Film / Backrooms: Brez izhoda

zelo za

Zima našega nezadovoljstva.

Kane Parsons, režiser šokerja Backrooms, je star šele dvajset let, kar pomeni, da je ob puberteto trčil v času covida, ki ga je osamil – in prilepil na računalnik. Zlagoma je to tesnobo, to nelagodje, to emocionalno praznino prevedel v serijo kratkih youtubskih grozljivk, neskončnih praznin, ki so postale viralne. Imele so na milijone ogledov. Parsons je videl, kaj leti in kaj ne. Lahko je testiral publiko, eksperimentiral, iskal recept. Tako so pri nas Luka Marčetič, Goran Hrvaćanin in Dejan Krupić komedijo Pr’ Hostar najprej – s kratkimi epizodami – testirali na YouTubu, kjer so lahko sproti – tako rekoč v živo – videli, kaj vžge in kaj ne. Njihov film je bil megahit, še preden je sploh prišel v kino. V kino je prišel z vgrajeno publiko. Tako kot Obsedenost, šokantni prvenec Curryja Barkerja, še enega youtuberja. Tako kot Iron Lung, morbidni prvenec Marka Fischbacha, prav tako youtuberja. In tako kot Backrooms, alias Brez izhoda, Parsonsov moreči celovečerni prvenec, rimejk youtubske creepypaste, ki je stal malo, a postal – tako kot Obsedenost in Pr’ Hostar – velik hit. Senzacija. Fenomen.

Brez izhoda je – podobno kot Obsedenost, Iron Lung in Pr’ Hostar – film o moškem v krizi. Clark (Chiwetel Ejiofor) je arhitekt, a ne dela kot arhitekt, ampak kot menedžer trgovine s pohištvom, ki nastopa tudi v oglasih za svojo trgovino – kostumiran in maskiran v gusarja. Ne gre mu. Obtičal je. Mentalno, emocionalno, socialno, kulturno, politično. Gotovo voli ameriškega Janšo. Prepričan je, da je bil usojen za večje reči. In da so ga ustavili. Da je torej žrtev zarote. Ženske. Svoje žene. Ki ga za nameček vrže še iz njegove lastne hiše. Kar ga frustrira. Muči. Žre. Zapija. In ubija. Vsaj tako pripoveduje svoji psihoterapevtki (Renate Reinsve), ki čuti njegov resentiment, njegovo osamljenost, njegovo jezo, njegovo negotovost, njegovo grozo, njegovo agonijo, njegovo »trpljenje«. Clark je moški, ki pogreša zlate čase, ko so še obstajale spolne hierarhije in ko je bil moški še »gospodar«.

Ja, Clark je v peklu. Zato ni čudno, da se nenadoma znajde v podzemlju. Portal v kleti – paranormalna stena, skozi katero lahko stopi – namreč poskrbi, da pade v labirint aseptičnih prostorov, skrivnostnih pisarn in neskončnih hodnikov, polnih razmetanega pohištva, stenskih malarij, likov iz njegovega življenja in iritantnega zvoka. In ko ga psihoterapevtka, ki se odpravi za njim (tako kot Orfej za Evridiko), začudeno vpraša, kaj vraga je to, ji odvrne: »To je vsak prostor, ki je kdajkoli obstajal.« To so prostori, ki se vsega – zelo doživeto, zelo čustveno – spominjajo, toda ne čisto natanko, temveč malce narobe, mutirano, distopično. Precizna je le neznosnost. In tišina. Kot bi rekel Lacan: Tesnoba nikoli ne vara. Clark je faliran, zagrenjen, zmeden, zapuščen, ponižan, stravmatiziran moški, ki se noče spremeniti – gusarju, svojemu grotesknemu, pošastnemu alter egu, celo navdušeno vzklikne, da se tu spodaj – v tem avatarju razpadle realnosti, v tej časovni »zanki« ( junij 1990), v tej srhljivi repliki anonimnosti, neoliberalnega terorja, nekdanjega obilja in razrednega propada – sploh ni treba spremeniti, da moškemu torej ni treba emocionalno in mentalno dozoreti. Tu, v tej »liminalni« retro kleti, ki jo preveva videokasetno občutje sveta, lahko izživlja svoje infantilne, regresivne, patetične fantazije – tu spodaj, v teh morastih katakombah, nelogični gošči psihoarhitekture Davida Lyncha, Skinamarinka, J-horrorja, Cone somraka, Čarovnice iz Blaira, Izžarevanja in Alice v ogledalu, je še vedno gusar, junak, glavni.

Dy68tMFZOZc