Žive meje / N'toko: Hudičev pakt

Demokratska stranka v ZDA je leta 2024 izvedla bizaren politični eksperiment. V ciljni ravnini pred volitvami, ko je Trump uspešno zastrupljal ozračje s protimigrantsko histerijo (se še spomnite kampanje »begunci s Haitija žrejo vaše hišne ljubljenčke«?), se je Bidnova ekipa odločila narediti popoln obrat od reform, ki so jih zastavili na začetku mandata. Kamala Harris, takrat še v vlogi podpredsednice in odgovorne za državno mejo, naj bi nehala izvajati woke humanitarizem in postala »trda kot žebelj«. »Pokazati moramo Američanom, da znamo varovati meje!« Tako so progresivci na jug poslali vojsko, omejili dostop do azila, okrepili agencijo ICE, uvedli vračanja v tretje države ter podrli letni rekord v številu deportacij. Še več, poskušali so skozi senat potisniti republikanski protimigrantski zakon, ki je po besedah desnega senatorja »najbolj konservativen v zadnjih štirih desetletjih«. Na koncu je zakon potopila prav Trumpova ekipa, demokratom pa ni ostalo drugega, kot da bentijo čez njegovo hinavščino: »Ponudili smo jim vse, kar so hoteli, pa še vedno niso zadovoljni!« Pri tem so spregledali, da so resnični hinavci v enačbi oni sami. Republikancem je bilo popolnoma vseeno za migracije, njihov cilj je bil zvabiti demokrate na svoj ideološki teren in jih tam požreti. V igrici »kdo bo bolj krut do tujcev« bo vedno zmagala desnica, in to je na volitvah tudi storila.

Skoraj sočasno je v Evropi potekal podoben proces. Sredinski blok je v strahu pred vzponom skrajne desnice hitel spraviti skozi evropski parlament drakonski migracijski pakt, s katerim se praktično ukinja azil na evropskih tleh. Podobno kot v ZDA so liberalci želeli pokazati, da znajo varovati meje. Da znajo biti tudi oni trdi. Podobno kot v ZDA so okrepili mejne agencije, uvedli vračanja v tretje države in zagnali taboriščni sistem za begunce. In podobno kot v ZDA so paktu nasprotovale le vlade skrajne desnice. Čeprav so dobili vse, kar so želeli, in jim ne bo treba v državo sprejeti več niti enega begunca, so bili desničarji še vedno proti … Danes, ko je pakt stopil v veljavo in so policijske enote pripravljene, da stopijo na vratove tujcev, pa evropski liberalci ponavljajo identične izjave, kot so jih dve leti nazaj Bidnovi Demokrati. Evropski poslanec Matjaž Nemec je tako izjavil, da »odločno zavračamo pozive skrajne desnice k popolni opustitvi in zaustavitvi pakta. To je nevaren populizem, ki ne ponuja nobenih rešitev. Paktu moramo dati priložnost.« Evropske levoliberalne stranke torej ponavljajo strategijo, ki je njihove ameriške kolege stala volitve, a vseeno pričakujejo drugačen rezultat.

Težko je razumeti, kaj vedno znova potiska liberalce k strategijam, ki so očitno škodljive za njihov projekt. Ali je mogoče, da ti politiki dejansko verjamejo, kako bodo njihove uredbe rešile migracijska vprašanja – da kot spretni menedžerji nekako urejajo neregularno prehajanje meja in s tem pomirjajo razburjene domačine? To je skoraj nepredstavljivo. Pred leti sem imel priložnost prisostvovati simpoziju, na katerem so vodilni strokovnjaki na področju migracij razlagali evropskim poslancem (med njimi je bil tudi poslanec Nemec), zakaj njihov migracijski pakt ne more delovati. Razložili so jim, da bo nova ureditev nesorazmerno obremenila mejne države EU in povzročila hude humanitarne krize, v jedru Evrope pa zaradi tega ne bo nič manj migrantov, le ostajali bodo nedokumentirani. Pakt bo povzročil kaos, od njega bodo imeli koristi le tihotapci, izkoriščevalci delavcev in trgovci z ljudmi, seveda pa tudi skrajni desničarji, ki bodo izkoriščali kolaps sistema za svojo propagando. To bi moral razumeti vsak, ki je le bežno ošvrknil, kako so se podobni projekti končali v preteklosti.

Še bolj noro pa je, kako malo se politiki zavedajo dolgoročnih posledic svojih dejanj. Institucijo mednarodne zaščite, ki je nastala po drugi svetovni vojni kot odgovor na sodobne vojne in represijo zatiralskih režimov, pred našimi očmi spreminjajo v mehanizem za zatiranje, zapiranje in izgon. Če naj bi pakt deloval, bo po novem na evropskih tleh in na zunanjih mejah zaprtih več sto tisoč ljudi. Ali je mogoče, da poslanci ne vidijo, kako nevzdržni so takšni načrti? Ali ne vidijo, kakšen ideološki obrat to zahteva od evropskih družb? Vse to lahko vendarle gledajo v ZDA, kjer so za delovanje deportacijskega aparata morali povsem razgraditi civilizacijske norme, ločevati družine, zapirati otroke v kletke, izganjati nedolžne delavce v kazenske kolonije El Salvadorja in drugih vazalnih držav … Medtem je agencija ICE postala Trumpova osebna politična policija, ki izvaja teror nad vsemi njegovimi nasprotniki. Ko vzpostavljaš taboriščni režim in daješ polna pooblastila rasističnim milicam, pač gradiš desno družbo.

V tednu, ko se nepovratno uvaja novi migracijski režim, je morda še najbolj boleče dejstvo, da te uredbe ni spisala skrajna desnica, ampak so jo pripravili in izglasovali ljudje, ki se imajo za glas razuma in solidarnosti. Liberalci, socialdemokrati in socialisti so se vsi podpisali pod nore populistične ukrepe, da bi zasledovali svoje kratkoročne politične cilje, na koncu pa niti teh niso zmogli doseči. Uničili bodo tisoče življenj, ne da bi za to karkoli dobili. Kajti za razliko od desnice morajo oni zdaj dejansko ustvarjati vtis »urejanja migracij«, česar ne zmorejo in ne znajo. Onkraj praznih sloganov nimajo nobene lastne politične vizije, niti hrbtenice, da bi jo izpeljali. Desne stranke si s tem nikoli niso belile glave – bolj ko je situacija kaotična, lažje bodo širili sovraštvo in paranojo.