Naslovna tema / Moč ljudem!

Ko slišimo besedo »avtoritarizem«, si lahko hitro predstavljamo vojaške udare in tanke na ulicah. Avtoritarizem je bil dolgo razumljen kot neposreden napad na demokracijo in svoboščine, kar še zmeraj drži, a njegova sodobna različica praviloma nastopa veliko bolj pretanjeno. Danes mu ni več treba odpravljati volitev, razpuščati parlamentov ali javno razglašati diktature. Nasprotno, pogosto govori v jeziku demokracije, »ljudstva«, učinkovitosti in socialne pravičnosti. Sodobni avtoritarni voditelj ne trdi, da želi manj demokracije, ampak da jo želi »popraviti«, jo »očistiti korupcije« in jo »vrniti ljudem«. Prav v tem tičita njegova največja prednost in hkrati izziv za njegove nasprotnike: avtoritarizem danes ne nastopa kot odkriti nasprotnik demokracije, temveč kot njen domnevni rešitelj. Njegova moč ni v tem, da demokracijo napada od zunaj, temveč da jo postopoma preoblikuje od znotraj.

Normalizacija avtoritarnosti se tako zgodi počasi, skoraj neopazno. »Velikokrat jo spremlja sprememba v političnem govoru, ki pa ne pride kot neki viden dramatičen prelom, ampak kot serija majhnih premikov, ko recimo neki politik izreče kaj takšnega, kar bi bilo še pred leti razumljeno kot nesprejemljivo. Najprej se ljudje zgrozijo, potem pa kdo reče, da gre le za kontroverzno izjavo ali za drugačno mnenje. Ko čez čas drug politik izreče še kaj bolj grobega, se prejšnja izjava kar naenkrat zdi skoraj zmerna. Tako se počasi premika meja, kaj velja za ’normalen’ političen govor,« pravi filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl. »To je psihološko zelo pomembno, ker se ljudje na ponavljajočo grobost govora nekako navadimo. Če se vsak dan zgodi nov napad na institucije, nov napad na medije, nova diskreditacija sodišč, nova vulgarizacija jezika, nova teorija zarote, ljudje počasi otopijo in si začnejo govoriti: ’Saj smo to že videli, pa smo nekako zvozili.’«

Avtoritarizem danes ne nastopa kot nasprotnik demokracije, temveč kot njen rešitelj. Demokracije ne napada od zunaj, temveč jo postopoma preoblikuje od znotraj.

Po podatkih mednarodnega raziskovalnega inštituta V-Dem, ki deluje pod okriljem švedske Univerze v Göteborgu, danes skoraj tri četrtine svetovnega prebivalstva živi v avtoritarnih režimih. Lani je kar 45 držav, ki jih je bilo pred tem še mogoče šteti za demokratične, krenilo v smer avtokracije. Kot je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela prejšnji konec tedna povedala Agnès Callamard, generalna sekretarka organizacije Amnesty International, smo, ko gre za raven demokracije v svetu, »tam, kjer smo bili pred padcem berlinskega zidu. V zadnjih 25 letih se neenakomerno napredovanje, ki smo mu bili priča v drugi polovici 20. stoletja, ni nadaljevalo, temveč se je zgodil obrat.« 

Avtoritarizem je nekoč veljal za pojav, omejen na vojaške diktature v Latinski Ameriki, enostrankarske režime v delih Afrike ali socialistične avtokracije v vzhodnem bloku, Zahod pa je bil po padcu berlinskega zidu dolgo razumljen kot prostor, kjer je liberalna demokracija veljala malodane za končno obliko politične organizacije.

A to prepričanje se je v zadnjih letih začelo postopoma rahljati: avtoritarne prakse se niso več pojavljale zgolj »tam drugje«, v različnih oblikah so se začele pojavljati tudi v državah, ki so bile dolgo razumljene kot jedro zahodnega demokratičnega sveta – v Severni Ameriki, Evropski uniji in širši evropski soseščini. V naši neposredni bližini je bil takšen primer 16-letna vladavina Viktorja Orbána, ki mu je uspelo s svojim modelom »neliberalne demokracije« skoraj docela preoblikovati madžarsko družbo.

Ob tem po samo dveh tednih, odkar je prisegla četrta vlada Janeza Janše, ni nobenega dvoma o tem, da so avtoritarni prijemi že tu, meni pravnica in aktivistka dr. Barbara Rajgelj. »Morda bomo za spremembo s preteklimi mandati tokrat s strani Janeza Janše soočeni s precej več sovražnimi politikami in manj sovražnimi besedami, saj so se te kot plevel dodobra prijele po celotni slovenski krajini in za svojo uspešno rast ne potrebujejo več veliko gnojila, poleg tega so se sovražnega govora odlično priučili tudi njegovi politični spremljevalci,« je povedala. »Največja težava slovenskega političnega prostora je, da na avtoritarizem nismo nič bolje pripravljeni kot v času, ko smo iz njega izšli. Veliko smo govorili o odpornosti, o krepitvi institucij pravne države, o neodvisnosti nadzornih organov, o socialnem dialogu ... A smo pri konkretnem delovanju ošibljeni, saj se težko upiramo omnibus zakonom, skrajšanim zakonodajnim postopkom, targetiranju posameznih družbenih skupin, netransparentnemu odločanju, škandaloznim kadrovskim izbiram – če so te prakse zgolj nadgradnja praks prejšnje vlade.«

Avtokrati vseh vrst (naj bo to Donald Trump, Vladimir Putin, Recep Tayyip Erdoğan, Narendra Modi, Nayib Bukele, Aleksandar Vučić ali Janez Janša) pri tem sicer ne delujejo povsem naključno. Večinoma se opirajo na ponavljajoč se nabor strategij. Najprej je tu sistematično preoblikovanje institucij, ki formalno ostanejo demokratične, a postopoma izgubljajo notranje zavore. Posegajo v medijski prostor in kot osrednjo metodo vladanja uporabljajo polarizacijo in tako imenovano personalizacijo oblasti, kjer se vse vrti okoli osebnosti voditelja – državo pa poskušajo prikazati zgolj kot nepotrebno birokracijo. Pravno državo uporabljajo selektivno, politiko, gospodarstvo in državne vire pa spretno povezujejo v sistem lojalnosti, kjer dostop do virov, poslov ali položajev praviloma sledi politični pripadnosti. To je samo nekaj strategij, ki bi jih, ko delujejo skupaj, lahko opisali kot nekakšen »avtoritarni priročnik«. In prav po tem se zgleduje tudi Janez Janša.

Avtoritarni priročnik 

Te strategije je v okviru analize The Authoritarian Playbook (v prostem prevodu Avtoritarni priročnik) sistematično zbrala in opisala mednarodna raziskovalna pobuda D-Hub. Pri tem je, poleg že opisanih strategij, naštela tudi nekatere druge metode delovanja sodobnih avtoritarnih voditeljev. Prva med njimi je strategija informacijske prenasičenosti, ki jo je že pred leti najbolje ubesedil bivši Trumpov svetovalec Steve Bannon, ko je rekel, da se je proti medijem mogoče boriti le tako, »da prostor preplaviš s sranjem«. Tu cilj ni prepričevanje v klasičnem smislu, gre dejansko za zasmetenje informacijskega okolja. Z nenehnim tokom neprimernih izjav, afer, provokacij, teorij zarote, delno resničnih ali povsem izmišljenih zgodb avtoritarci poskušajo med ljudmi ustvariti stanje preobremenjenosti, v katerem se zdi nemogoče ločiti, kaj je pomembno in kaj ne.

Ne gre za to, da ljudje ob tem ne bi več znali ločiti resnice od laži (čeprav je tudi to logična posledica), temveč za strategijo, na katero je v 80. letih prejšnjega stoletja v delu On Bullshit (O nakladanju) opozoril že ameriški filozof dr. Harry Frankfurt. Po njegovem obstaja namreč pomembna razlika med lažjo in tem, kar je označil za »nakladanje«. Če lažeš, poskušaš ljudi prepričati, da govoriš resnico. Pri nakladanju pa velja ravno nasprotno: resnica je za tiste, ki se zanašajo nanj, pravzaprav nepomembna. V takem okolju se opozicija, bodisi politična ali civilnodružbena, pogosto lahko odzove zgolj reaktivno, kar ji preprečuje oblikovanje lastnega narativa. Hkrati pa se z nenehnim ponavljanjem in kroženjem informacij – ne glede na njihovo resničnost – postopoma zmanjšuje zaupanje v institucije, medije in strokovne vire, kar dodatno slabi sposobnost širšega odpora.

Pri pobudi D-Hub so na primerih iz tujine izpostavili tudi strategijo vzpostavljanja novih komunikacijskih ekosistemov, kjer politika ni več omejena zgolj na klasične medije, ampak s pridom izkorišča novo razpršeno digitalno infrastrukturo. Avtoritarni voditelji se v tem ekosistemu vzpostavijo kot nekakšni spletni vplivneži, ki z javnostjo ne komunicirajo več zgolj prek uradnih kanalov. Namesto tega se zanašajo na široke mreže podpornikov in drugih posrednikov, kot so najrazličnejši vplivneži ali anonimni profili. Njihova sporočila se tako širijo s pomočjo množice platform, od družbenih omrežij do neposrednega pošiljanja sporočil svojim podpornikom prek aplikacij in storitev, kot so skupine na WhatsAppu, kar jim omogoča nenehno prilagajanje različnim občinstvom. Enaka politična sporočila se lahko tako pojavljajo v zelo različnih oblikah – kot uradna izjava, mem ali kratka video vsebina –, s čimer se briše meja med politično komunikacijo in zabavo.

Voditelji tako delujejo kot stalno prisotni javni liki, ki z nenehno produkcijo vsebin vzdržujejo občutek bližine in pripadnosti s svojim občinstvom, s katerim vzpostavijo afektivno vez. Povedano drugače: z njimi tkejo čustveno razmerje, v katerem politična podpora ne temelji več samo na tem, ali se kdo strinja z njihovimi politikami, ampak na tem, kako se ljudje ob njih počutijo.

Avtokrati vseh vrst ne delujejo povsem naključno. Večinoma se opirajo na skupek strategij, ki bi jih lahko opisali kot nekakšen »avtoritarni priročnik«.

»Ko se ljudje počutijo ogrožene, pogosto ne iščejo več kompleksnih odgovorov, ampak figuro, ki obljubi red, varnost in jasnost. Avtoritarni voditelj se zato rad predstavi kot nekdo, ki bo končno odstranil ovire, kaznoval sovražnike in ljudem vrnil občutek, da svet spet nekdo nadzoruje,« pravi Renata Salecl, ki v svojih delih pogosto piše o čustvih v politiki. »Pri tem je pomembno, da avtoritarnost ne raste samo iz strahu pred realnimi nevarnostmi. Raste tudi iz tesnobe, ko ljudje ne vedo več dobro, česa se bojijo, vedo pa, da se ne počutijo varne. Tesnoba namreč velikokrat išče objekt. Avtoritarna politika ji ga ponudi: migranta, novinarja, sodnika, nevladnika, intelektualca, Bruselj, ’globoko državo’, levičarja, kulturnika ... Kogarkoli je v danem trenutku mogoče predstaviti kot notranjega sovražnika. S tem tesnoba dobi navidezno razlago. Človek pa dobi občutek, da njegov nemir ni več brez oblike, ampak ima krivca.«

Ob tem, je še poudarila Renata Salecl, je prišlo tudi do širšega problema – pravzaprav do razgradnje predstave skupnega prostora: »Ne prepiramo se več samo o tem, katera politika je boljša, ampak pogosto o tem, v katerem svetu sploh živimo. Iste besede (demokracija, svoboda, varnost, pravna država, narod) pomenijo različne stvari v različnih imaginarijih. Ko ni več skupnega sveta, postane politika predvsem ritual pripadnosti. Ni več najpomembnejše, kar je res, ampak komu pripadaš in koga preziraš.«

To je obenem lahko tudi pomembno izhodišče za razumevanje, zakaj klasični odzivi na avtoritarizem, ki temeljijo na predpostavki, da je politika predvsem racionalna razprava o programih in dejstvih, pogosto niso učinkoviti. Če avtoritarne politike večinoma uspevajo prav zato, ker jim uspe prevesti čustveni nemir v preproste zgodbe, potem glavno vprašanje za demokratične sile ne bi smelo biti, kako te zgodbe ovreči, ampak kako oblikovati svoje lastne. Prav tu se odpre prostor za drugačen pogled na komunikacijo in gradnjo odpora. In to pomeni tudi ključni del analize, ki so jo pripravili pri pobudi D-Hub – ta namreč ni zgolj popis delovanja sodobnih avtoritarcev, iz njihovih strategij poskuša prav tako potegniti konkretne nauke, kako se jim čim bolj učinkovito postaviti po robu.

Gradnja odpora

Česa se torej lahko vseeno naučimo od avtoritarcev? Predvsem, da politični prostor v praksi ni organiziran zgolj okoli levo-desne osi in da se ljudje ne odločajo predvsem po teh ideoloških oznakah, pač pa po tem, kdo deluje bolj prepričljivo in zna odgovoriti na njihove probleme. Pri D-Hub so zato opozorili, da mora jasnost govora nujno pretehtati nad pretirano zapletenimi razlagami, da ne izgubi stika z ljudmi, ki jih neposredno zadeva. V tem primeru se ustvari praznina, ki jo veliko lažje zapolnijo poenostavljene, a čustveno učinkovite razlage avtoritarcev.

To ne pomeni opustitve vsebinske politike, ampak razumevanje, da se vsebina v javnem prostoru dejansko prenaša skozi oblike pripovedi, ki delujejo kot osnovni gradniki neke skupnosti. Če želi biti demokratični odgovor na avtoritarizem resnično učinkovit, mora postati tudi ustvarjalen, sposoben mora biti oblikovati lastne zgodbe in oblike skupnosti, ki jih navda z upanjem in obeti prihodnosti. Obenem pa ne sme ostati ujet v komunikacijske kanale preteklosti. Avtoritarni akterji so svojo moč deloma zgradili z učinkovitim izkoriščanjem novih informacijskih okolij, demokratične sile pa morajo znati delovati tudi v teh prostorih. Ob tem lahko upanje ljudi vseeno mobilizira hitreje kot panika, občutek skupnosti in njena gradnja pa sta verjetno ena najmočnejših obramb pred avtoritarnimi tendencami.

Avtoritarne politike ne krepijo svoje moči zgolj z mobilizacijo privržencev, pogosto to počnejo tudi z ustvarjanjem občutka, da je vsak odpor zaman. Če želijo demokratične sile graditi skupnost in vzbujati upanje, se morajo zato najprej soočiti z občutkom nemoči, ki ga avtoritarni akterji pogosto načrtno poglabljajo. Ta občutek je lahko namreč naravnost paralizirajoč. »Če ljudje verjamejo, da s političnim delovanjem ne morejo ničesar spremeniti, se zelo hitro umaknejo v zasebnost,« pravi Renata Salecl. »To je ena najpomembnejših zmag avtoritarne politike. Ta ne potrebuje vedno navdušenih množic, pogosto ji zadostujejo utrujeni, cinični, prestrašeni ali apatični ljudje, ki si rečejo: ’Vsi so isti, nič se ne da, bolje je molčati, ukvarjajmo se raje s svojim življenjem.’ V takem ozračju se avtoritarna oblast lažje širi, ker ji dejansko ni treba prepričati vseh ljudi. Dovolj je že, da dovolj ljudi odneha.«

V postsocialističnih družbah so stvari še malce bolj kompleksne. »Mnogo ljudi se iz prejšnjega sistema spomni samocenzure, prilagajanja ali pa tihega umika v zasebnosti. V bivši Jugoslaviji ljudje niso nujno verjeli oblasti, so se pa naučili živeti z njo ali pa jo pretentati oziroma molčati ob pravem času,« je pojasnila Renata Salecl. »Ko smo prešli v kapitalizem, se je temu pridružila še neoliberalna logika individualizma, ki ljudi uči: ukvarjaj se s sabo, s svojo kariero, s svojo družino, s svojim preživetjem. Skupno dobro je danes postalo nekaj abstraktnega, skoraj naivnega. V tej situaciji pa avtoritarnost lažje nastopi kot nadomestek skupnosti: ponudi ’naše’ proti ’njihovim’.«

Če bi si progresivna civilna družba sedaj privoščila preglobok poletni spanec, bi se prav lahko zgodilo, da bi se že septembra zbudili v povsem drugačni državi. Tega nas učijo prakse od drugod. A k sreči je ta še zmeraj živa: tu so okoljske mobilizacije, ki so v zadnjih letih ustavile ali vsaj upočasnile več spornih ali infrastrukturnih projektov; tu so sindikalni boji, ki so vztrajali pri vprašanjih delavskih pravic in socialne države; tu so organizacije, ki se ukvarjajo z varstvom človekovih pravic in pravne države ter z različnimi oblikami pravne podpore in nadzora nad oblastjo; tu so skupnosti, ki se hitro odzovejo na poskuse omejevanja javnega interesa in jih prevajajo v konkretne akcije, peticije ali javne pritiske ... Vse to so znaki delujoče, zdrave demokracije.

Prav moč civilne družbe se kaže tudi sedaj, v prvih tednih četrte vlade Janeza Janše. Civilni družbi s sindikati na čelu je že uspelo zbrati več kot 47 tisoč podpisov za razpis referenduma o tako imenovanem interventnem zakonu za razvoj Slovenije, za katerega je desna koalicija v državnem zboru presodila, da je nedopusten, zaradi česar so sindikalne centrale sprožile ustavno presojo na ustavnem sodišču. Civilna družba na čelu z nekdanjimi člani Odbora za varstvo človekovih pravic trenutno zbira potrebne podpise za razpis referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi oziroma proti ponovni uvedbi politične policije – do 14. julija jih mora zbrati 40 tisoč. Minuli teden, ob sprejemu spremembe zakona o lokalnih volitvah, pa so civilnodružbene organizacije začele zbirati tudi podpise za razpis referenduma zoper zakon, ki bi v Sloveniji prebivajočim državljanom tretjih držav rad odvzel volilno pravico na lokalnih volitvah in tako utišal dobrih 100 tisoč glasov.

Če želi biti demokratični odgovor na avtoritarizem učinkovit, mora biti sposoben oblikovati lastne zgodbe in skupnosti, ki jih navda z upanjem in obeti prihodnosti.

Če avtoritarizem deluje skozi postopno utrjevanje oblasti ter razgradnjo skupnosti, potem mora biti odgovor nanj ravno nasproten: vztrajanje, organiziranje in utrjevanje vezi, ki jih ta proces poskuša razkrajati. To ni nujno spektakularna politika. Ne dogaja se vedno z velikimi gestami ali v izjemnih trenutkih, temveč v ponavljajočem se delu: v zbiranju podpisov, v pravnih postopkih, v sindikalnih pogajanjih, v lokalnih pobudah, v javnih pritiskih, ki se morda zdijo drobni, a skupaj tvorijo infrastrukturo odpora.

Odpor ni enkraten dogodek, je niz vsakodnevnih, pogosto dolgočasnih praks, ki povezujejo demokratično družbo. Prav zato je progresivna civilna družba praviloma prva tarča avtoritarcev, ki se na vse pretege trudijo, da bi jo prikazali kot nekakšno odtujeno, politično motivirano, če ne kar pošastno strukturo. Gre za ljudi, aktivne posameznike, ki živijo povsem normalna življenja: hodijo v službo, plačujejo davke, skrbijo za svoje bližnje, vzgajajo otroke, pomagajo sosedom – in jim je mar za skupnost, v kateri živijo, dejansko gre za najširšo javnost. In nič ni bolj zoprno avtoritarcem kot javnost, ki se zaveda svoje moči in jo je pripravljena tudi uporabiti.