V središču / Biro kot organizem

Opus arhitekturnega biroja a2o2, ki so ga leta 2019 ustanovili arhitekti mlajše generacije Klara Bohinc (1990), Andraž Keršič (1990), Žiga Ravnikar (1985) in Eva Senekovič Ravnikar (1988), kmalu pa se jim je pridružila še Uršula Novak (1995) in nedavno tudi Erika Sirotić (2000), je res nenavadno bogat in pester za tako mlad kolektiv. Biro se ukvarja z najrazličnejšimi projekti v izjemno širokem spektru meril in disciplin. Tako rekoč ni projekta, ki bi bil zanj prevelik, in ni detajla, ki bi bil zanj premajhen ali zanemarljiv. V sedmih letih delovanja so člani biroja oblikovali številne razstave, odlično so se odrezali na več javnih natečajih in izdelali kar nekaj urbanističnih preveritev. Kmalu po ustanovitvi so se osredotočili na prenove, od zasebnih stanovanj in hiš do velikih javnih objektov in kompleksov, pogosto takšnih, ki so varovani kot kulturna dediščina, kar je sčasoma postalo njihovo strokovno področje. A kot rečeno, jim ni pod častjo lotiti se manjših projektov, pa naj gre za oblikovanje lončka za sladoled ali koša za smeti. Tovrstne »malenkosti« vidijo kot ključne koščke končnega mozaika.

Ne glede na merilo projekta je torej proces dela arhitektov iz biroja a2o2 vselej celosten in konceptualen. »Tudi kadar nas kdo najame za navidezno majhno nalogo, poskušamo stvar pogledati širše. Nikoli nas ne zanima zgolj neposredna rešitev problema, vselej se posvetimo širšemu kontekstu,« pravi Klara Bohinc. Celo pri preprostih, drobnih nalogah jih zanima, »kaj je za neki prostor dejansko najboljše. V kakšno zgodbo vstopamo? Katera vprašanja se pri tem postavljajo? Ali intervencijo sploh potrebujemo? Zakaj? Kako prostor deluje danes? Kako bo deloval jutri?«

Delo biroja je že od začetka delovanja prepleteno z Bledom, kjer je doslej izpeljal tehnično sanacijo in konservatorsko prenovo teras Vile Bled, zasnovo konservatorske prenove Puščavice, najmanjše hiše na Blejskem otoku, ki deluje kot majhen muzejski prostor in umetniška rezidenca, ter celostno prenovo razsvetljave na Blejskem otoku, ki je neopazno sledila dotedanji – delu slovitega arhitekta Antona Bitenca. Prevzel je tudi oblikovanje celostne podobe za linijo butičnih sladoledov, h kateri je sodilo vse od oblikovanja premične sladoledne stojnice prek omota za embalažo do koncepta serviranja sladoleda.

A2o2 se je dokaj hitro uveljavil kot eden od birojev za obnovo zgodovinsko pomembnih objektov kulturne dediščine. Pri teh projektih seveda veliko sodeluje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki ga, kot opaža Klara Bohinc, »vlagatelji pogosto dojemajo kot oviro, ampak v resnici gre za partnerja v procesu. Njegova vloga je varovanje dediščine in identitete prostora, kar ni treba, da je prepreka, lahko je svojevrstna priložnost.« Arhitekti se pri tem pogosto vidijo kot nekakšne mediatorje. »Investitor ima svoje interese, zavod svoje, mi pa skušamo najti ravnotežje. Ključno je, da vzpostaviš dialog na obeh straneh, saj ne gre za to, da zgolj sprejmeš pogoje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ali pa da enostavno prevladajo želje investitorjev. Naša naloga je, da prepoznamo, kaj je za projekt res bistveno,« pravi Žiga Ravnikar. Včasih to pomeni, da je objekt treba ohraniti in ga predvsem vzdrževati s pretanjenimi konservatorskimi deli, včasih pa so potrebne korenite spremembe. Biro se vselej loti iskanja ravnovesja med razvojem in ohranjanjem starega. 

Arhitekti biroja a2o2 so med drugim zasnovali prenovo Ville de Seppi v Hrastniku, baročnega dvorca Dornava pri Ptuju in kioska na trgu Mladinskih delovnih brigad v Ljubljani. Izkazali so se na javnih natečajih za Park slovenske himne v Kranju, ureditev območja tržnice v Tržiču, ureditev objektov na Veliki planini in ureditev območja ob izviru Močilnik. Za Center TNP Bohinj v Stari Fužini so med drugim oblikovali stalno razstavo Več kot jezero in opremili degustacijski prostor. A to sodelovanje še zdaleč ni končan projekt, tako je tudi z gradom Negova ali Villo de Seppi. »To so dolgoročni procesi, kjer je ključna postopna, večplastna obravnava, ki ne vključuje zgolj arhitekturnih in oblikovalskih intervencij, temveč razmišljanje o programih vzdrževanja, upravljanja in postopnih izboljšav, saj je pomembno, da ti prostori ostanejo živi in funkcionalni tudi na dolgi rok,« razmišlja Klara Bohinc.

Nedavno so prenovili Kosovelovo domačijo v Tomaju, kjer so prostore v jedru kompleksa uredili tako, da ureditev zdaj združuje muzejsko predstavitev eksponatov, inscenacijo izgubljenih interierjev in žive vsebine. V nekdanji hlev so umestili trgovinico in sprejemno pisarno, z reorganizacijo poti obiskovalcev pa so preuredili tudi zunanji prostor. Na Kosovelovi domačiji so poleg tega sodelovali pri postavitvi razstave, kar je pravzaprav eno od strokovnih področij, na katerih so vse dejavnejši. Lani so arhitekti biroja a2o2 denimo v Narodnem muzeju Slovenije oblikovali postavitev velike razstave Barok v Sloveniji. Zasnovali so jo kot serijo prostorov, ki jih definirajo visoki zasloni ter skupine muzealij in muzejskih predmetov, inscenirane v domišljijske prostorske poudarke. Leto prej so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani oblikovali postavitev osrednje razstave ob letu arhitekta Edvarda Ravnikarja.

Ukvarjanje biroja a2o2 s kulturno dediščino se pravzaprav ne razlikuje bistveno od tega, kako se loti obnavljanja sodobnejših objektov: z enakim spoštovanjem in odgovornostjo do okolice se loteva tudi obnov tako imenovane anonimne dediščine, denimo hiš iz sedemdesetih let, starejših stanovanjskih objektov in podobnih stavb, ki sicer niso formalno spomeniško varovane, vendar pomembno soustvarjajo identiteto prostora.

Iz kataloga realiziranih projektov biroja izstopa denimo prenova enodružinske hiše na Drenovem Griču na Ljubljanskem barju, ki prav tako ohranja značilen zunanji videz tipskih hiš iz sedemdesetih let in zato ne štrli iz konteksta soseske, s premišljenimi posegi v notranjosti hiše pa so arhitekti znatno izboljšali kakovost bivanja za uporabnika: z odstranitvijo dela etaže med pritličjem in prvim nadstropjem so nekdanjo garažo preobrazili v razgiban, po višini razvit bivalni prostor. Projekt je bil nominiran za nagrado Miesa van der Roheja (nagrado EU za sodobno arhitekturo), pa tudi za nagrado piranesi. Zgovorni primeri tovrstnega ravnanja so tudi obnove hiš v ljubljanskem naselju Murgle, kjer so posegi na zunanjosti zadržani, saj so arhitekti spoštovali enotnost soseske, v notranjosti pa so z majhnimi posegi korenito spremenili bivalni prostor in ga prilagodili načinu sodobnega bivanja.

Omenjene obnove potrjujejo tudi to, da se arhitekti biroja a2o2 ne bojijo barv: čeprav so izrazito naklonjeni naravnim materialom, ki so neagresivni, se dobro starajo in ustvarjajo toplo atmosfero, so njihovi izčiščeni, zračni prostori, v katere vselej pronica ogromno naravne svetlobe, navadno obogateni z barvnimi elementi, ki ustvarjajo pomemben kontrast in prostor varujejo pred enoličnostjo.

Kolektiv je pri obnovah pozoren predvsem na razmerje med ohranjanjem identitete objektov in prilagajanjem prostorov duhu časa oziroma sodobnemu načinu bivanja. »Pomembno je razumeti, da odgovor ni vedno nujno prenova. Včasih je treba narediti korak dlje ali korak nazaj: čeprav je lahko tudi prenova radikalno dejanje, je včasih najradikalnejša odločitev pravzaprav ta, da ne narediš tako rekoč ničesar. Da torej prostor zgolj odpreš, narediš preboj, vanj pripelješ svetlobo ali pa izvedeš le nekaj zelo majhnih intervencij, ki bistveno izboljšajo bivalne razmere,« je prepričan Žiga Ravnikar. Klara Bohinc doda: »Z obnovami se veliko ukvarjamo tudi zato, ker danes ni več samoumevno, da se nekaj podre in zgradi na novo. V ospredje prihaja razmislek o tem, kaj že obstaja, kaj lahko ohranimo in kako lahko obstoječe kakovostno nadgradimo.«

Kot je slikovito ponazorjeno v prikupni ilustraciji Laure Plavc na spletni strani biroja, arhitekti a2o2 ustvarjajo v petih fazah. Najprej obiskujejo, opazujejo in sprašujejo, da čim več izvejo. Nato dvomijo, raziskujejo, prevračajo, da razumejo in skupaj oblikujejo nalogo. V tretji fazi načrtujejo, odstranjujejo in sestavljajo, da presežejo samoumevno in najdejo jasno zamisel. Nato konstruirajo, optimizirajo in razvijajo, da načrte pripravijo do zadnje podrobnosti. V končni fazi nadzorujejo in izboljšujejo, da dokončno uresničijo zamisel. A pravzaprav so zanje najpomembnejše prve tri faze ustvarjanja, torej predhodno raziskovalno delo. »Pomembno je, da najprej prepoznaš prostor, kontekst in problematiko, da se seznaniš z okoliščinami, zgodovino in vsemi plastmi, ki so prisotne v prostoru. V tej fazi smo pogosto skorajda kot arheologi: prostor odkrivamo po plasteh, v katerih iščemo zgodbe,« pravi Žiga Ravnikar. Klara Bohinc ga dopolni: »Šele na teh temeljih lahko z dialogom poiščemo rešitve in začnemo preizkušati zamisli. Če ne veš, kakšno zgodbo želiš povedati oziroma kaj je osrednja misel projekta, ti je spodletelo že v zasnovi.«

Šestčlanska skupina v teh začetnih fazah vselej sodeluje kolektivno, demokratično in horizontalno – glas vsakega od članov je enakovreden. Ne glede na to, kako si med seboj razdelijo posamezne projekte, je raziskovalna zasnova vselej plod timskega dela. Svoj biro vidijo kot živ in fleksibilen organizem, v katerem se prepletajo različna znanja, veščine in zanimanja, vezivno tkivo pa so vrednote in pogledi na arhitekturo, ki so sorodni vsem šestim članom.