Film / Ko te je strah, globoko vdihneš in se nasmehneš

za

Razredni ponos.

Dvanajstletna Anna (Siena Popović), ki s slušno prizadeto mamo (Mariya Menner), uslužbenko kemične čistilnice, živi na Dunaju v malem, tesnem stanovanju in popolni deprivilegiranosti, pomanjkanju (tuš v kuhinji), izgleda kot reinkarnacija vseh tistih mladih Cankarjevih junakinj, ki so na prelomu 19. stoletja živele na Dunaju – jasno, z mamami, prikrajšane in deprivilegirane, v pomanjkanju, razredno diskriminirane. Tudi Anna – občutljiva, bistroumna – na svoji koži izkuša pritisk razredne diskriminacije in visokega Ginijevega koeficienta (ekonomske neenakosti), tem bolj, ker obiskuje šolo v prestižnem okrožju, med dizajniranimi in dizajnerskimi sošolci in sošolkami. Na zimske počitnice – na smučanje – ne more, z rojstnodnevnim darilom, ki ga prinese sošolki, se »ne izkaže«, pametnega telefona nima.

Težko boste našli filmsko junakinjo, ki bi jo tako mučil razredni sram, toda ko se zatreska v sošolca, vanjo pa sošolka, in ko ta svet, v katerega skačejo nove generacije, prežamejo fluidnost, drugačnost, dvoumnost, lahkotnost opolnomočenja (in pravice do odločanja o svojem telesu), feministični stakato, prijateljstvo in magično razmišljanje, spoznate, kakšen anahronizem je ves ta razredni sistem, ozaljšan z desničarskimi patriarhalnimi diktati. (art)