Dva leva / Vlado Miheljak: Pošteni trenirkarji

»Nobeno zlo ni propadlo brez odpora. Ta je danes nujen.«

Je nenehno nabijanje o partijski preteklosti Janeza Janše nadležno? Pravzaprav je. A hkrati je ne le zabavno, ampak tudi nadvse indikativno. Ker razkriva in pojasni njegovo aktualno stanje duha. Če pregledate ostanke sledi o njegovem vstopu v partijo in njegovem režimskem aktivizmu, šele lahko razumete aktualnega Janeza Janšo. Pač, ko so neposvečeni, tako rekoč civilni mladinci rolali džojnte in dekadentno zahodno musko, se je on skupaj s poštenimi mladinci, ki so družno peli generacijski režimski hit Računajte na nas, zadeval s partijo, z bratstvom in enotnostjo, s pohodi po partijskih božjih poteh v Jajce in drugam, z ostrenjem varnostne budnosti … značilnimi rituali in floskulami takratne partijske države, ki pa je bila vseeno manj fanatična in bolj odprta, kot je njegova vizija države in družbe danes. Zato je bila takrat dilema, ali bo kdo šel v Jajce, v Kumrovec, na zlet Titove mladeži v Beograd ali pa v Amsterdam, Istanbul ali vse do Katmanduja, svobodna presoja in izbira posameznika. Seveda ni nič narobe s tisoči poštenimi mladinci, ki danes nimajo spominskih lukenj, ki porečejo »jebi ga, verjel/a sem«. Problem so tisti, ki imajo kaverne v spominu in lastnih biografskih zapisih. Je pa zanimivo, da se ti in takšni primerki po prehodu v večstrankarski sistem niso poljubno razpršili po partijskem vesolju, ampak so se značilno zgostili v najbolj avtoritativnih desničarskih strankah. Povsod v pokomunistični vzhodni Evropi. Madžar Órban, Slovak Fico in Čeh Babiš … in naš Janša – vse družijo režimsko-partijska preteklost in aktualnodesničarska, suverenistična, nacionalistična sedanjost ter predvsem hud primanjkljaj demokratičnega talenta. Janša je med njimi prav poseben. Ni le prinesel duha partije in partijnosti v svojo sedanjo stranko, ampak je v njej povezal vse preostale bivše partijce, ki še tacajo po strankarski sceni.

Dokler bo Janša v politiki, ne bo le zagrenjen, ampak tudi nevaren. Ker je za doseganje svojih ciljev pripravljen storiti karkoli in se spečati s komerkoli. Tudi s takimi karikaturami, kot so borci Stevanovićeve Resnice.

Resnica ni prva lumpenproletarska stranka, je prva lumpenproletarska stranka na oblasti. Taka, ki bi za drobne privilegije prodala dušo, telo in rod. Vrh, klimaks, je bil prejšnji ponedeljek, ko so desničarskim ultranacionalistom pomagali odvzeti volilno pravico na lokalnih volitvah tujcem s stalnim prebivališčem (z izjemo državljanov EU). Kar je de facto uperjeno proti tistim iz bivše skupne države. Ne vem, ali imajo poslanci in poslanke Resnice zgolj kratek spomin ali tudi kratko pamet. A motiv aktualnega posega je stara zgodba o tako imenovanih trenirkarjih, ki da posegajo v vitalne politične interese pravih Slovencev. Novo pa je, da v njej sedaj sodelujejo poslanci in poslanke Resnice. Glede na izvor večine od njih gre očitno za »sindrom Rahmana Morine« oziroma »sindrom poštenega Albanca«, ki je zvesto služil Slobodanu Miloševiću. Kaj so si obetali od kolaboracije? Da jim bo Janša za tvorno sodelovanje podelil manjkajoče pol strešice za lažje življenje med trenutnimi ultranacionalističnimi političnimi zavezniki? A se slepijo, kajti tudi oni so v očeh svojih zaveznikov zgolj trenirkarji. No, trenutno »pošteni trenirkarji«.

Sicer pa je celotna slika četrtega Janševega prevzema oblasti še hujša, kot smo napovedovali v najbolj črnih scenarijih. Zato bo treba organizirati celovit odpor. In predvsem bo treba dojeti, da civilna družba ne more in ne sme računati na strankarsko pomoč. Zadnja lekcija: potem ko se je na odboru za zunanjo politiko DZ predstavil kandidat za novega zunanjega ministra Kajzer, ki ga je Tanja Fajon v času Golobove vlade odpoklicala iz Washingtona, ker je kršil zakon o zunanjih zadevah (Janezu Janši je poslal depešo ministrstva za njegove dnevnopolitične manipulacije!), je Golob nastop kandidata, ki je odkrito napovedal in pri priči začel izvajati popoln obrat zunanje politike v najbolj obskurni kurz, označil za državotvornega!? Poslanci Svobode in SD so se glasovanja vzdržali (proti je bil le Luka Mesec iz Levice). To je ne le pljunek na lastno zunanjo politiko in lastno načelnost, ampak tudi klofuta civilni družbi, ki jih je podpirala.

Ampak pred nami je prvi veliki test moči in dometa civilne družbe. Zahteva za referendum o spremembi zakona o parlamentarni preiskavi bo v tej situaciji naporen projekt. Ni dovolj, da smo načelno proti, treba bo »dvigniti rit« in iti do upravne enote ali vsaj do računalnika in digitalno podpisati soglasje za referendum.

Hja, sam Janša ugotavlja, da »nobeno zlo ni propadlo brez odpora«. Drži. Tudi zlo, ki sliši na ime Janez Janša, ne.