V središču / Testirati ali samotestirati?

Po poročanju Nacionalnega inštituta za javno zdravje se v Sloveniji, tako kot drugod po Evropi in svetu, v zadnjih letih soočamo z zelo izrazitim porastom spolno prenosljivih bolezni. Gonoreje naj bi bilo kar za 300 odstotkov več kot pred desetimi leti, število primerov sifilisa se je v istem obdobju več kot podvojilo, klamidija pa je še vedno največkrat prijavljena bakterijska spolno prenesena okužba. Porast je posebej izrazit pri okužbah, ki pogosto potekajo brez simptomov, kar otežuje zgodnje odkrivanje.

Najučinkovitejša zaščita pred spolno prenosljivimi okužbami so seveda kondomi, vendar le ob pravilni uporabi in pri vrstah, ki preprečujejo prenos s telesnimi tekočinami. Pri nekaterih okužbah, denimo klamidiji, je problem še izrazitejši: ta v približno 70 odstotkih primerov pri ženskah in okoli 60 pri moških poteka brez simptomov. Okuženi posamezniki lahko zato bolezen širijo več mesecev ali let, ne da bi zanjo vedeli. Za prekinitev tihega prenosa je ključnega pomena testiranje.

V Sloveniji je dostop do testiranja razdeljen na več ravni. Anonimno in brezplačno testiranje je omejeno na HIV ter hepatitise B in C, pri čemer večino testiranj omogoča napotitev osebnega zdravnika. Dodatno možnost predstavljajo nevladne organizacije, kot je društvo Legebitra, kjer je testiranje na HIV, hepatitise in sifilis za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, brezplačno in anonimno. A za vse ostale spolno prenosljive okužbe je testiranje praviloma samoplačniško. Na voljo je v zasebnih ginekoloških ambulantah, nekaterih zasebnih klinikah ter pri specialistih v bolnišnicah. Za tistega, ki se odloči za samoplačniško testiranje, bo cena testa za HIV običajno znašala okoli 15 evrov, medtem ko lahko obširnejše testiranje za druge možne okužbe stane vsaj 80 evrov. To lahko za posameznike, zlasti mlajše ali tiste, ki se testirajo pogosteje, predstavlja finančno breme.

V društvu Legebitra opozarjajo, da Slovenija na področju testiranja na spolno prenosljive okužbe ne predstavlja zgledne prakse in resno zaostaja za drugimi državami EU. Razen pri HIV, kjer je sistem dobro vzpostavljen, ostaja dostop za testiranje omejen. Število lokacij za testiranje se je celo zmanjšalo, trenutno pa so dostopne le še štiri.

Razen pri odkrivanju okužbe s HIV, kjer je sistem testiranja dobro vzpostavljen, je dostop do drugih testov omejen.

Poleg laboratorijskega testiranja so na svetovnem trgu na voljo tudi testi za domačo uporabo, vendar je njihova uporaba izjema. Pa tudi na voljo niso ravno pogosto. V slovenskih lekarnah sta na voljo le hitri test za klamidijo, ki je primeren samo za ženske (stane med 20 in 30 evri), ter testi za HIV.

V širšem evropskem prostoru se pristopi k samotestiranju precej razlikujejo. V Veliki Britaniji in na Irskem so testi za HIV, sifilis ter hepatitise B in C del javno financiranih programov. Posamezniki jih naročijo prek spleta, vzorce odvzamejo doma in jih pošljejo v laboratorij, rezultati pa so na voljo v nekaj dneh. Takšni programi so namenjeni najširši populaciji in predstavljajo del strategije zgodnjega odkrivanja okužb. Drugačen model ima Nemčija, kjer je samotestiranje dostopno prek spleta kot komercialna storitev ali pa kot del programa nevladnih organizacij. Na voljo so kompleti za HIV, klamidijo, gonorejo in sifilis, ki jih uporabnik izvede sam do rezultatov ali pa vzorec pošlje v laboratorij. Cene se običajno gibljejo med 50 in 70 evri, podobni sistemi pa so dostopni tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije prek spletnih ponudnikov.

A dostopnost domačih testov za spolno prenosljive okužbe v klasičnih lekarnah po Evropi ni enotna praksa. V številnih državah testiranje še vedno poteka v klinikah ali preko nevladnih organizacij, medtem ko so domači testi dostopni prek spletnih ponudnikov, pogosto iz tujine. Modeli se tako razlikujejo med javno financiranimi sistemi, tržnimi rešitvami in klasičnim kliničnim testiranjem.

Čeprav Slovenija zagotavlja osnovne oblike testiranja za nekatere spolno prenosljive okužbe, je sistem razdrobljen, odvisen od iznajdljivosti, informiranosti posameznika ter njegovega premoženjskega stanja.

Pri samotestiranju pa ostaja ključno vprašanje zanesljivosti – a ne pri vseh. V društvu Legebitra opozarjajo, da zlasti pri okužbi s HIV ne morejo zares nadomestiti kliničnega testiranja, kjer je treba upoštevati t. i. »diagnostično okno«, ki lahko traja do tri mesece.