belsona, Johna Hilla in Matthewa Robbinsa, a jih je – kot v svojih razvpitih spominih You’ll Never Eat Lunch In This Town Again (1991) piše Julia Phillips, koproducentka Bližnjih srečanj – vse po vrsti izplačal, da so se odrekli soavtorstvu in imenu v najavni špici. Sam je hotel biti avtor scenarija – in avtor tega filma. Ustvariti je skušal vtis, da so Bližnja srečanja – sicer holivudski spektakel – nekaj osebnega, intimnega, avtorskega. Spielberg – režiser, ki se igra (spiel) z goro (berg), Hudičevim stolpom (Devil’s Tower) – se je skušal samopredstaviti kot ta, ki je vzpostavil kontakt s filmom, zato ne preseneča, da na koncu vsi pod tisto goro, Hudičevo goro, ki je videti kot orjaški kino na prostem, tako osuplo strmijo, bolščijo in buljijo (nekdo steče celo na stranišče), kot da bi s tem občinstvu v kinu kazali, kako naj se odziva na Spielbergov film.

Spielberg – ki je odkril »tisto«, zaradi česar hodimo v kino, »tisto«, zaradi česar gledamo filme – občinstvo uči, kako gledati čudeže. In to je Spielberg – personifikacija filma – vedno počel. Spomnite se le trenutka, ko ste v Jurskem parku (Jurassic Park, 1993) prvič zagledali dinozavre. Ali trenutka, ko v Žrelu iz morja bušne morski pes. Ali trenutka, ko Elliott in E. T. v E. T. – Vesoljčku (E. T. the Extra-Terrestrial, 1982) zakolesarita v nebo. Ali trenutka, ko se v Lovu za izgubljenim zakladom (Raiders of the Lost Ark, 1981) odpre skrinja Stare zaveze. Ali trenutka, ko se v Reševanju vojaka Ryana (Saving Private Ryan, 1998) začne izkrcanje v Normandiji. Ali pa trenutka, ko v Zgodbi z zahodne strani (West Side Story, 2021) zapleše Ariana DeBose.

Spielberg – ki je odkril »tisto«, zaradi česar hodimo v kino, »tisto«, zaradi česar gledamo filme – občinstvo uči, kako gledati čudeže.

Razlog več, da ima Nezemljan št. 1, ki ga vidimo čisto na koncu Bližnjih srečanj, tako nesorazmerno velike oči – videl je veliko filmov, veliko katarzičnih trenutkov, veliko čudežev.

V sanjah smo vsi Nezemljani. Tuja nacija. Vprašanje, ali obstajajo Nezemljani, pa je dejansko vprašanje, ali še obstajajo filmski čudeži. In če obstajajo, zakaj ob njih ne obnemimo – in zakaj se svet ne ustavi?

Kot slišimo v Žrelu: »Potrebovali boste večji čoln.«