Film / Bog ne bo pomagal

za

Daleč od ponorelega sveta.

»Kdo je tam,« krikne Milena (Ana Marija Veselčić), ki v temni, hladni, vetrovni noči čuti, da se nekdo približuje njeni samotni hiši nekje pod dalmatinskim gorovjem, a niti sanja se ji ne, da bo potem iz teme stopila Teresa (Manuela Martelli), vdova njenega brata, ki je – na začetku 20. stoletja – v dolgi črni obleki pripotovala iz Čila. Milena ne zna špansko, Teresa pa ne hrvaško. Vse je treba povedati večkrat. Ne vesta, kaj govorita. Mi vemo – ker imamo podnapise. Onidve jih nimata. A jih niti ne potrebujeta – sredi te grobe, puste, blede, turobne, gotske pokrajine in brutalno patriarhalne, mizoginične, ksenofobne, šovinistične pastirske družbe se namreč razumeta onstran tega, kar rečeta (»Hudič mi leze v glavo,« dahne Milena), tako da Teresa – zagonetna tujka, mistična grožnja, feministična maščevalka – postane za nasilni, nekomunikativni »moški red« to, kar je v Neznanem zaščitniku (1973) zagonetni, mistični, maščevalni tujec – Clint Eastwood – za skorumpirano, fašistoidno mestece Lago. Stalno čakate, da bo na krajevno tablo napisala: Pekel! Moški, bratje Teresinega pokojnega moža, prepričani, da Teresi iz ust letijo pošasti, so takšni fundamentalisti (»Boga imam od nekdaj v sebi, v ušesih«, pravi eden izmed njih), da bi se v tisoč letih celo Bog bolj spremenil kot oni.

Film Bog ne bo pomagal izgleda kot folk horror, posnet po kakem obskurnem romanu Thomasa Hardyja z zadihanostjo Vrnitve Martina Guerra. (art)