Film / Ton zločina

za +

Ulice nasilja.

Michael Mann je leta 1981 debitiral z Ulicami nasilja (Thief), počasnim, redkobesednim, eksistencialističnim, črnim filmom o osamljenem vlomilcu, ki v sefe vlamlja tako precizno in elegantno, kot bi igral klavir. In Ton zločina, igrani prvenec dokumentarista Daniela Roherja (Navalni), deluje kot precej intimna reimaginacija Ulic nasilja. Niki (Leo Woodall), nekdanji pianistični wunderkind, se zdaj – zaradi hude motnje sluha, ki ga dela neznosno občutljivega na vsakdanje zvoke, kaj šele na kako ropotanje ali nasilje (zvok ga tako boli, da ves čas nosi ušesne čepe in bujne slušalke) – preživlja kot uglaševalec klavirjev, partner energičnega, zabavnega veterana Harryja (Dustin Hoffman), s katerim uglašujeta elitni New York.

Posel jima leti tudi zato, ker ima Niki popoln, brezhiben, čudežen posluh – vsak ton in vsak akord takoj prepozna. V trenutku. Brez napake. Kako ti to uspeva, ga vpraša Ruthie (Havana Rose Liu), mlada pianistka, ki se vanj zaljubi. Niki – osamljen, plašen, redkobeseden, vljuden, precizen – odvrne: »Ne gre za posluh, ampak za občutek.« Niki je fant, ki preveč čuti – antipod moškega gibanja, ki bi ga demonstrativno vrglo psom, ulic nasilja, ki ga obkrožajo, velemestnega trušča, ki ga napada, in kriminalcev, ki si hočejo prisvojiti njegov »zaklad«, kajti nenadoma ugotovi, da ima tako precizen in brezhiben posluh, no, »občutek«, da lahko odpira sefe. Takoj začuti vse tiste klike, ki verižno odklepajo sef. Čustva so nevarna in profitabilna, toda Niki, perfektni vlomilec (še perfektnejši od varnostnikov, ki se v delovnem času na vse pretege trudijo, da bi izpraznili sef kakega svojega delodajalca), ne vlamlja zaradi profita, temveč zato, ker si lahko socialno državo in zdravstvo – recimo drago operacijo – privošči le ta, ki zna vlamljati, potemtakem ta, ki je po malem tudi kriminalec. Kapitalizem ljudi sili v kriminal – namesto v umetnost. (kino)

0HiQSYvQWko