V središču / »Za otroke gre«

V času epidemije je bil šolski sistem eden najbolj prizadetih. Šole so bile v Sloveniji zaprte nesorazmerno dolgo, otroci so se učili od doma, ni bilo druženj, ni bilo socializacije, prijateljstva, izmenjave izkušenj, naključnih srečevanj, mladostniških eksperimentov. Vse skupaj je prišlo tako daleč, da so zaradi zaprtja šol protestirali dijaki in družine, posledice drakonskih ukrepov pa so bile jasno merljive. Zaprtje šol se je odrazilo na mednarodnih lestvicah šolskih uspehov in Slovenija, ki je imela že prej težave zaradi nizke funkcionalne pismenosti otrok, je nesorazmerno nazadovala. Takrat je ministrstvo za izobraževanje vodila Simona Kustec, ki danes poučuje na Fakulteti za management na Primorski univerzi.

Le redki so v tistem času podpirali tako obsežno zaprtje šol. Med njimi je bila Mojca Škrinjar, nekdanja ravnateljica in poslanka stranke SDS. Njej se je zdelo zaprtje nekaj dobrega. »Smešno, toda razveselila sem se spremenjenega načina poučevanja na daljavo,« je leta 2020 smelo zapisala na svojem blogu. »Končno je prišla v šolo sprememba. Mnogi starši so povedali, da že dolgo niso bili z otroki tako srečni. Imeli so čas za svoje otroke.«

Resnica je bila precej drugačna; epidemija, predolgo zaprtje šol, izolacija in prisila, ki je sledila, so poškodovali marsikaterega mladostnika, v družine pa sta se naselila nemir in nemoč. Mojca Škrinjar vsega tega ni priznala, za blokade v šolstvu naj bi bil kriv NIJZ, ne pa ministrica Kustec. Da se ni zavzela za dobrobit otrok, naj ne bi bilo bistveno. Povezovanje epidemioloških ukrepov z duševnimi stiskami otrok, ki so jih začeli odkrivati po epidemiji, je bilo po mnenju Mojce Škrinjar »nestrokovno in nesorazmerno«.

Mojco Škrinjar je nova vlada Janeza Janše prejšnji četrtek imenovala na mesto državne sekretarke na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino. Odgovorna naj bi bila za področje vrtcev ter za osnovno in srednje šolstvo. To ni njena prva funkcija na ministrstvu, med letoma 2004 in 2008 in času ministrovanja Milana Zvera je bila že državna sekretarka, kot državna uradnica pa je vodila projekt digitalizacije šolstva. Tisti, ki jo poznajo, pravijo, da je bila na ministrstvu agilna in premočrtna, malo manj pa naj bi bila odprta za ideje, ki ji niso blizu.

Ljudje Mojco Škrinjar danes najbolj poznajo po njenih dejavnostih na družbenih omrežjih X in Facebook. Tam velikokrat pretirava, zavaja, laže in žali. Omenimo nekaj primerov. Pred meseci je zapisala, da so v času epidemije želeli protestniki »poslance in goste žive zažgati v stavbi parlamenta in nismo mogli ven! Šele specialci so razgnali morilsko drhal s solzivcem.« Vse to si je izmislila. Na omrežju X je delila tudi zapis, da je bil za požar na Krasu leta 2022 kriv referendum o pitni vodi, kar je prav tako laž. Poobjavila je prirejeno fotografijo malčkov, oblečenih v sovjetske uniforme, ki naj bi prikazovala »otroke iz vrtca Ledina na Poti ob žici«, zraven pa dopisala, da so to »mladi kandidati za Fotopub«. Lahko nadaljujemo: za Mojco Škrinjar je bila Evrovizija »nekoč prireditev lepih skladb … danes pa ni besed, s katerimi bi opisali to grdobijo. Odsev gnilega kulturnega marksizma v Evropi.« Mojca Škrinjar se na takšen način odziva skoraj na vse, kar ni po njeni volji. Za papeža Frančiška je zapisala, da bi bilo najbolje, »da bi lepo odstopil in se spokal nazaj v Argentino, od koder je prišel v Evropo delat zgago«, glavni tajnik šolskega sindikata Branimir Štrukelj pa je zanjo »politični aktivist Levice«, ki je kriv, da je »šolstvo spolitizirano, čista Venezuela«. Vendar Mojca Škrinjar na družbenih omrežjih ni le napadalna, saj zagovarja politično opcijo, ki ji pripada. Tako je februarja 2021, ko se je razkrilo, da je njena strankarska kolegica upravljala lažni profil, zapisala, da imajo lažne profile na levici. »Da bi pa naša Alenka Jeraj imela fake profil, s katerega bi pošiljala pravopisno sporna sporočila, je pa toliko resno kot žabje pravljice.« Kasneje je ta zapis izbrisala.

Njene izjave niso le manipulacije in laži, nekatere izmed njih so odkrito ksenofobne. Ko se je spomladi 2024 pojavila ideja, da bi v slovenskih šolah otrokom iz nekdanjih jugoslovanskih držav v razširjenem programu ponudili možnost učenja materinščine, je napisala protestno pismo, v katerem je Golobovo vlado obtožila kar narodnega izdajstva. »Poceni prodana podjetja lahko odkupite nazaj, porušena mesta in vasi lahko zgradite na novo, požgano polje bo zopet obrodilo, izgubljene nacionalne identitete, slovenskega jezika pa ne morete več obuditi. Še nacistični škorenj ni tako uničil Slovenije, kot jo uničuje ta hip aktualna vlada.« Nato je nadaljevala: »Slovenija ni le na robu ekonomskega propada, ko so vsi ekonomski, varnostni, demografski, zdravstveni kazalci razen inflacije obrnjeni navzdol, je na poti propada narodove duše, izumrtja.« Ta ideja je bila kasneje tudi zaradi tovrstnih nacionalističnih napadov umaknjena.

Mojca Škrinjar je zvesta politična vojakinja. Brez dvoma se bo na tak način obnašala tudi na ministrstvu.

Besede ne izginejo same od sebe, z njimi si lahko odpiraš ali zapiraš vrata. Mojca Škrinjar jih s takšno komunikacijo zapira.

Oženje šolskega prostora

Tovrstnih zapisov je še na desetine, vključno s tistim, da v času socializma v Jugoslaviji ni bilo sadnih jogurtov. Vsem tem izjavam bi se lahko nasmehnili, zdijo se neumne in žaljive, takšen način komunikacije je na spletu razširjen. A pri omenjenih primerih se pojavljata dve težavi: prva je, da na tak način govori in razmišlja oseba, ki opravlja pomembno funkcijo na čelu ministrstva za izobraževanje. Ministrstva, ki vodi javni sistem, odgovoren za vzgojo otrok. Če državna sekretarka zavaja in žali, lahko to počno tudi učenci. In drugič: položaj državnega sekretarja prinaša politično moč. To pa je mogoče hitro zlorabiti.

Na kaj ciljamo? Mojca Škrinjar je lani poleti ob informaciji, da naj bi šolski sindikat podpiral eno izmed mnogih peticij, uperjenih proti izraelski genocidni politiki, zapisala, da je sindikat »Kučanovo orodje za pranje glav učiteljem« in nato dodala, da bodo zdaj natančno »vedeli, koliko je dejanskih učiteljev in koliko političnih aktivistov v slovenskih šolah. Podatek o imenih in priimkih učiteljev, ki poučujejo v javnih šolah, je informacija javnega značaja, ker so v celoti, do pike, plačani iz davkov. Enako bo razviden tudi seznam podpisnikov poziva proti Izraelu.« Mojca Škrinjar, državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje, učiteljem odreka z ustavo zagotovljeno pravico do podpisovanja peticij. Hkrati grozi tistim, ki obsojajo genocidno politiko Izraela.

Državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje učiteljem odreka z ustavo zagotovljeno pravico do podpisovanja peticij. Hkrati grozi tistim, ki obsojajo genocidno politiko Izraela.

Vsi ti zdrsi in žalitve so globoko nedostojni in nezreli. Imajo pa politično ozadje. Mojca Škrinjar namreč ni le nesramna poslanka in komentatorka na internetu, na ministrstvo prihaja z jasno nalogo. V javno šolstvo bi rada uvedla spremembe po meri stranke SDS, po meri politike. Tako je že septembra 2024 v intervjuju za Demokracijo napovedala, da je šola »dolžna izvesti učno snov na področju zgodovine in obdelati najpomembnejše obdobje osamosvojitve Slovenije in posledično vključitev v demokratični svet. Druga stvar bi bila prepoved ideologije LGBTQ+ v vseh izobraževalnih ustanovah na način, kot je že sedaj prepovedano delovanje političnih strank v šolah.« Obe napovedi sta prisotni v novi koalicijski pogodbi.

Mojca Škrinjar ni le državna sekretarka, je tudi predsednica seniorjev v SDS, bila je članica izvršilnega odbora stranke. Na ministrstvo ni prišla zgolj v službo, na ministrstvo je prišla z jasno nalogo. Nova vlada želi spremeniti slovenski šolski sistem. Želi spremeniti način imenovanja v svete javnih zavodov, ki upravljajo šole. Želi spremeniti vsebino, ki jo te šole učijo. Šolski kurikulum naj bi pregledali strokovnjaki z različnih področij – ne učitelji in pedagogi, pač pa ljudje, ki jih bo izbrala politika – in z vrha učiteljem določili, kaj lahko učijo in česa ne. Ustanovili bi učiteljsko zbornico, ki naj bi pomagala učiteljem pri izvrševanju poslanstva. Ideja zveni zanimivo, legitimno, učitelji potrebujejo zastopnika, a podrobnosti tega ukrepa niso znane, ne vemo, ali bo zbornica ustanovljena z zakonom, kdo jo bo vodil, ne vemo, ali bo podeljevala licence, kdo jo bo nadziral, ne vemo niti, ali bo imela svoj kodeks, ki bo učiteljem določil, kako naj se obnašajo. Večina držav EU tovrstne zbornice ne pozna, poznajo pa jo na Madžarskem. Kot v duhu Mussolinijevega korporativizma njeno delo nadzira minister, politika, članstvo je obvezno. V vsakem primeru pa bo učiteljska zbornica, če bo ta koalicijska napoved res uresničena, omajala moč šolskega sindikata.

Seveda ima vlada še druge načrte. Sledili bodo preverjanje ravnateljev in nova imenovanja. Golobova vlada je namreč lansko poletje povsem nepotrebno okrepila vlogo ministrstva, ki zdaj podaja soglasja k imenovanju ravnateljev in direktorjev javnih vzgojno-izobraževalnih zavodov; soglasje ministrstva o imenovanju je po novem obvezno. Vlada prav tako napoveduje, da se bo povečalo financiranje zasebnega šolstva in da se bo iz šol »izrinila ideologija«, kar pomeni, da bodo vanjo pripeljali tisto, ki jo zagovarja stranka SDS.

Večina držav EU učiteljske zbornice ne pozna, poznajo pa jo na Madžarskem. Kot v duhu Mussolinijevega korporativizma njeno delo nadzira minister, članstvo pa je obvezno.

Ni res, da Mojca Škrinjar, pa tudi minister Borut Rončević, ne vesta, kaj počneta. Njuna cilja sta dva. S političnimi odločitvami želita zmesti šolsko polje – nestrokovni rokohitrski ukrepi, predvsem tisti, ki jih bo sprejemalo ministrstvo samo in ne bodo posledica dialoga med učitelji, strokovnjaki in odločevalci, bodo naredili veliko škode.

Opešano javno šolstvo potem ne bo zmoglo preprečiti padca kakovosti znanja, zato se bodo začele pojavljati generacije, ki bodo manj vedele in manj znale. Te pa so, kar se že dogaja, vedno lažji plen avtoritarnih politik. Vse verjetno ne bo tako črno, za izbrance bo vseeno še ena možnost: tisti, ki si bodo to lahko privoščili, bodo svoje otroke vpisali v kakovostne in drage zasebne šole.

Mojca Škrinjar je zvesta politična vojakinja. Brez dvoma se bo na tak način obnašala tudi na ministrstvu. Vprašanje je, kdo in kdaj se bo tej politiki uprl. A ne zaradi politikantstva, pač pa zato, ker lahko napovedane spremembe uničijo javno šolstvo. Vprašanje šole je pač preveč pomembno, da bi o njej odločali politiki.

Preverjeni kader

Kdo je že Maja Kocjan, ki je postala generalna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje?

Monika Weiss

Maja Kocjan je že vrsto let svetnica SDS v črnomaljskem občinskem svetu, leta 2018 pa je neuspešno kandidirala za županjo. Je tudi hčerka dolgoletne piske v strankarskem glasilu SDS Demokracija Vide Kocjan, širša javnost pa jo je spoznala ravno leta 2018, ko se je pojavljala kot prvi obraz protimigrantske »Civilne iniciative Bela krajina«, ki je v Črnomlju soorganizirala protimigrantski protest. Na protestu se je pojavila SDS ikonografija in njeni člani, med drugim Boris Tomašič, obraz Janševega medija Nova24TV. Maja Kocjan je govorila tudi na novinarski konferenci, ki so jo v Ljubljani organizirale »Civilne iniciative Bele krajine, Škofij in Velenja«, ter izjavila, da »nekateri označujejo omenjene iniciative za ksenofobne in rasistične, toda svoboda govora je zapisana v ustavi«.

No, zdaj je postala vršilka dolžnosti generalne sekretarke na ministrstvu za izobraževanje. Doslej je bila zaposlena na novomeški fakulteti za informacijske študije kot »glavni tajnik«. Gre za »prvo javno fakulteto zunaj okvira katere od slovenskih univerz«, kot se ta predstavlja sama, ustanovljena pa je bila leta 2008 v času prve Janševe vlade. Dekan fakultete je dr. Matej Makarovič, med profesorji pa so kolumnisti Demokracije, na primer sociolog Matevž Tomšič, in tudi novi minister, Majin šef Borut Rončević.