Teden / Kučan o Janši in Golobu
Nekateri politiki so pozabili, da so tukaj, ker se je zanje zavzela civilna družba
Monika Weiss
MLADINA, št. 23, 12. 6. 2026

Prvi predsednik Slovenije Milan Kučan med pogovorom v atriju ljubljanske Mestne hiše
© Pritličje
»Če človeku vzameš sanje, si mu vzel vse, vzel si mu upanje. Zato sem vesel, seveda, da bodo sanje dovoljene tudi še naprej. Težko si predstavljam, da bi jih kdo prepovedal, ampak možno pa je.«
Monika Weiss
MLADINA, št. 23, 12. 6. 2026

Prvi predsednik Slovenije Milan Kučan med pogovorom v atriju ljubljanske Mestne hiše
© Pritličje
»Če človeku vzameš sanje, si mu vzel vse, vzel si mu upanje. Zato sem vesel, seveda, da bodo sanje dovoljene tudi še naprej. Težko si predstavljam, da bi jih kdo prepovedal, ampak možno pa je.«
S temi besedami je prvi predsednik Slovenije Milan Kučan na pogovoru prejšnji četrtek zvečer komentiral dejstvo, da je novi predsednik vlade Janez Janša le nekaj ur prej v govoru v državnem zboru parafraziral njegove besede ob razglasitvi samostojnosti Slovenije leta 1991. Janša je ob potrditvi ministrske ekipe dejal: »Jutri je nov dan, vendar bodo tudi po tem dnevu dovoljene sanje.« Voditeljica pogovora, ki ga je organiziral ljubljanski lokal – kulturno središče Pritličje –, publicistka in pravnica Bojana Leskovar, je rahlo hudomušno pripomnila: »Enostavno si ne more kaj, da vas ne bi omenil ali pa vsaj parafraziral.«
A to so igre besed, zanimivejši je Kučanov pogled na dogajanje v Sloveniji.
Kako torej ravnati v razmerah, ko oblast posega v temelje slovenske ustavne ureditve? Kučan vidi možnost odpora v civilni družbi, a hkrati poudarja: »Posebej ministri, prej funkcionarji Nove Slovenije, so že na volitve prišli s parolami, da je treba končati vojno proti zdravnikom, proti kmetom, proti šolnikom /../ Sami pa so hkrati napovedali vojno sindikatom in vojno civilni družbi. To težko spravim skupaj.« Kučan je spomnil, da nekateri »še aktivni politiki« pozabljajo, da so »vstopili v slovensko zavest« ravno kot borci za človekove pravice in žrtve nespoštovanja človekovih pravic. »Do tega je prišlo zato, ker se je zanje in za njihove pravice zavzela civilna družba.«
A Kučan ni bil kritičen le do tistih, ki so po volitvah prevzeli oblast, kritičen je bil tudi do potez Golobove vlade, zlasti te, da ni izglasovala pridružitve Slovenije tožbi Južne Afrike proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem. »Pri tako pomembnih vprašanjih, ki zadevajo tvoje principe – načelnost –, se ne gre igrati. Rusi imajo pregovor: ’Če si rekel, da si lisička, hajdi v koš!’ Se pravi, če si naredil prvi korak, imej dovolj poguma, da narediš tudi zadnjega. In do zadnjega je manjkalo toliko (s prsti je pokazal ščepec, op. a.). Zadnji dan, ko je bilo možno, je ob glasovanju na vladi stvar padla.« Tega preobrata »ne more in ne zna« povezati z logiko politične odgovornosti.
Komentiral je tudi vmešavanje tujih paraobveščevalcev v slovenske volitve: »Zavržno je klicati tujo obveščevalno službo, da posega v tvoje notranje politično in demokratično življenje, in zavržno je početi koruptivna dejanja, ki naj bi jih ti prisluhi – ali kar že to pač je – pokazali.« Oboje bi bilo treba preiskati brez odlašanja: »Jaz sem glede tega (da tečeta preiskavi, op. a.) še zmeraj optimist.«
Bojana Leskovar je Kučana spomnila tudi na dve prigodi, ki sta ga negativno zaznamovali, za obema pa stoji Borut Pahor. Ta je kot poslanec daljnega februarja 1994 v Novi Gorici gostil Kučana, ki je v pogovoru povzel metode nedemokratičnih sistemov: »To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.« Po pogovoru so predstavniki politične desnice to izjavo zlorabili in trdili, da je Kučan pravzaprav opisal svoje metode. »To je bila preprosto laž, hotena laž, ki se je ponavljala v prepričanju, da bo enkrat le obveljalo, da sem človek, ki se zavzema za fizične likvidacije svojih političnih nasprotnikov. In to velja še danes.« Nato je povedal, da je večkrat pozval Pahorja, naj pojasni kontekst vsega pogovora, a Pahor tega »ni hotel povedati«. Prav on je v javnost lansiral tudi frazo o »stricih iz ozadja«. Po Kučanu naj bi šlo za globoko državo, ki naj bi ugrabila državo in vodji desnice preprečevala, da jo uredi po svoji podobi, drugačni od zapisane v ustavi. Ko so Pahorja vprašali, ali je Kučan stric iz ozadja, je ta odgovoril, »nič o imenih, sem pogumen, nisem pa neumen«, je povzel Kučan in dodal: »In zdaj jaz pač živim s tem.«
Milan Kučan je bil predsednik Slovenije do decembra 2002. Prav nenavadno je, da ga nekateri še vedno demonizirajo. A v politiki velja neko pravilo: večji, kot je zmaj, večji je junak, ki naj bi ga porazil. To, da zmaj sploh ne obstaja, pa je v času izkrivljanja resničnosti konec koncev vseeno.