Intervju / »Tu ni domoljubja, sta pa profitarstvo in kraja javnega dobrega«

Monika Herceg (1990) je mednarodno priznana hrvaška pesnica, prozaistka in dramatičarka, katere ustvarjanje je neločljivo povezano z družbenimi in političnimi temami. Njena poezija je pogosto prežeta z izkušnjo vojne, izgnanstva in nasilja; prepleta intimno in kolektivno, osebno in politično ter nagovarja tiste, katerih glasovi sistemsko ostajajo preslišani.

Je prejemnica številnih literarnih nagrad, med njimi European Poet of Freedom in Central European Initiative Award for Literature. Njena dela so prevedena v več kot 20 jezikov: pesniški zbirki Lovostaj (Lovopust) in Početne koordinate (Začetne koordinate) sta dostopni tudi v angleščini, poljščini in drugih jezikih, zbirka Vrijeme prije jezika (Čas pred jezikom) je nedavno izšla v Severni Makedoniji in Sloveniji; lani jo je v odličnem prevodu Nine Dragičević izdala založba Goga. Drama Ubij se, tata (Ubij se, očka) prinaša oster prikaz življenja na robu družbe, trenutno pa si je v hrvaških gledališčih mogoče ogledati uprizoritev drame Zakopana čuda v režiji Nine Violić. Monika Herceg se odkrito zavzema za pravice žensk, opozarja na femicid in nasprotuje nasilju ter kritično opozarja na krepitev desničarskih ideologij na Hrvaškem in tudi drugod.

Njena poezija in družbeni angažma sta svetovno priznana; je stalna gostja poljskega literarnega prostora in različnih evropskih festivalov, nedavno je gostovala in predstavljala svoje knjige tudi v ZDA. Poljska nobelovka Olga Tokarczuk, ki je kot žirantka sodelovala pri podelitvi nagrade European Poet of Freedom, je njeno poezijo opisala kot »rano, skozi katero sije svet«. Nedavno je njen prvi roman Ovdje počinje šuma (Tukaj se začne gozd) hkrati izšel pri založbi Fraktura na Hrvaškem in pri novoustanovljeni založbi Šmeker-devojka pesnice Radmile Petrović v Srbiji.

V zadnjih letih se na Hrvaškem, pa tudi drugod po Evropi pojavljajo elementi, ki bi jih lahko opisali kot normalizacijo skrajnodesničarskih ideologij. V Sloveniji je bil morda največ zanimanja deležen rekordno obiskani koncert Marka Perkovića - Thompsona, ki je znan po ustaških geslih; tega koncerta se je udeležil tudi Janez Janša. A drugi na Hrvaškem prav tako vzklikajo »Za dom pripravljeni«, vrstijo se ustaški izpadi in napadi, tu so še »klečavci«, moški, ki v javnem prostoru molijo proti splavu, za čednost in čistost žensk. V nekem vašem zapisu sem prebrala, da se ponoči na ulici ne počutite varno. Zaradi strahu, ki ga ustvarja država, družba? 

Rekla bi, da je za to vedno odgovorna država. Če država pošilja sporočilo, da je sprejemljivo vse, zakaj se ljudje ne bi napadali, zakaj ne bi izrekali fašističnih pozdravov, zakaj ne bi pisali groženj po zidovih. To je sporno na več ravneh, predvsem pa na vseh ravneh sporoča, da si, če okrepiš enega nasilneža, okrepil vse. Trenutno hrvaška vlada zaradi pridobivanja političnih točk ne deluje tako, kot bi morala v demokratični državi, zgrajeni na antifašizmu. Lahko se samo vprašamo, kako smo prišli do sem. Ali vemo? Ne vem, kaj je huje: priznati si, da se je nekaj zgodilo pred našim nosom, nekaj tako nevarnega, in da nismo imeli pojma ali da nam je za to vseeno.

Mislim, da smo v strašnem trenutku, ki se ga še nismo povsem zavedeli. Zelo blizu smo državi, ki dela silo državljanom. Obsodb fašizma ni, priča smo preganjanju novinark. Nato se začne zmerjanje s »čarovnicami« na naslovnicah obskurnih medijev, spodbujanje sovraštva do intelektualk, intelektualcev, političark, predvsem do žensk. Vlada Republike Hrvaške bi takšno vedenje lahko z eno samo povedjo, eno samo izjavo ustavila. A tega nikoli ne stori, ker ji takšen položaj ustreza. In očitno se zaveda, kaj počne in kam to vodi. Podžiganje nizkih strasti zamegljuje položaj. Položaj, še posebej gospodarski, pa je zelo težak. Ljudje iz mojih bližnjih krogov živijo izjemno težko. Inflacija je v zadnjih nekaj letih uničila plače in honorarje. Najemnina v Zagrebu je okoli 900 evrov, in to ne za veliko ali luksuzno stanovanje; naša generacija si ne more privoščiti odraslega življenja. Povprečen državljan Hrvaške si ne more privoščiti stanovanja, hrane, kaj šele razmišljati o družini. Zdi se absurdno, da imamo ministrstvo za demografijo in da si vsi zatiskamo oči, ker kdo pa si danes lahko privošči otroke. Do problema, da državi za te otroke in tudi za rodnost v resnici sploh ni mar, še nisem niti prišla, obstala sem že pri prvi točki: denarju. Vse to žali našo inteligenco. Ta vlada žali našo inteligenco.

Nekateri temu pravijo domoljubje. 

Tu ni domoljubja, sta pa profitarstvo in kraja javnega dobrega. Zdravstvo je javno dobro, a zdaj je na robu zloma. Nekdanji minister za zdravje iz največje stranke HDZ Vili Beroš je bil zaradi velike korupcijske afere, povezane z nabavo medicinske opreme, v preiskovalnem priporu, a vrnil se je v javni zdravstveni sistem in nikomur ni mar za to. Ogenj, ki se širi, ki uničuje državo in državljane, ni le fašizem; to je spodkopano zdravstvo, šolstvo, ki so mu spet odrezali del proračuna, to je stalna kraja virov, medtem ko nam prodajajo zgodbo o domoljubju. To so resnične težave vsakega državljana Republike Hrvaške, ki zadevajo njegovo družino, sosede, prijatelje. O tem vlada molči. Cene so se po pandemiji zvišale, v nekaterih primerih tudi za 50 odstotkov. Kako naj povprečna plača to dohaja? Nedavno sem bila na Manhattnu; kosilo v tamkajšnji restavraciji me je stalo manj kot v Zagrebu.

V zagrebški bolnišnici Sveti Duh ni bilo niti enega zdravnika, ki ne bi uveljavljal ugovora vesti, hkrati pa isti zdravniki splav izvajajo v svojih zasebnih poliklinikah. To je hinavščina.

Podprli ste vseevropsko pobudo My Voice, My Choice, ki je izšla iz Slovenije in je znova sprožila val razprav o pomenu težko pridobljenih pravic žensk in o razlogih, zakaj jih družba spoštuje ali izpodbija. Kako poteka boj za te pravice danes v kontekstu vse večje militarizacije in polarizacije družbe? 

Mislim, da je to zelo pomembna pobuda, ena najpomembnejših v zadnjem času. Gibanje proti splavu, ki ga najbolje poznamo iz Poljske, danes obstaja tudi na Hrvaškem. Pisateljica in publicistka Slavenka Drakulić je v svojih esejih vse to predvidela. Proučevala je, opazovala Poljsko – vemo, kaj se je tam zgodilo: prišlo je do prepovedi abortusa – in napovedala, da je le še vprašanje časa. Imela je prav. Ko sem ob prejetju nagrade na Poljskem nosila priponko v podporo vsepoljski ženski stavki, so me kritizirali. A čeprav je splav na Hrvaškem za zdaj legalen, moramo govoriti o tem, koliko je v resnici dostopen. Veliko klinik na Hrvaškem ima še vedno zdravnike, ki uveljavljajo ugovor vesti. Zgodilo se je tudi, da v zagrebški bolnišnici Sveti Duh ni bilo niti enega zdravnika, ki ne bi uveljavljal ugovora vesti, hkrati pa isti zdravniki posege izvajajo v svojih zasebnih poliklinikah. To je hinavščina. Če se spet vrnemo k uničevanju javnega zdravstva: ugovora vesti ni, če se dovolj plača. Kako priročno. Pri čemer govorimo o osnovni pravici žensk, torej o človekovi pravici, ki bi morala biti zavarovana z ustavo, kot je bila v Jugoslaviji.

Slovenija je to pravico v ustavi ohranila. A kljub temu ni samoumevna.

Nedavno je to pravico z ustavo zavarovala tudi Francija. Vsaka ženska ima pravico odločati o svojem telesu. Druga plat tega je, da so otroci staršev, ki si otrok niso želeli, nesrečni. Nesrečni so tudi starši. Omejevanje pravice torej ne prinaša nič dobrega.

Javno ste spregovorili tudi o izkušnji abortusa, ko ste bili malo starejši od 20 let. Kako so se na to odzvali na Hrvaškem? 

Da, o tem sem spregovorila z Barbaro Matejčić na družbeno angažiranem profilu na Instagramu Grof Darkula. Pomembno je, da se o tem govori odkrito: da sem se pravilno odločila, da ne obžalujem, imam dva otroka in to je bila odločitev, za katero danes absolutno stojim. Res mislim, da imam pravico imeti otroke, kadar želim, da ima to pravico vsaka ženska. In mislim, da moramo o tem več govoriti, pripovedovati o svojih izkušnjah, odpraviti stigmo. Po otroških igriščih so mi tiste dneve mahale nekatere neznane mamice, ki jim je to veliko pomenilo, oglašale so se, medtem ko so se otroci igrali. Moramo govoriti o tem, pretrgati zavezo molka. Molk nas, kot bi rekla Lorde, ne bo rešil.

Pogosto obiskujete Banijo, del Hrvaške ob bosansko-hercegovski meji, govorite o njej, tam vodite delavnice. Tam je močan potres leta 2020 razkril zapuščenost, marginaliziranost in revščino. Je naravna katastrofa lahko preizkus družbe in države? Kaj se je izkazalo za največjo sistemsko napako pri pomoči Baniji: pomanjkanje infrastrukture ali pomanjkanje politične volje, da bi ljudi z roba družbe res zaščitili? 

Pogosto se vračam na Banijo in tam hiše še vedno niso obnovljene, številne družine še zmeraj živijo v zabojnikih. Pet let po potresu v Petrinji se nekatere stvari še niso premaknile z mrtve točke. Spomnimo se, kako hitro je bilo po veliko hujšem potresu, ki je porušil Skopje, obnovljeno celotno mesto. Težko mi je hoditi na Banijo, ker resnično mislim, da tamkajšnji čudoviti ljudje nosijo težko breme, hkrati pa mi je tudi lepo, ko se vračam, ker tako vedo, da niso sami. Nisem jih zapustila. Država pa jim je ponudila dve možnosti: da se odselijo ali živijo na robu eksistence.

Odkar tam vodim delavnice za osnovnošolce in srednješolce, se je prvič zgodilo, da sem v svoji vaški šoli komaj sestavila skupino učencev nižjih razredov za delavnico. V nekaterih razredih ni niti dveh ali treh učencev. Ko sem bila sama srednješolka v Petrinji, rodila sem se ne tako davno, leta 1990, je še obstajalo upanje, da se bo ta prostor regeneriral. Imeli smo nekaj oddelkov, dva gimnazijska pa živilsko in veterinarsko srednjo šolo in tako dalje. In to v času po vojni. Zdaj so razredi izjemno majhni, nekateri imajo le po nekaj učencev. Zgodil se je sistemski eksodus tega prostora. To je odgovornost politike, najhuje pa je, da je razlog za to verjetno »bolikurčina«. Ignoranca. S tem smo spet pri rodnosti, ki jo oblast na Hrvaškem menda podpira in spodbuja. Banija je sistemsko zanemarjena. Videti je, kot da bi jo opustošila vojna. In potem govorijo o domoljubju. To je gnusno, brezobzirno in odvratno. Temu smo priča le uro vožnje od Zagreba.

Omenili ste Skopje, vaš zapis Temporalna anomalija Jugoslavija pa je več kot le besedilo o državi, ki je pravzaprav niste doživeli. Je Jugoslavija za današnjo regijo mit, grožnja ali alternativa? 

Moja družina je bila med vojno deset let v begunstvu. Moja vas je doživela pokol prebivalstva, za katerega še danes nihče ni prevzel odgovornosti, nihče ni bil obsojen. To so dejstva, zgodovina, ki jo poznam. Oče je bil »branitelj« v domovinski vojni. Živeli smo v revščini. Umrl je, ko sem bila stara 15 let. Še naprej smo živeli v revščini. Torej ni bilo države, ki bi se zavzela za ljudi, žrtve domovinske vojne. Tudi v teh primerih ne. Zato je zame država disfunkcionalnost. In oče, ki umre. Imel je 43 let, bil je alkoholik. To je zame država Republika Hrvaška. Kasneje sem izvedela za državo, ki je bila prej. Nisem jugonostalgična. Antifašizem sprejemam kot svoje lastno prepričanje. To in feminizem sta civilizacijska dosežka. A že primerjava odziva obeh držav na potresa v Skopju in na Baniji ali pa način, kako je delovalo oziroma deluje zdravstvo, veliko pove o tem, kaj je bila ena država in kaj je druga. Ali pa primerjava ženskih pravic. A vrniva se v sedanjost!

Kako bi država danes lahko delovala bolje?

Več se moramo pogovarjati o tem, da danes nujno potrebujemo socialno državo. Socialno državo, ki bo skrbela za svoje državljane. Najprej za najšibkejše, tiste, ki resnično ne morejo skrbeti zase. Nato moramo sprejeti, da so bile v prejšnji državi nekatere stvari urejene veliko bolje, kot so v sedanji. In se morda učiti iz primerov dobre prakse. V Jugoslaviji je obstajala državna volja za reševanje težav. Tukaj je ni, a nas slepijo, da je, potem se Jugoslavija potegne na plan kot nekakšen ideološki duh. Mene, moje generacije to v resnici sploh ne zanima. Želim biti samo plačana za svoje delo, iti na pregled, ker ga plačujem s prispevki za zdravstveno zavarovanje, in ne nanj čakati leto in pol ter ga obenem še plačati zasebnemu zdravstvu. In želim, da imata moja otroka normalno šolstvo. Veliko namenjamo iz svojih dohodkov, da bi ta država delovala, in ne za to, da bi si nekdo s tem denarjem polnil žepe. To je treba nenehno poudarjati. Država je tukaj za nas. Ne nasprotno.

Oče je bil »branitelj« v domovinski vojni. Živeli smo v revščini. Umrl je, ko sem bila stara 15 let. Še naprej smo živeli v revščini. To je zame država Republika Hrvaška.

Javno podpirate svobodno Palestino. Je umetnikova dolžnost, da se opredeli tudi v svetovnih spopadih? Ali je kulturna nevtralnost sploh mogoča? 

Mislim, da je precej očitno, da nikoli nisem bila nevtralna. Če že imam dostop do javnega prostora, kar je privilegij, je moja dolžnost, da ga uporabljam, kot se spodobi. Genocid v Palestini še vedno poteka, čeprav so nam prodali zgodbo o premirju. Nujno je govoriti o Palestini, pri tem pa imeti v mislih, da palestinski problem ni nastal včeraj, temveč pred skoraj 80 leti. Genocid so potrdili Amnesty International in Združeni narodi, a mi smo kot mednarodna skupnost in posamezniki slepi in ga še vedno ne želimo poimenovati s pravim imenom. Celotno območje je porušeno do tal, vendar se vsa mednarodna skupnost dela, kot da se to ni zgodilo. In kakšno premirje neki, tam še vedno poteka genocid. V trenutku, ko smo to poimenovali premirje, smo se odločili, da to ni več aktualna dnevna tema.

Pomembno je tudi razumeti, da je breme govora v podporo Palestincem in tudi pri drugih pomembnih temah najpogosteje na ramenih posameznic. Nedavno sem s kolegico ugotavljala, kako vse dogodke spremljajo in se proti njim glasno borijo predvsem ženske! Kje so fantje? K vsem vlogam, ki jih ženske vsakodnevno opravljajo, od čustvenega do gospodinjskega dela, moramo dodati še boj za boljši svet. Ampak prosim, fantje, bodite tudi vi glasni! Če ne zdaj, kdaj?

Je težko biti stalno aktiven na vseh frontah? 

Seveda. Življenje je negotovo, vsaka stvar pa izčrpava. Ko v javnem prostoru doživljamo nenormalno količino sovraštva in agresije, morajo tudi javne osebe od časa do časa opraviti »čiščenje«. Mislim, da je večja težava to, da ne bi smeli pustiti, da takšna bremena padejo na ramena posameznikov, temveč bi se morali na takšne stvari začeti odzivati sistematično. A imam občutek, da se šele učimo solidarizirati in da še vedno poskušamo ugotoviti, kako in na kakšen način to početi. Ženske, ki so v Zagrebu nedavno pripravile antifašistični pohod, so super povedale, če parafraziram: za to, da se organiziraš, da se odzoveš, moraš imeti tudi »means and strength«. Torej sredstva in moč. Družba nas je pripeljala do popolne izčrpanosti, nimamo več osnovnih virov, celo, če bi želeli biti solidarni.

Kako to popraviti, ne vem, mislim pa, da se moramo vsi radikalno začeti vračati k svojemu življenju. Seveda moramo vedno tudi javno govoriti, a hkrati se moramo vrniti k svojemu življenju in videti, kako ohraniti lastni mir in integriteto, kajti le tako bo solidarnost mogoča in učinkovita in ne bo padla na prvi barikadi. Le tako bo stalna, val, ki raste. Seveda bo kdo še vedno rekel, bratje in sestre, ne moremo, če smo kronično izčrpani, utrujeni, premalo plačani in sesuti. In spet se vračamo k položaju prekariata, k razrednemu boju. Ali smo tiho, ker nimamo moči? Mislim, da je to pogosto.

Vaš novi roman Ovdje počinje šuma (Tukaj se začne gozd) je ravnokar prišel v knjigarne na Hrvaškem in v Srbiji. V njem ste naredili izrazit premik v jeziku, ta je bolj ogoljen, neposreden, usmerjen k bralcu, a hkrati močno vezan na telo, doživljanje.

Roman je večidel moj poskus, da bi jezik skrčila na čim preprostejšo obliko, a v tej preprostosti vseeno ohranila poetičnost, zgodbo in informacijo znotraj strogo začrtanih meja. Hkrati je to tudi poskus, da književnost vrnem bralcu do tiste ravni, kjer knjiga pred njim ni razumljiva le čustveno, temveč tudi jezikovno. Ukvarjam se z začetkom otroštva ter s prenosom spomina in pripovedi, natančneje z načinom, kako jezik rešuje to, iz česar izviramo, pa tudi našo sedanjost.

Ker gre za otroštvo v begunstvu, je bilo zame pomembno, da jezik sledi temu pomanjkanju, da se oddalji od okrašenosti, kar pa ne pomeni tudi oddaljitve od kompleksnosti. Z jezikom tega romana sem se dolgo mučila. Iskala sem ga, tipala, saj se, tako kot večina ljudi, rada izgubim v metaforah in dolgih stavkih. Biti jasen in preprost, obenem pa preseči številne meje, je po vseh mojih izkušnjah najtežje.

Pisala sem sicer neko drugo knjigo, pa je ta nenadoma privrela na površje. Vse to bi napisala že prej, če bi le imela čas. In če se znova vrnem k našemu položaju in času za pisanje: to je tisti čas, ki ostane, ko vsi zaspijo, ko je vse narejeno, ko zaslužimo dovolj, da nihče ni lačen. Globoko čutim, da ne bi smelo biti tako. Naša kultura v tej fazi kapitalizma doživlja zelo radikalno spremembo, popolnoma je izgubila vrednost, skupaj z njo pa tudi književnost. Seveda je vse to predvsem vprašanje odsotnosti kulturne politike.

A če se vrnem k romanu: želela sem, da bi ga lahko brali vsi. Želela sem, da bi v njem znova začutili nekaj svojega, da bi bila knjiga pametnejša od vsega, kar lahko sama razlagam, da bi vse nosila jezik in besedilo samo. Upam, da mi je to uspelo.

Veliko namenjamo iz svojih dohodkov, da bi ta država delovala, in ne za to, da bi si nekdo s tem denarjem polnil žepe. To je treba nenehno poudarjati. Država je tukaj za nas. ne nasprotno.

Kaj še pričakujete v prihodnosti? 

Veliko seksa, orgazmov, da, užitka, veliko užitka, prav bi bilo, da končno pride užitek, potovanja, počitek, to imam zdaj nekako v načrtu. Monika, počitek, počitek, si ponavljam! A ne vem, kdo danes res počiva, kdo ima pravico do tega. (Smeh) Ne smemo pozabiti, da je počitek privilegij, ampak dajmo, vseeno »mantrajmo«, da je mogoč. Za začetek bi rada veliko pozornosti posvetila sebi in ljudem okoli sebe.

Drugače pa se trenutno ukvarjam z več besedili, tudi z novo zbirko poezije ... Za zdaj je njen naslov Evangelij po Sappho; gre za feministično in telesno poezijo. Potrebujemo osvoboditev, da se emancipiramo s telesom in besedami. Pišem tudi eseje, predvsem o odnosu do telesa glede na razredno deprivilegiranost. Mislim, da je to pomembno vprašanje, ki pa ga danes ne postavljamo. Se je mogoče naučiti dobro počutiti se v svoji koži, ko je vse narobe? Zmeraj se spomnim, da sama nisem imela oblačil, ki bi si jih izbrala, ampak sem vedno nosila oblačila, ki so mi bila podarjena, ki sem jih dobila od Karitasa ali od koga drugega. Nisem se prhala, kadar bi se lahko, niti ko sem smrdela; bilo mi je neprijetno v svoji koži. V šoli sem ves teden nosila ista oblačila. Nisem mogla ljubiti sebe ali svojega telesa, ker je bilo to vedno omejeno z revščino. Pravzaprav nisem imela izbire; to je tista najbolj banalna stvar, ampak nisem imela ničesar, v čemer bi se počutila dobro v svoji koži, ničesar, kar bi mi res pristajalo. Potem je ta slika o tebi kot človeku, kot ženski izkrivljena, napačna. Vse to so povezane razredne situacije, ki vplivajo tudi na lastno dojemanje telesa, in seveda, če ne emancipiramo telesa, je zelo težko emancipirati druge segmente sebe. Mislim, da je to velika tema, o kateri še nismo, vsaj jaz nisem, brali na način, ki bi mi bil všeč. Zato to moram napisati, saj sem prepričana, da se mnogi počutijo podobno.

Ste med redkimi literati na Hrvaškem in v širši regiji, ki so glasniki revnih. 

Revščina pogojuje nepredstavljivo veliko stvari, tudi menstruacijo in seks. Revščina je tisto mesto, ki telesu dejansko odvzame ogromno svobode. Dolgo sem potrebovala, da sem se sprijaznila sama s sabo. Tudi s tem, da je v redu, če greš na depilacijo in za to plačaš. Zame obstaja psihična ovira, ko moram plačati za nego obraza; to sem naredila enkrat v svojih 35 letih in bila sem zelo ponosna nase, to je bil pravi »vau«. Depilacija je draga, zato se režeš z britvico, dokler se ne vraste vse, kar se lahko vate vraste. Frizer? Kdo si to lahko privošči? Vsak del telesa ima svojo razredno zgodbo in svojo razredno zapletenost, ki je smešna in nepojmljiva nekomu, ki nikoli ni niti pomislil, da bi ta težava lahko obstajala. Zato je treba pisati, govoriti. Prekinjati molk o vsem. Tvegati tudi, ko se zdi pretežko.