Plošča / Bladee: Sulfur Surfer

+ + +

Bladee predstavlja že osmo samostojno dolgometražno ploščo (če ne štejemo treh mikstejpov), ki obeležuje deseto obletnico izida studijskega prvenca Eversince. Ob tem se lahko upravičeno počutimo stare, saj se čas, ko je švedski glasbenik sprožil novi val cloud/emo rapa, zdi kot včeraj, močno pa je vplival tudi na razvoj hyperpopa, ki je svež še danes. Bladee je zaradi ponosnega uživanja v slabem petju od nekdaj precej polarizirajoča figura, a to mu je nekako oproščeno, saj je vpliv, ki ga imata on in njegov kolektiv Drain Gang (Ecco2K, Thaiboy Digital, Whitearmour), vsekakor nezanemarljiv.

Vseeno pa plošča Sulfur Surfer daje vtis, da se je Bladee, ki je sicer znan po premikanju mej in preizkušanju mej poslušljivega, nekoliko udomačil v coni udobja. Zdi se, da je obupal nad preverjanjem poslušalskih zmogljivosti svojih fenov in se začel trmasto oklepati preverjenih formul. Ko pa tokrat poskusi kaj novega, denimo vpeljevanje vokalnih tehnik traperjev tipa Suicideboys, mu to spodleti na vsej črti. Album sicer ponuja tudi svetle, spevno zasanjane trenutke, a ti so brez izjeme značilno »bladeejevski«, v njegovem obsežnem opusu pa ne izstopajo pretirano. V iskanju novih žanrskih fuzij in zvočnih estetik Bladee še ni našel jasne poti.

Že na prejšnjem albumu Cold Visions (2024) je običajno poudarjene bleščeče synthe potisnil v ozadje. Evropsko tradicijo trapa, ki jo je skorajda lastnoročno definiral, je nadomestil z ameriško in postregel s (pre)dolgo zbirko temačnih, distorziranih in malo razvlečenih epopej. Tokrat spet sodeluje s producentom Whitearmorjem, ki je podpisal večino njegovih izdelkov. Tandem delno nadaljuje s prijemi s plošče Cold Visions, a k sreči v veliko manjšem obsegu: ohranja značilno ambientalno synthovsko estetiko, ki jo med drugim zaznamujejo prodorni basi, abstraktni trap beati in ezoterična igrivost, ta pa se nemalokrat spogleduje s popom. Tokrat so synthi bolj izenačeni z beati, sempli in efekti, produkcija pa posledično deluje manj igriva, a bolj pompozna, na trenutke celo nekoliko resnobna.

Plošči spodleti tudi na konceptualni ravni, saj je polna apokaliptičnih, fantazijskih nagovorov in kvazifilozofskih besedil, ki kljub domiselnim referencam na internetno kulturo in spletne meme učinkujejo nerodno, saj se sprehajajo po nevarno tanki meji med ironijo in »try-hard« resnobnostjo. Bladee preskakuje med lucidnim, osebnoizpovednim in fantazijskim svetom, kjer črpa navdih zlasti iz videoiger. Dramatično modrovanje o dobrem, zlem, zmajih in drugih fantazijskih idejah deluje kot osnovnošolski poskus grajenja fiktivnega sveta brez koherentnega pripovednega toka.