Minister Rončević pa nič …

Če v naslovu parafraziram Frana Levstika, naši ministri za izobraževanje, bivši in bodoči, ne znajo ali pa ne zmorejo celovitega pogleda na izobraževanje. Prevladuje ozkogledi pretežno šolski, formalni sistem izobraževanja, ki izpušča in ignorira izobraževanje odraslih, ranljivih skupin in vseživljenjsko učenje. Izobražujemo se vse življenje in seveda ne samo v šolskih klopeh. Vedno več se učimo neformalno, priložnostno, s pomočjo novih tehnologij, medijev … sami ali pa v številnih institucijah, izobraževalnih centrih, podjetjih, univerzah za tretje življenjsko obdobje. Izobražujemo se, da izboljšamo in nadgradimo svoje znanje, spretnosti , sposobnosti na osebnem in družbenem področju. Učimo se ustvarjalnosti in kritičnega razmišljanja, vsega, kar nam šola in učni načrti ne morejo dati.

Pravzaprav je naivno pričakovati od vodilnega ideologa nove vlade, da ga bo, kot novega ministra za izobraževanje in znanost (novo poimenovanje resornega ministrstva), zanimalo kaj več od ideološke primernosti pravkar prenovljenih šolskih učnih načrtov ali kaj več kot privatizacija vsega, kar se bo sprivatizirati dalo, še posebej v nove »lokalne univerze in inštitute.

Pravkar se končujejo Tedni vseživljenjskega učenja, obsežen projekt, ki nam ga zavida celo Evropa in ki ga vrsto let uspešno usklajujejo v Andragoškem centru Slovenije. Sodeluje na stotine ustanov, skupnosti, posameznikov po državi, ki organizirajo številne izobraževalne dogodke. Prav množična udeležba pa dokazuje, kako pomembno je učenje vedno in do konca, tudi potem, ko zapustimo šolske klopi.

Izobraževalci odrasli menimo, da skrb za izobraževanje, še posebej odraslih in vseživljenjsko učenje, ni le naloga in skrb Ministerstva za izobraževanje in znanost, ampak je skrb vseh ministrskih resorjev. Podpora, sodelovanje, usklajevanje in skupna priprava izobraževalnih načrtov pa še kako pomembna.

Morda imam slab spomin, da se ne spomnim, da bi kateri od novoimenovanih ministrov na predstavitvah spregovoril kaj več o izobraževanju … Večkratna pobuda andragogov in izobraževalcev odraslih po ustanovitvi direktorata za vseživljenjsko učenje in izobraževanje odraslih je doslej naletela na gluha ušesa. Že ideja o ustanovitvi Andragoškega centra Slovenije je bila prava kalvarija do leta 1991, ko je ustanovitev dobila zeleno luč od takratnega ministra dr. Venclja. Ne bi se čudila, če bo novi minister takoj, pod pretvezo racionalizacije, združil Andragoški center RS s katerim od vse prej kot kompatibilnih centrov ali ga celo, kot nebodigatreba, ukinil.

Izobraževalci odraslih in zagovorniki filozofije vseživljenjskega učenja ostajamo, kljub vsemu, optimisti in » na barikadah«. Vseživljenjsko učenje ni več zgolj kaprica in filozofija andragogov, ampak je pomemben in neuničljiv del kakovosti življenja, aktivnosti in razvoja posameznika in družbe.

Še vedno smo člani Evropske skupnosti, ki v svojih številnih dokumentih zagovarja in poudarja pomen izobraževanja za blaginjo in razvoj posameznika in skupnosti ter dejavnosti na področju izobraževanja, med drugim tudi odraslih, s številnimi projekti tudi financira.