V središču / Torte kot umetnost

Ste kdaj pokusili kamen? Tistega pravega najverjetneje ne. Kaj pa torto, ki je na prvi pogled videti povsem taka kot kamen? Ljubljančanka Liza Sočan (1999) je diplomirana industrijska oblikovalka, ki (trenutno še) živi in ustvarja na Dunaju, pri svojem delu pa združuje oblikovanje, umetnost in kulinariko. Med študijem industrijskega oblikovanja, ki je ni v celoti izpolnjeval, se je lepega dne odločila, da se bo posvetila – tortam. Tako se je začelo njeno raziskovanje hrane kot ustvarjalnega medija. Iz tega zanimanja je nastal projekt oziroma profil na Instagramu torte0.0, kjer je svoje stvaritve predstavljala svetu, iz začetne zamisli pa je hitro prerasel v resno ustvarjalno dejavnost ter našel radovedno in navdušeno občinstvo (in stranke). Danes ustvarja marsikaj – od hiperrealističnih tort v obliki kamnov do presenetljivih večplastnih želejev retro videza, pri katerih z zvrhanim odmerkom radovednosti in igrivosti raziskuje razmerja med okusom, obliko in zaznavo, predvsem pa meje med kulinariko in umetnostjo.

Vse se je začelo na dunajski Univerzi za uporabne umetnosti, znameniti Die Angewandte, kjer je uspešno opravila sprejemne izpite za študij industrijskega oblikovanja. Po približno dveh letih pa je spoznala, da ta pravzaprav ni povsem tisto, kar je iskala. »Veliko je bilo poudarka na pohištvu in tako imenovanih trajnostnih rešitvah, pogosto pod pretvezo reševanja problemov, ki so se mi zdeli precej umetno ustvarjeni,« se spominja. Zato si je želela najti projekt, ki bi ji ponovno zbudil veselje do ustvarjanja. Našla ga je v tortah.

V tistem času je na družbenih omrežjih doživljalo pravcati razcvet izdelovanje in krašenje tort, tudi takšnih bolj eksperimentalnih in igrivih, in prav te so pritegnile njeno pozornost. Ko je bila še otrok, si je želela postati kuharica, zato se je, najprej zgolj za zabavo, lotila ustvarjanja. »Pri tortah me je od začetka privlačilo predvsem to, da so najbolj kiparska oblika hrane. Vsaka torta je pravzaprav skulptura. Celoten proces je usmerjen v to, da na koncu dosežeš točno določeno obliko, pri čemer uporabljaš najrazličnejše tehnike gradnje, oblikovanja in dekoriranja. Zato sem torto vedno dojemala kot naravno nadaljevanje oblikovalske prakse,« pravi Liza Sočan.

Fotografije vznemirljivih, zabavnih, skulpturnih stvaritev, pri katerih se je rada poigrala z zanimivimi in nenavadnimi kombinacijami okusov, je začela objavljati na Instagramu – in ljudje so bili navdušeni. Prišlo je prvo naročilo, nato je bilo teh vse več in več. To jo je spodbudilo, da je na fakulteti začela razvijati projekte, povezane s hrano. Kljub dvomom profesorjev je vztrajala. Pri tem pa se je pravzaprav vsega naučila sama. »Večina znanja je prišla s poskusi in napakami. Danes se to sliši romantično, a v resnici so bili trenutki, ko se je torta začela podirati med dostavo stranki, precej manj zabavni,« pove v smehu.

Tako je za diplomski projekt zasnovala instalacijo Stones (Kamni), pri kateri je na mizo razpostavila kamne različnih oblik in velikosti. Toda to v resnici niso bili (le) kamni – šlo je za užitne kamne oziroma torte z videzom kamna, postavljene na keramične objekte, ki so z barvo, obliko in teksturo prav tako spominjali na kamne. Obiskovalke in obiskovalci so bili povabljeni, da se zberejo okrog instalacije in kamne opazujejo, se jih dotikajo in postopoma odkrivajo, kaj je kamen in kaj torta – te so seveda lahko tudi pokusili. »Celoten projekt temelji na trenutku nevednosti in presenečenja,« pravi Liza Sočan. »Gre za zbujanje otroške radovednosti, spodbujanje k igri in raziskovanju. To se mi zdi povezano tudi s tortami nasploh – so namreč nekaj, kar praviloma vedno sproža pozitivna čustva, pričakovanje in veselje.«

Projekt je prvotno nastal iz želje, da bi združila hrano in keramiko – ta je bila edini del študija industrijskega oblikovanja, ki jo je resnično pritegnil. V keramični delavnici, kjer je med študijem preživela največ časa, se je med drugim naučila dela s silikonom, ki ga je začela uporabljati za ustvarjanje kalupov. Obenem jo je fascinirala ideja kamuflaže in zamenjave pomenov: da je neki objekt videti kot nekaj povsem drugega – zlasti kot nekaj popolnoma neužitnega, kakor je kamen.

»Mislim, da je to deloma družinska stvar. Mama obožuje kamne in jih zbira, veliko kamnov, ki sem jih uporabila za izdelavo kalupov, sva našli skupaj,« pravi. »Mislim, da je v tem nekaj univerzalnega. Skoraj vsak od nas je na sprehodu kdaj pobral kakšen zanimiv kamenček in ga prinesel domov kot spominek. Kamen je lahko hkrati naravni predmet, osebni spomin in skoraj umetniški kos. Poleg tega mi je všeč, da so kamni zelo lokalni. Kamorkoli greš, najdeš drugačne. Ob Donavi so drugačni kot v gorah, na Krasu drugačni kot v mestu. Vedno nosijo sled pokrajine, iz katere prihajajo. Zato se mi zdijo zelo povezani s krajem, spominom in identiteto.«

Tudi okusi »kamenih« tort so neposredno povezani z idejo kamnin in geološke zgradbe. Iskala je sestavine, ki bi po prerezu ustvarile videz različnih plasti. Za torto, nastalo po navdihu konglomerata, je denimo uporabila čokoladni ganaš, halvo in črni sezam, za ponazoritev peščenjaka popečeno mleko v prahu in pražene mandeljne, ki so delovali kot drobni kamenčki. Nato je razvila še druge različice, denimo tisto iz bučnih semen in karamele. Vsi okusi so izhajali iz tega, da je želela ustvariti teksture, ki bi spominjale na kamne, pesek in minerale, obenem pa izpopolniti okuse, ki bi nekako spominjali na prst, a bi ljudje v njih vseeno lahko uživali. »Zame sta okus in videz popolnoma enakovredna,« pravi oblikovalka. »Vedno si želim, da bi bila torta tudi zares dobra. Če delaš s hrano – v kakršnikoli že obliki – se mi zdi skoraj nespoštljivo, da se ne posvetiš okusu. Zato ogromno eksperimentiram s sestavinami, teksturami in kombinacijami okusov.«

Da je lahko kaj takega sploh izpeljala kot diplomski projekt na oddelku za industrijsko oblikovanje, je bilo potrebnega kar nekaj prepričevanja. »Profesorji pogosto niso razumeli, kaj pravzaprav počnem, in so ves čas dvomili, ali bo projekt sploh uspel. Tudi v keramični delavnici so moje delo dojemali bolj kot nekaj zabavnega, ne resnega. Ampak mogoče je prav to razlog, da sem vztrajala. Verjetno sem nekoliko trmasta in me ravno ta dvom drugih še dodatno motivira,« pravi. Projekt Stones je bil kljub temu eden najbolj opaženih in viralnih projektov na družbenih omrežjih fakultete, danes pa še naprej živi svoje življenje zunaj njenih zidov, z njim je na primer nedavno gostovala na prireditvi, posvečeni oblikovanju kulinaričnih doživetij v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

Bolj kot do ustvarjanja samih tort jo je ta projekt privedel do raziskovanja širših vprašanj hrane, materialov in oblikovanja. V začetku letošnjega leta je zaključila študij na Angewandte in že razmišlja o dodatnem magistrskem študiju, povezanem s kulinariko in tako imenovanim »food designom« (oblikovanjem hrane oziroma kulinaričnim oblikovanjem). Poleg tega jo zanima tudi kuhanje, nekaj časa je celo delala v eksperimentalni fine dine restavraciji v Lechu v avstrijski zvezni deželi Predarlska, kjer je vsrkavala kulinarično znanje. Najprej pa se bo za nekaj mesecev vrnila v domovino, kjer bo raziskovala, ustvarjala in razvijala svoje stvaritve v okviru rezidence v ljubljanskem Centru Rog.

Pri tem moramo omeniti še njeno drugo strast: želeje, ki navdušujejo s svojimi živimi, pastelnimi, sladolednimi barvami, retro, skoraj risankastimi oblikami in presenetljivimi detajli. Po njih je tudi vse več povpraševanja; raznorazne igrive želeje je ustvarjala že za več različnih umetniških odprtij in pop-up dogodkov po Avstriji. Projekt temelji na viktorijanskih modelih za želeje, ki so bili v 19. stoletju vrhunec kulinaričnega spektakla. Zgodovinsko tehniko je prenesla v sodobni čas: z uporabo notranjih silikonskih kalupov, ki jih izdeluje sama, ustvarja večplastne želatine kompleksnih oblik in nepričakovanih kombinacij okusov. Za zunanjo obliko želejev pogosto uporablja kar nenavadne vintage modele in kalupe za pecivo ali stare kuhinjske pripomočke – prav zbiranje tovrstnih predmetov je postalo ena njenih obsesij.

Morda si mislite, da so ti želeji zgolj lepega videza, okusni pa že ne morejo biti, toda Liza Sočan zagotavlja, da je tudi pri želatinah presenetljivo veliko prostora za eksperimentiranje. »Želeji niso omejeni zgolj na sladice – lahko so tudi slani, kot je denimo aspik. Žele lahko narediš tako rekoč iz katerekoli tekočine, pri tistih večplastnih pa lahko kombiniraš različne okuse in teksture.« Ena njenih najljubših kombinacij je denimo žele z rožno vodo in kokosom. Ljudje so, kot pravi, pogosto precej skeptični, ker je to jed, ki jo večina jé zelo redko ali pa sploh nikoli (sama se pošali, da jih je v zadnjih letih pojedla že toliko, da je žele zanjo nekaj tako vsakdanjega kot na primer kruh). »Potem pa jih poskusijo in spoznajo, da so lahko zelo okusni. Zato včasih v šali rečem, da je moje osebno poslanstvo nekakšna rehabilitacija želeja.«

Dolgoročno jo posebej privlači raziskovanje slovenske kulinarične dediščine. »Zdi se mi, da imamo Slovenci nekoliko nenavaden odnos do lastne kulinarike in da pogosto premalo cenimo njeno izvirnost. Slovenska kuhinja je nastala iz preprostih, pogosto skromnih sestavin, vendar je izjemno inventivna. Imamo jedi in tehnike, ki so zelo specifične za naš prostor – od potice do štrukljev in številnih lokalnih sestavin.« Po njenem mnenju v Sloveniji primanjkuje prostorov, ki bi tradicionalno slovensko hrano predstavljali sodobno, sproščeno in igrivo in s tem pritegnili tudi lokalno prebivalstvo. »Zdaj se pogosto znajdemo med dvema skrajnostma: na eni strani so planinske koče, kmečki turizmi in osmice, na drugi restavracije z domačo kulinariko, ki merijo na turiste. Sama bi rada razvijala projekte, ki bi bili zanimivi tudi za domače obiskovalce in bi slovensko kulinariko predstavili na svež, zabaven in sodoben način.«