Kultura / Spet se bo kresalo

Kolikokrat ste že obiskali razstavo digitalne umetnosti? Koliko digitalnih umetnikov in umetnic znate našteti? Vas zmede že sama besedna zveza? Za kaj sploh gre? Na vaša vprašanja lahko odgovori kolektiv Kres, ki si prizadeva za vidnost in podporo te pri nas še ne tako dolgo nazaj razpršene in obrobne, a izredno prodorne veje umetnosti.

Začnimo z osnovami: digitalna umetnost je tista, ki nastane s pomočjo digitalnih orodij in tehnologij. Njeni začetki segajo že v 60. leta 20. stoletja, razširila pa se je s pojavom in dostopnostjo interneta. Zajema širok spekter umetniških praks – od digitalnih ilustracij, 3D-vizualij in animacij ter videoiger do spletnih strani in eksperimentalnih spletnih formatov. »Že videoigre so lahko zelo različne in kompleksne: nekatere temeljijo na klasični igralni logiki, druge delujejo kot raziskovalna digitalna okolja ali prostori refleksije,« pravi kolektiv Kres, katerega jedro tvorijo intermedijska umetnika Sara Bezovšek in Dorijan Šiško ter kuratorka in producentka Lara Mejač. »Bolj kot posamezni medij nas fascinirajo načini, kako umetniki skozi digitalna orodja razmišljajo o sodobnem svetu.« Kres je torej kolektiv in produkcijska platforma, ki bdi nad domačo ustvarjalnostjo, zlasti nad mlajšo generacijo umetnikov, ki delujejo na področju digitalne umetnosti, in jo vsako leto povabi k sodelovanju na skupinski razstavi. S tem skuša doseči dvoje – umetnike generacijsko povezati in jih postaviti na zemljevid. Z umetniki, ki ustvarjajo v tem konkretnem polju, se namreč žal sistematično ukvarjajo le redki. Čeprav njihova dela pogosto krožijo po spletnih platformah, družbenih omrežjih ali v manjših razstavnih kontekstih, redko dobijo prostor, kjer bi jih bilo mogoče razumeti kot del širšega umetniškega pojava.

 »Še vedno se pogosto srečujemo s predstavo, da gre pri digitalni umetnosti predvsem za neko obliko igračkanja, tehnološkega eksperimentiranja ali hobija. V resnici pa se veliko teh umetnikov ukvarja z družbeno aktualnimi in kompleksnimi vprašanji,« pravijo člani kolektiva Kres. Umetnice in umetniki se tako v svojih delih ukvarjajo s političnimi spremembami, ekonomsko negotovostjo, tehnološkim razvojem. Odpirajo vprašanje ekologije in identitete ali pa odvisnosti od digitalnih medijev. »To so teme, ki so zelo pomembne za sodobni čas, vendar ti umetniki v galerijah in muzejih pogosto ostajajo spregledani. Podcenjenost je zagotovo povezana tudi z medijem, v katerem ustvarjajo. Ker gre za digitalna dela, jih ljudje hitreje povežejo z zabavo ali prostim časom kot pa z resno umetniško prakso.«

Kres je bil porojen iz frustracije, da muzeji in galerije pogosto sploh ne vedo, kako obravnavati digitalno umetnost, kako jo predstavljati javnosti in kako jo arhivirati.

Tretja Kresova razstava, pri kateri so izbor umetnikov prvič pripravili s pomočjo odprtega poziva in jo bodo v sredo, 24. junija, odprli v Mali galeriji Banke Slovenije v Ljubljani, se posveča temi kolapsa. Porodila se je iz občutka, da se obljube digitalne prihodnosti niso uresničile: namesto da bi imeli odprt, svoboden in emancipatoren splet, imamo splet, ki je povezan z naraščajočo negotovostjo, koncentracijo moči, algoritmičnim nadzorom in vse večjo odvisnostjo od tehnoloških platform. Vendar razstava kolapsa ne razume zgolj kot stanja razkroja, pač pa išče možnosti za nove oblike solidarnosti, skupnosti in prihodnosti, ki bi lahko vzniknile prav iz razpok obstoječega reda. O tem bodo premišljevali umetnice in umetniki Beti Frim, Celeste Sanja, Farah Sara Kurnik, Jaka Juhant, knnz, Matej Mihevc, Neo Nor, Uno. Tisto & Jure Sulič, Tisa Troha & Lea Sande, Oskar Slabe, Lana Hasić, Niko Zelenik ter Oddelek za čisto in praktično koncertno arhitekturo Gabra Miroslava III.

Kres se je sicer rodil leta 2023, takrat še kot skupni projekt dveh umetnikov, Sare Bezovšek in Dorijana Šiška; lotila sta se ga v okviru festivala spletne umetnosti Wrong Biennale, kjer je bil prvič predstavljen kot razstava na spletu. A zdi se, da je bil bienale zgolj sprožilec, saj je izhodišče projekta izhajalo iz občutka, da je digitalna umetnost pri nas premalo prepoznana in praktično brez stabilne podpore kulturnih ustanov. Umetniško polje je obstajalo, vendar razpršeno in pogosto nevidno.

Galerije in muzeji imajo pri tem pogosto tudi zelo praktičen problem: ne vedo, kako takšna dela predstavljati. »To se je zelo jasno pokazalo že med pandemijo, ko so številne institucije začele pripravljati spletne razstave. Pogosto so skušale preprosto prenesti logiko fizične galerije v spletni prostor. Nastajali so virtualni hodniki, digitalne replike razstavnih prostorov in podobne rešitve. Problem pa je, da splet ni galerija. Digitalni prostor ima svojo logiko, svoje načine gledanja in svoje načine uporabe.«

Kres je torej nastal iz frustracije, da muzeji in galerije pogosto sploh ne vedo, kako obravnavati digitalno umetnost, kako jo predstavljati javnosti in kako jo arhivirati. Nastal je kot poskus, da bi to razpršeno produkcijo zbral, jo povezal, ji dal večjo vidnost in jo umestil v kontekst. S tem pa je prepoznal tudi skupno senzibilnost generacije, ki je odraščala s spletom, zasloni in digitalnimi okolji kot samoumevnim delom vsakdana, kar se jasno pozna tudi v njihovem ustvarjanju in načinu razmišljanja. Od tod tudi ideja Kresa. Ime ne označuje le razstave, temveč idejo zbiranja okrog skupnega ognja, podtalja – začasne skupnosti, kjer se te nepovezane prakse za nekaj časa združijo v skupen prostor.

Po začetku, ki se je torej zgodil na spletu, se je pojavila želja, da bi Kres obstajal tudi v fizičnem prostoru – in da bi bila vsaka nova razstava osredotočena na eno temo, njeni datumi pa vezani na tradicionalne trenutke, ko prižgemo kresove, denimo na 1. maj in poletni solsticij.

Sara Bezovšek in Dorijan Šiško sta se povezala s kuratorko Laro Mejač in prvo skupno razstavo, ki smo jo lahko obiskali tudi v živo, Kres 1.0, so s podporo zavoda Projekt Atol leta 2024 pripravili v zdaj že nekdanjem razstavišču osmo/za v Ljubljani. Osredotočili so se na idejo mističnosti, skupnosti in zbiranja ob ognju. Leto kasneje, na razstavi Kres 2.0, pa na solidarnost, kolektivizem in delavske pravice v času izgorelosti, prekarnosti in ekonomske negotovosti. Skozi obe razstavi se je kot rdeča nit vila še ideja podtalja, skupnosti in rituala.

»Pri lanski razstavi je bilo zanimivo, da je veliko umetnikov poseglo po nostalgiji zgodnjega spleta, čeprav tega obdobja v resnici niso zares doživeli,« pravijo člani kolektiva Kres. »Nostalgija za spletom devetdesetih ali zgodnjih dvatisočih je postala način razmišljanja o sedanjosti. To ni bila nostalgija za njihovo lastno preteklostjo, ampak za neko obljubo spleta, ki naj bi bil bolj odprt, svoboden in manj podrejen logiki kapitala in utrjevanju korporativne moči. Zato se pri mnogih umetnikih kaže zanimanje za alternativne platforme, manjše skupnosti in prostore, ki niso odvisni od velikih tehnoloških podjetij. Zanimajo jih prostori, kjer se ljudje lahko počutijo bolj varno in avtonomno.«

»Še vedno se pogosto srečujemo s predstavo, da gre pri digitalni umetnosti predvsem za neko obliko igračkanja, tehnološkega eksperimentiranja ali hobija. V resnici pa se veliko teh umetnikov ukvarja z družbeno aktualnimi in kompleksnimi vprašanji.«

Z idejo sobivanja in varnih prostorov spleta se ukvarja Beti Frim, magistrska študentka videa in novih medijev na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Na letošnji razstavi – seveda poimenovani Kres 3.0 – bo predstavila interaktivni projekt digitalnih gobelinov Feral Occlusion, ki odpira vprašanje, kako je mogoče tudi v svetu, ki ga vse bolj določajo algoritmi in tehnološke platforme, graditi solidarne skupnosti. Kaj pravzaprav raziskuje? Med drugim povezave med srednjeveškimi fevdalnimi sistemi nadzora in sodobnim tehnofevdalizmom – vladavino elite, ki ima v lasti največje digitalne platforme in storitve. Zanima jo položaj marginaliziranih skupnosti (kvir, transspolne, nebinarne osebe, osebe z invalidnostjo in pripadniki rasnih manjšin), ki pogosto ostajajo na robu teh sistemov; kot nekoč srednjeveški heretiki ali čarovnice. A iz tega obrobja vznikajo nove oblike odpora, povezovanja in izmenjave znanja.

Nekateri drugi umetniki, denimo Jaka Juhant, Neo Nor in Matej Mihevc, imajo izrazito težnjo po ustvarjanju celostnih svetov in atmosfer, za kar se je v angleščini prijel izraz world-building. Dela teh umetnikov temeljijo na premišljeno zgrajenih okoljih, v katerih se prepletajo vizualno oblikovanje, zvok, glasba, in naracija, ki dajejo občutek, da vstopamo v neki čisto drug svet. Umetniška dela zatopogosto delujejo kot samostojni univerzumi z dodelano estetiko, simboli, logotipi, jeziki in pravili.

Skupna pa jim je tudi določena mera kritične drže. »Tudi kadar ti umetniki gradijo zelo estetske ali atmosferične svetove, njihova dela skoraj vedno govorijo o konkretnem družbenem trenutku in vsebujejo premislek o svetu, v katerem živimo,« pravijo člani kolektiva Kres. »Hkrati pa tudi nas ne zanima zgolj pesimizem. Čeprav izhajamo iz občutka, da živimo v času različnih kriz in kolapsov, nas zanimajo tudi alternativne možnosti. Razmišljamo o drugačnih načinih sobivanja, drugačnih družbenih modelih in drugačnih tehnoloških prihodnostih.«

Med izrazito družbeno angažiranimi avtorji je denimo umetnik Uno.Tisto. V svojih vizualno bogatih ilustracijah ustvarja namišljene svetove, skozi katere razmišlja o zablodah kapitalizma, pritiskih produktivnosti in negotovosti sodobnega življenja. Raziskuje na primer, kako na naš pogled na svet vplivajo že pozabljena delavska gibanja in drugi pretekli dogodki. Za letošnjo razstavo je v sodelovanju s 3D oblikovalcem in umetnikom Juretom Suličem ustvaril videoigro, v kateri ne bo mogoče zmagati. Igralca bo vodila skozi različna obdobja od leta 2016 dalje ter ga soočala s spletnimi referencami, političnimi dogodki, simboli in »duhovi« nedavne preteklosti. Projekt skuša razumeti, kako smo prišli do današnjega občutka družbenega kaosa in vse slabših življenjskih pogojev.

Kresove razstave so vedno postavljene v polkrogu, vsako delo je na svojem zaslonu. Ko vstopimo, prejmemo računalniško miško, s katero lahko dela na zaslonih aktiviramo. Ja, lahko bi nam ponudili tehnološko zahtevnejše rešitve, kot so virtualna ali obogatena resničnost. A namenoma v roke dobimo miško, eno redkih digitalnih orodij, ki ga zna uporabljati skoraj vsak – ne glede na starost ali predhodne izkušnje z digitalno umetnostjo.

Kresove razstave namreč želijo pritegniti kar najširše občinstvo, ko pa smo že v galeriji, želijo, da smo tudi dejavni opazovalci umetniških del. To pa prinaša nepričakovano družabnost. Izkazalo se je, da se obiskovalci, ker dela raziskujejo drug ob drugem, spontano začnejo pogovarjati, beseda da besedo, izmenjajo si mnenja o umetniških projektih, jih skupaj opazujejo ..., kar nekoliko spominja na zgodnje računalniške kulture, ko je posameznik igral videoigro, drugi pa so ob njem spremljali dogajanje. Zato se zdi, da projekt raste tudi zaradi občinstva. In da raste skozi občinstvo.

Ena od novosti letošnje, tretje razstave, je seveda nov razstavni prostor, ki bo gotovo privabil novo občinstvo. Zaradi selitve dosedanjega razstavišča osmo/ za si bo razstavo Kres 3.0 tokrat mogoče ogledati v Mali galeriji Banke Slovenije, ki stoji na enem od s pešci najbolj obljudenih območij v prestolnici. Vse bolj pa razmišljajo tudi o drugih lokacijah in o drugih, manjših krajih. Kres je pred kratkim denimo gostoval v bivši Carinarnici v Avstrijski Radgoni in izkušnja je bila, po vtisih kolektiva, navdušujoča. »Izkušnje kažejo, da se obiskovalci v manjših krajih na razstavo zelo dobro odzovejo, da torej tak format deluje tudi zunaj ustaljenih umetniških središč. Prav zato se nam zdi pomembno, da se Kres ne razvija samo skozi nove in nove razstave, ampak tudi skozi potovanja, predstavitve in srečevanja z različnimi skupnostmi. Tam se pogosto najbolj jasno pokaže, da digitalna umetnost ni nujno nišna stvar, ampak lahko nagovori zelo različne obiskovalce.«

Razstava:
Kres 3.0: Kolaps
Kje: Mala galerija Banke Slovenije, Ljubljana
Kdaj: od 24. junija do 6. avgusta 2026