Žive meje / N'toko: Hudičev pakt
Težko je razumeti, kaj vedno znova potiska liberalce k strategijam, ki so očitno škodljive za njihov projekt
Demokratska stranka v ZDA je leta 2024 izvedla bizaren politični eksperiment. V ciljni ravnini pred volitvami, ko je Trump uspešno zastrupljal ozračje s protimigrantsko histerijo (se še spomnite kampanje »begunci s Haitija žrejo vaše hišne ljubljenčke«?), se je Bidnova ekipa odločila narediti popoln obrat od reform, ki so jih zastavili na začetku mandata. Kamala Harris, takrat še v vlogi podpredsednice in odgovorne za državno mejo, naj bi nehala izvajati woke humanitarizem in postala »trda kot žebelj«. »Pokazati moramo Američanom, da znamo varovati meje!« Tako so progresivci na jug poslali vojsko, omejili dostop do azila, okrepili agencijo ICE, uvedli vračanja v tretje države ter podrli letni rekord v številu deportacij. Še več, poskušali so skozi senat potisniti republikanski protimigrantski zakon, ki je po besedah desnega senatorja »najbolj konservativen v zadnjih štirih desetletjih«. Na koncu je zakon potopila prav Trumpova ekipa, demokratom pa ni ostalo drugega, kot da bentijo čez njegovo hinavščino: »Ponudili smo jim vse, kar so hoteli, pa še vedno niso zadovoljni!« Pri tem so spregledali, da so resnični hinavci v enačbi oni sami. Republikancem je bilo popolnoma vseeno za migracije, njihov cilj je bil zvabiti demokrate na svoj ideološki teren in jih tam požreti. V igrici »kdo bo bolj krut do tujcev« bo vedno zmagala desnica, in to je na volitvah tudi storila.
