Plošča / Olivia Rodrigo: you seem pretty sad for a girl so in love

+ + + +

Sodelovanje z založbo s pedigrejem (Nirvana, Sonic Youth), turanje z alt rock ljubljenci The Breeders, pajdašenje z Robertom Smithom (The Cure) in sklicevanje na Courtney Love ter Fiono Apple kot vzornici – to so le nekateri od prijemov, s katerimi je 23-letna ameriška zvezdnica med promocijsko kampanjo ob novem albumu prebila meje striktnega popa.

Da ne bo pomote – Olivia Rodrigo sodi med najuspešnejše produkte ameriške industrije zadnjih nekaj let. Kot vrstnici Sabrina Carpenter in Zendaya je tudi ona svojo pot začela kot igralka v Disneyjevih najstniških serijah. Na prvih dveh albumih, pričakovano generičnih, je s koketiranjem s pop-punkom oblikovala imidž nekakšne Avril Lavigne generacije Z. Na tretji plošči, avtorsko najzrelejši doslej, je stopila še korak dlje in nadgradila podobo »alter« pop-zvezdnice. Svoje pesmi je preplavila z vokalnimi, aranžmajskimi, produkcijskimi in liričnimi mežiki zapuščini gothic rock eminenc The Cure, od Smithovih prepoznavnih vokalnih linij do zvena akustičnih kitar ter efekta chorus na električni kitari.

Sodelovanja med pop- in alter-težkokategorniki so trenutno popularna – Charli XCX je denimo sodelovala z Johnom Calom (The Velvet Underground). V primeru Rodrigo in Smitha, ki sta se združila v razneženem duetu what’s wrong with me, ne gre za marketinško preračunljivost. Glasbenici je bila ljubezen do benda položena v zibelko, saj je njen oče vseživljenjski fen. Naklonjenost pa je vzajemna, saj tudi Smith njo javno podpira že več let. Zato prisvajanje Smithove senzibilnosti Olivie Rodrigo ne deluje izumetničeno ali cinično. Poleg tega so prepoznavni studijski prijemi z albumov The Cure spretno umeščeni v njeno bleščečo produkcijo. 

Kljub alter vplivom je to vseeno predvsem ličen pop-artikel. Zaradi melodramatičnih refrenov nekaterih pesmi bi ga lahko ponekod celo zamenjali za delo Taylor Swift, recimo v osladnem napovednem singlu drop dead, klavirskih baladah (honeybee, less) in folkovskih izpovedih (begged, cigarette smoke). A Rodrigo z novim albumom vendarle štrli ven iz povprečja aktualne sredinske bere. Precej presenetijo njeni mežiki synthpopu Garyja Numana in zgodnjih Depeche Mode (expectations) ter milenijskemu pop rocku v duhu Pink (my way). Ironično kot avtorsko najbolj njeni, v širšem polju popa najbolj izstopajoči komadi delujejo prav tisti, ki so eksplicitno posvetilo njenemu najljubšemu bendu, denimo maggots for brain in u + me = . Med vrhunce njene mlade kariere pa lahko uvrstimo tudi pesem the cure, ki spada v cvetober letošnjih pop-singlov.