Intervju / »Tu ni domoljubja, sta pa profitarstvo in kraja javnega dobrega«

Monika Herceg (1990) je mednarodno priznana hrvaška pesnica, prozaistka in dramatičarka, katere ustvarjanje je neločljivo povezano z družbenimi in političnimi temami. Njena poezija je pogosto prežeta z izkušnjo vojne, izgnanstva in nasilja; prepleta intimno in kolektivno, osebno in politično ter nagovarja tiste, katerih glasovi sistemsko ostajajo preslišani.

Je prejemnica številnih literarnih nagrad, med njimi European Poet of Freedom in Central European Initiative Award for Literature. Njena dela so prevedena v več kot 20 jezikov: pesniški zbirki Lovostaj (Lovopust) in Početne koordinate (Začetne koordinate) sta dostopni tudi v angleščini, poljščini in drugih jezikih, zbirka Vrijeme prije jezika (Čas pred jezikom) je nedavno izšla v Severni Makedoniji in Sloveniji; lani jo je v odličnem prevodu Nine Dragičević izdala založba Goga. Drama Ubij se, tata (Ubij se, očka) prinaša oster prikaz življenja na robu družbe, trenutno pa si je v hrvaških gledališčih mogoče ogledati uprizoritev drame Zakopana čuda v režiji Nine Violić. Monika Herceg se odkrito zavzema za pravice žensk, opozarja na femicid in nasprotuje nasilju ter kritično opozarja na krepitev desničarskih ideologij na Hrvaškem in tudi drugod.

Njena poezija in družbeni angažma sta svetovno priznana; je stalna gostja poljskega literarnega prostora in različnih evropskih festivalov, nedavno je gostovala in predstavljala svoje knjige tudi v ZDA. Poljska nobelovka Olga Tokarczuk, ki je kot žirantka sodelovala pri podelitvi nagrade European Poet of Freedom, je njeno poezijo opisala kot »rano, skozi katero sije svet«. Nedavno je njen prvi roman Ovdje počinje šuma (Tukaj se začne gozd) hkrati izšel pri založbi Fraktura na Hrvaškem in pri novoustanovljeni založbi Šmeker-devojka pesnice Radmile Petrović v Srbiji.

V zadnjih letih se na Hrvaškem, pa tudi drugod po Evropi pojavljajo elementi, ki bi jih lahko opisali kot normalizacijo skrajnodesničarskih ideologij. V Sloveniji je bil morda največ zanimanja deležen rekordno obiskani koncert Marka Perkovića - Thompsona, ki je znan po ustaških geslih; tega koncerta se je udeležil tudi Janez Janša. A drugi na Hrvaškem prav tako vzklikajo »Za dom pripravljeni«, vrstijo se ustaški izpadi in napadi, tu so še »klečavci«, moški, ki v javnem prostoru molijo proti splavu, za čednost in čistost žensk. V nekem vašem zapisu sem prebrala, da se ponoči na ulici ne počutite varno. Zaradi strahu, ki ga ustvarja država, družba? 

Rekla bi, da je za to vedno odgovorna država. Če država pošilja sporočilo, da je sprejemljivo vse, zakaj se ljudje ne bi napadali, zakaj ne bi izrekali fašističnih pozdravov, zakaj ne bi pisali groženj po zidovih. To je sporno na več ravneh, predvsem pa na vseh ravneh sporoča, da si, če okrepiš enega nasilneža, okrepil vse. Trenutno hrvaška vlada zaradi pridobivanja političnih točk ne deluje tako, kot bi morala v demokratični državi, zgrajeni na antifašizmu. Lahko se samo vprašamo, kako smo prišli do sem. Ali vemo? Ne vem, kaj je huje: priznati si, da se je nekaj zgodilo pred našim nosom, nekaj tako nevarnega, in da nismo imeli pojma ali da nam je za to vseeno.