Kolumna / Janko Lorenci: Veliki so redki

Nekako velja, da so srečni časi, ki ne potrebujejo velikih voditeljev, saj lahko družbo čisto v redu krmarijo povprečneži. Če gledamo tako, živimo v nesrečnem času, saj bi očitno zelo potrebovali velike voditelje. A jih ni.

O voditeljstvu so znane številne teorije. Včasih je veljalo, da se voditelj rodi. Zdaj prevladuje prepričanje, da gre za medsebojno vplivanje voditelja in družbe. Slednja potencialnega voditelja do neke mere oblikuje, mu omogoči, da se povzpne na vrh, od koder vpliva nazaj na družbo.

Tu pa je težava. Dominantni sistem (model) se je izrodil in se izteka, je nedavno zapisala skupina uglednih ekonomistov (Stiglitz, Piketty itd.). Gre za nenadzorovan kapitalizem z načeto demokracijo, za velikansko koncentracijo bogastva in vpliva, ki se ji je podredila tudi politika.

Voditelj, ki ga izoblikuje taka družba, je lahko le izjemoma bistveno boljši od nje. To pomeni, da so veliki voditelji po definiciji redka dobrina. Tudi zato, ker jih družbi praviloma ponudijo etablirane stranke, ki so vse po vrsti statusquojevske. Do voditelja, ki si zasluži poimenovanje velik, lahko tako prej pridemo z novimi strankami in novimi obrazi. To pa je hazard, saj nikoli ne veš, kaj dobiš. Poleg tega oblast ljudi prej skvari kot izboljša.

Tu je še dejstvo, da je v današnjem svetu čedalje težje vladati. Vedno nove krize, negotovost, hitre spremembe, zmeda, nezaupanje – to je nova normalnost sveta in tudi politike. Model se, kot rečeno, izteka, jasnih alternativ ni ali pa so težko uresničljive.

Pod črto: pomanjkanje velikih voditeljev je objektivno pogojeno. Sicer pa je težko reči, kdo si zasluži tako oznako. Vsekakor mora biti pameten, demokrat, za razumno družbeno enakost in za zeleni prehod. Če ni tak, ne more biti velik voditelj, torej ne more delovati v korist večine in to dolgoročno.

Če je tak, pa mora v osnovi delati proti prevladujočemu sistemu, proti glavnemu toku, ki je v globoki krizi, a ima veliko vztrajnost. Tudi to preprečuje nastanek velikih voditeljev. Svet, pogreznjen v vrsto globalnih, za vse bolečih problemov (najizrazitejši je ta čas podnebna kriza), krvavo potrebuje mir in sodelovanje, vendar na novem valu buhtečih nacionalizmov prej razpada, kot da bi se povezoval in sodeloval. O nekakšni svetovni vladi lahko samo sanjamo.

Politiko Amerike, Rusije in Kitajske vodijo trije najvplivnejši državni voditelji na svetu. Trump in Putin bolehata za samopoveličevanjem in svoji državi uničujeta. Avtokrat je tudi Ši, a vsaj prispeva k naglemu razvoju Kitajske. Vsi trije pomagajo ohranjati svet na slabi poti. Podobno je na ravni srednje vplivnih držav, vključno z Ursulo von der Layen. V tej druščini malih velikih voditeljev izstopa papež Leon XIV., ki mu lahko najbrž edinemu med navedenimi verjamemo, da mu je mar za elementarno človečnost in solidarnost.

V sodobni Sloveniji smo imeli enega samega velikega politika – Milana Kučana. Ko sta počasi umirala socializem in Jugoslavija, je mehčal komunistično partijo in bistveno pripomogel k mirnemu prehodu v demokracijo in osamosvojitev. Naredili so ga krizni časi, a naredil se je tudi sam s svojo dobronamernostjo in strateško pametjo. A tudi on ni slutil, kakšna bo Slovenija trideset let kasneje.

Tem trem desetletjem je dal in še daje močan pečat Janez Janša, tisti, ki ga je moral Kučan med osamosvojitveno vojno krotiti kot preveč bojevitega obrambnega ministra. Janša se je iz mladega komunista in socialdemokrata korakoma prelevil v priletnega skrajnega desničarja in ostaja, že četrtič premier, najbolj štrleč slovenski politik. Je kar grozna osebnost, ki se v glavnem nadzoruje, vendar Janšo izdajajo ljudje, ki jih kopiči okoli sebe (Grims, Mahnič, Logar, Stevanović …). Dokler bo aktiven in močan, bo skušal Slovenijo predelati v orbanovsko poldiktaturo ali pa bo dosegal vsaj to, da se bo država še naprej mučila v hromečem izmenjavanju mandatov pod vodstvom bodisi Janše ali kakega novega levosredinskega obraza. To pomeni diskontinuiteto in nerazvoj.

Leva sredina producira blede politične voditelje, ki po enem mandatu izginejo. Prva delna izjema po vrsti kratkoživih novih obrazov je bil Robert Golob. Njegova stranka je ostala močna, začel je nekaj nujnih, v javno korist usmerjenih, a nedokončanih reform. V opoziciji se bo pokazalo, ali je tudi intimno sprejel nakazano družbeno solidarnost in bo tako oblikoval tudi stranko. SD kronično muči problem nevelikih voditeljev, Luka Mesec pa je dober voditeljski potencial širokih obzorij, a mu ni uspelo zgraditi močne stranke. Kot da je za klavrno slovensko politično prizorišče premalo brutalen in preveč intelektualen.

Scela so današnji voditelji pomemben del pogona, ki pelje svet v slabe, nevarne vode. A brez njih očitno ne gre in kljub vsemu ostajajo zelo različni. Od volivcev je odvisno, ali izberejo boljšega ali slabšega. V toliko je vsak med nami sam svoje sreče kovač – neznaten, a vendar voditelj.