Olga Michalik / Montažerka, ki verjame, da napake vodijo v dobre rešitve

Skupaj z režiserjem Metodom Pevcem je konec februarja prejela nagrado papirnati avion, ki jo Društvo slovenskih režiserjev in režiserk podeljuje za izjemen scenarij že realiziranega avdiovizualnega dela preteklega leta. Prejela sta jo za scenarij dokumentarnega filma Ko pridem ven, ki ga je Pevec tudi režiral, sama pa podpisala kot montažerka. Presunljivi dokumentarec spremlja dve leti intenzivnega procesa v največjem slovenskem zaporu na Dobu, kjer so obsojenci za najtežja kazniva dejanja s pomočjo psihodrame odpirali boleče spomine iz otroštva, odnose s starši, občutke krivde, sramu in odgovornosti ter razmišljali o življenju po prestani kazni. Olga Michalik je kot montažerka gradivo začela spremljati že med samim snemanjem ter bila tesno vpletena v oblikovanje pripovedi in celotne pripovedne strukture filma, zaradi svojega prispevka pa je bila nazadnje podpisana tudi kot soavtorica scenarija.

Spominja se, kako jo je ganila ranljivost protagonistov. Ob tem pa tudi neskončno fascinirala njihova ambivalentnost. »Zagrešili so težke, celo grozljive stvari, po drugi strani pa so globoko ranjeni in čustveni ljudje. Pri tem ne gre za opravičevanje ali relativiziranje njihovih dejanj, pač pa za priznanje kompleksnosti človeka. Obe plati obstajata hkrati. Ena ne izključuje druge in je tudi ne opravičuje. Prav ta kompleksnost se mi zdi nekaj, kar v današnji družbi pogosto izgubljamo. Zelo hitro presojamo ljudi, jih razvrščamo v kategorije in reduciramo na eno samo lastnost ali dejanje. Ta film pa vztraja pri tem, da človeka gledamo v vsej njegovi zapletenosti.«

Filmska ustvarjalka se često pošali, da ima za seboj več različnih življenj. Prvo je seveda tisto na Poljskem, kjer se je rodila in odrasla ter vpisala vzporedni študij medicine in psihologije. Po izkušnjah na praksi v psihiatričnih bolnišnicah, kjer je dognala, da tovrstno delo zahteva posebno sposobnost ohranjanja distance, je študij opustila. Nato je veliko potovala po Evropi, kjer je v iskanju drugačnih načinov življenja živela v različnih skupnostih, delala na vrtovih in sodelovala pri projektih gradnje hiš iz naravnih materialov. V Glasgowu je med drugim končala filmsko šolo in delala z ljudmi z avtizmom. Nazadnje jo je pred približno poldrugim desetletjem pot pripeljala v Slovenijo.

Tu je sprva opravljala najrazličnejša dela – od vrtnarjenja in permakulture do moderiranja procesov načrtovanja prostora med skupnostjo in arhitekti v urbanističnem biroju. Predvsem pa je našla prve prijatelje, ki so ji vztrajno pomagali pri učenju slovenskega jezika. Vse življenjske izkušnje so jo nazadnje pripeljale do študija montaže na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. »Tudi montaža je proces povezovanja različnih elementov. Gre za poslušanje, odzivanje, iskanje odnosov – med podobami, zvoki in idejami. Tako se je začelo moje tretje življenje: življenje v filmu,« pravi.

Pri poklicu montažerke se ji zdi ključna radovednost. Tista notranja želja po odkrivanju, ki ob ogledu novega gradiva v glavi takoj zastavlja vprašanja. Kaj ta oseba v resnici pripoveduje? Jo dobro razumem? Kaj se skriva za tem? »Radovednost te sili k raziskovanju. Spodbuja te, da stvari poskušaš razumeti globlje in se ne zadovoljiš s prvim vtisom.« Ob tem pa verjame, da napake vodijo v dobre rešitve. »Montaža je nenehno sestavljanje koščkov. In včasih te ravno napačen kos pripelje do prave slike. Danes se zdi, kot da mora biti vse pravilno, estetsko in prezentabilno, toda v ustvarjanju mora obstajati prostor za napake in s tem za učenje in nova spoznanja. In sama se še vedno učim.«

Njeno delo se je v zadnjih letih razširilo še na druge vloge, povezane s filmom, kot so scenaristično svetovanje, pedagoško predajanje znanja in delo tajnice režije. Zgodba protagonistov z Doba pa se še nadaljuje. Prav ta hip je v procesu montaže televizijska serija v šestih delih, ki bo osvetlila tudi življenja po prestani zaporni kazni. Še vedno se rada ukvarja z vrtnarjenjem, a je zaradi pomanjkanja časa svoj mali vrt preselila na balkon, ki zdaj kar poka po šivih od rastlinja. »Domislila sem se zanimive povezave med vrtom in filmom,« hudomušno izjavi. »Niti pri enem niti pri drugem ne moreš izsiliti, da se nekaj zgodi. Lahko zgolj usmerjaš, neguješ, pripraviš možnosti, odstranjuješ ovire. Šele tako lahko zraste nekaj plodovitega.«