Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: »Stopiti skupaj«

Razvoj je postala politična parola sedanje vladne koalicije, vse je posvečeno bolj razvojno usmerjeni Sloveniji. Brez razvojnega preboja ni konkurenčnega in močnega gospodarstva, brez tega ni socialne države, poudarjajo vsevprek. Umarjevo Poročilo o razvoju 2026 je dalo ključne poudarke tega preboja, GZ s svojo strategijo Made in Slovenia 2035 ponuja »motorje konkurenčnosti« slovenskega gospodarstva. Koalicijska pogodba Janševe vlade je poskušala na politični ravni ujeti nekaj tega duha, od stabilnih javnih financ in davčnega okolja do nabora ukrepov želenega razvojnega preloma. Težava vseh teh razvojnih in političnih dokumentov sta fiskalni domet in razvojna zmogljivost države. Na to opozarja fiskalni svet in tudi OECD v zadnjem poročilu o Sloveniji. In tu se običajno razblinja leporečje starih in novih oblasti. Erozija razvojnega modela države je očitna, fiskalne zadrege pa tudi. Reformni načrti in politični aktivizem sta identitetna blagovna znamka Janševih vlad. Tudi iskanje široke platforme nekakšnih razvojnih zavezništev. Partnerstvo za razvoj je takšna politična namera iskanja sodelovanja z opozicijo. Toda njegova mimikrija ne more prikriti očitnega konflikta med političnim konsenzom in politično konkurenco. To pa je temeljni zastavek in problem sodobne demokracije, ki jo takšen pristop bolj ogroža, kot rešuje. Konsenzualna demokracija je namreč zadnja izgubljena alternativa Janševih administracij. In tudi tokrat je tako.

Zgodovina je mati modrosti tudi v politični kloaki petintridesetletne slovenske države. Janševa administracija je v mandatu 2026–2030 v podobni vlogi kot leta 2004–2008. Pred dvajsetimi leti je nasledila mogočno vladavino Drnovškove LDS, leta 2026 pa z nekaj spretnosti Golobovo Svobodo. Leta 2004 se je Janša naslonil na neoliberalne ideje takratnih »mladoekonomistov«, njihova doktrina šoka naj bi nadomestila zatohli »mencingerjanski« gradualizem. Močan politični odpor sindikatov, opozicije in strokovne javnosti je Janšo po dveh letih prisilil k političnemu popuščanju in pragmatizmu. Pešajočo legitimnost svoje oblasti je sredi mandata iskal v partnerstvu za razvoj. Odzvale so se vse tedanje stranke razen LDS, tudi opozicijska Pahorjeva SD. Šlo naj bi za skupno iskanje sprejemljivih rešitev za državo, zlasti v predhodni fazi priprav zakonov. SDS je v tem videla razvojno konstruktivnost opozicije, LDS pa politično blokado opozicije. Ta politični teater partnerstva je po letu dni razpadel zaradi prihajajočih volitev. In vrli Pahor, umno analizirajo danes v SDS, je bil leta 2008 zaradi partnerstva nagrajen s politično zmago. Ponujajo Janševi danes za leto 2030 podobno daritev na svojem političnem oltarju?

Lepo je biti politični nasprotnik SDS, vedno dobiš, česar nimaš, če si partner. LDS je leta 2006 spregledala Janševo politično past, kako razvodeniti opozicijo. Pahor je nasprotno stavil na »državotvornost«, toda njegova konstruktivnost glede Janševe vlade je vnesla destruktivnost v samo opozicijo. Slovenska parlamentarna levica je od tistih časov bolj razcepljena od desnice in to je največji skriti politični domet Janševe epopeje partnerstva za razvoj. Takšna razvojna partnerstva veljajo za nekakšno »dogovorno demokracijo«, ki so jo nekoč vneto gojili komunisti v samoupravnem socializmu. Namenjena je delitvi politične odgovornosti, zato bi lahko bili podpisniki tudi drugi deležniki, sindikati in delodajalci, tudi civilna družba, nekje na pol poti vlad in koalicij narodne enotnosti, o kateri je govoril Golob po na pol dobljenih volitvah. Demokracija, celo v izrojeni obliki strankokracije, deluje po načelih politične konkurence in ne kartelnih dogovorov, kjer je depolitizacija konfliktov zgolj prikrit odvod za legitimacijo politične avtokracije. In za to gre pri novi Janševi vladi.

Državotvornost in politična odgovornost ne tičita v konsenzualni, temveč konkurenčni demokraciji. Iskanje soglasja je smiselno, če so vključeni tudi drugi akterji in če obstaja jasen nabor skupnih odločitev. Ničesar od tega ni v Janševi politični ponudbi novega partnerstva, ponavljajoča se politična igra je prozorna in dolgočasna. Če opozicija vstopi v partnerstvo, izgubi opozicijsko ostrino in postane soodgovorna. Če ga zavrne, postane destruktivna in nedržavotvorna. Ne gre za razvojnost države in politično stabilnost, temveč za izčrpavanje in razbijanje opozicije. Obakrat gre za mat potezo, če igrate ta politični šah.

Sedanja vladajoča koalicija se je razglasila za razvojno, širšega partnerstva dejansko ne potrebuje, zadostuje sama sebi. Njen odmik od socialnodržavnega modela k bolj podjetniški državi bo morala pokriti z visoko gospodarsko rastjo in fiskalno vzdržnostjo. Prehod od prerazdelitvene v razvojni ekonomiji ne potrebuje nevtralizacije opozicije, temveč učinkovito lastno pozicijo. Opozicija bi podobno lahko poizkusila s skupno vlado v senci, ki pri nas nikoli ni uspela, ne strokovno in ne identitetno. Dejansko partnerstvo za »uspešno Slovenijo« potrebujejo tudi državljani, volivci in davkoplačevalci, da prebavijo »novo republiko«. Torej imamo lahko konkurenco partnerstev za razvoj. Partnerstva pomenijo ponarodelo »stopiti skupaj«, delujejo nadstrankarsko in zato tudi razvojno. Če bomo interesne delitve prevedli v skupne cilje, bomo morda celo preživeli in obstali. Pravi sovražniki niso okoli nas, temveč v nas samih.