Dva leva / Vlado Miheljak: Pošteni trenirkarji

»Nobeno zlo ni propadlo brez odpora. Ta je danes nujen.«

Je nenehno nabijanje o partijski preteklosti Janeza Janše nadležno? Pravzaprav je. A hkrati je ne le zabavno, ampak tudi nadvse indikativno. Ker razkriva in pojasni njegovo aktualno stanje duha. Če pregledate ostanke sledi o njegovem vstopu v partijo in njegovem režimskem aktivizmu, šele lahko razumete aktualnega Janeza Janšo. Pač, ko so neposvečeni, tako rekoč civilni mladinci rolali džojnte in dekadentno zahodno musko, se je on skupaj s poštenimi mladinci, ki so družno peli generacijski režimski hit Računajte na nas, zadeval s partijo, z bratstvom in enotnostjo, s pohodi po partijskih božjih poteh v Jajce in drugam, z ostrenjem varnostne budnosti … značilnimi rituali in floskulami takratne partijske države, ki pa je bila vseeno manj fanatična in bolj odprta, kot je njegova vizija države in družbe danes. Zato je bila takrat dilema, ali bo kdo šel v Jajce, v Kumrovec, na zlet Titove mladeži v Beograd ali pa v Amsterdam, Istanbul ali vse do Katmanduja, svobodna presoja in izbira posameznika. Seveda ni nič narobe s tisoči poštenimi mladinci, ki danes nimajo spominskih lukenj, ki porečejo »jebi ga, verjel/a sem«. Problem so tisti, ki imajo kaverne v spominu in lastnih biografskih zapisih. Je pa zanimivo, da se ti in takšni primerki po prehodu v večstrankarski sistem niso poljubno razpršili po partijskem vesolju, ampak so se značilno zgostili v najbolj avtoritativnih desničarskih strankah. Povsod v pokomunistični vzhodni Evropi. Madžar Órban, Slovak Fico in Čeh Babiš … in naš Janša – vse družijo režimsko-partijska preteklost in aktualnodesničarska, suverenistična, nacionalistična sedanjost ter predvsem hud primanjkljaj demokratičnega talenta. Janša je med njimi prav poseben. Ni le prinesel duha partije in partijnosti v svojo sedanjo stranko, ampak je v njej povezal vse preostale bivše partijce, ki še tacajo po strankarski sceni.