Prvi teden / Proti politični policiji

V sredo, 10. junija, se je pred stavbo ljubljanske upravne enote na Linhartovi ulici zbralo nekaj ljudi in novinarjev. Tega dne je začel teči rok za zbiranje podpisov, potrebnih za razpis referenduma proti »uvedbi politične policije«. Med govorniki je bil tudi Dragan Petrovec, penolog, humanist, človek, ki natančno ve, kaj so človekove pravice in zakaj so pomembne. Petrovec je stopil pred zbrane in se nagnil k mikrofonom. Njegov komentar je bil čisto kratek, povedal je le nekaj stavkov, a zadel je bistvo. »Napovedana ureditev še najbolj spominja na Kafkov roman Proces. Vsak od nas se lahko spremeni v državljana Jozefa K, ki ne ve, zakaj je v postopku, ne ve, zakaj mu sodijo, nima prav nobene možnosti, da bi vplival na postopek. To se dogaja vse do njegovega tragičnega konca.«

Preiskovalne komisije so v resnici politični proces, njihov namen je iskanje politične odgovornosti javnih funkcionarjev ali pa razpravljanje o širših za družbo pomembnih temah. Tako smo imeli v zgodovini slovenskega parlamentarizma preiskave, ki so se ukvarjale s povojnimi poboji ali trgovino z orožjem, imeli smo tudi preiskavo o vzrokih napada na novinarja Mira Petka, pa o ozadju izgradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj in preiskavo o nezakonitem financiranju političnih strank. Pravica do parlamentarne preiskave je definirana v ustavi, kjer piše, da ima komisija »v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi«.

Izvorna ideja o preiskovalnih komisijah, podobne poznajo tudi drugod po svetu, je hvalevredna. Prva tovrstna komisija je bila pri nas ustanovljena v času odmiranja rdečega režima, jeseni 1988. Rekli so ji Ravnikarjeva komija, raziskovala pa je ozadje aretacije četverice. Seveda je prav, da poslanci raziščejo ozadje odmevnih zgodb, prav je tudi, da odločajo o morebitni politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij. A zgodovina teh preiskav je pokazala, da so bile nekatere izrazito politične, da so bile zlorabljene za politični šov, če pa je že prišlo do konsenza o neki tematiki, nato v parlamentu sprejeto zaključno poročilo ni imelo resnih pravnih ali vsaj zakonodajnih posledic.

Zdaj se bo možnost zlorab še povečala. Nova koalicija je namreč sprejela zakon, ki preiskovancem, torej tistim, ki se znajdejo na parlamentarni zatožni klopi, odvzame vsakršno pravico do sodnega varstva – prej je ta možnost obstajala, zdaj se lahko prizadeti na sodišče obrnejo šele po zaključku procesa. Pobudniki referenduma tako opozarjajo, da je doslej ustavno sodišče lahko preprečilo, »da bi politična večina ustanavljala protiustavne preiskovalne komisije ali sprejemala sklepe, ki posegajo v človekove pravice in zasebnost posameznikov, po novem pa te varovalke ne bo več«. Konkretno to pomeni, da bodo lahko »parlamentarne preiskovalne komisije brez sodne odredbe pridobile podatke o naših bančnih računih, zasebnih komunikacijah in telefonskih stikih ter avdio- in videoposnetke, pa tudi dokumentacijo, ki jo hranijo policija, FURS in drugi državni organi«.

V sodnih postopkih ima človek pravico do pritožbe, do revizije, a v parlamentarni preiskavi te varovalke ni več.

Tarče so lahko vsi, ne samo politiki ali javni funkcionarji, parlamentarci lahko preiskujejo novinarje, nevladnike, aktiviste, profesorje, žvižgače, okoljevarstvenike, protestnike, v preiskavi se lahko znajde vsakdo izmed nas – ti in ti in tudi ti, vsi. Nova oblast je prve tarče že izbrala. In ko jih bo poklicala, se bodo znašle v procesu, ki ga ne bodo razumele. Dobro pa ga bodo razumeli tisti, ki ga bodo sprožili: njihov cilj je jasen, želijo onemogočiti vsakega nasprotnika oblasti.

Podpisi za referendum se zbirajo na upravnih enotah. Oddati jih je mogoče tudi elektronsko na portalu e-uprave. Zbirajo se do 14. julija, za razpis referenduma pa je potrebnih več kot 40.000 podpisov.