Milan Kučan / »Lahko je zamenjati zastavo, vendar to dejstev ne spremeni«

Ob obeleževanju prelomnih dogodkov, povezanih s 35. obletnico rojstva slovenske države, si je vredno vedno znova priklicati v spomin pomembno sestavino takratnega dogajanja. Prvič v zgodovini smo takrat Slovenci delovali kot skupnost. Bili smo, čutili smo se in delovali smo kot velika državljanska, nacionalna in človeška skupnost. Med seboj smo bili povezani, solidarni in odgovorni. Nismo samo sobivali, nismo živeli zgolj drug ob drugem. Živeli smo drug z drugim in drug za drugega. Sam štejem to med velike, zgodovinske, pogosto spregledane družbene vrednote.

Zgodovinske okoliščine, globoka kriza tedanje skupne države, njeno dramatično razpadanje, ogrožena prihodnost slovenskega naroda, njegova negotova usoda, so med nami utrdile zavest o povezanosti in soodvisnosti. V iskanju izhoda smo prepoznali priložnost za ustanovitev lastne države in prevzem odgovornosti za svojo prihodnost povsem v svoje roke.

Zamisel o tej možnosti je - znotraj protislovnih procesov demokratizacije slovenske družbe, v krogih slovenskih politikov dozorevala dalj časa, ob hkratnem vse večjem vplivu nastajajoče opozicije proti enopartijskem sistemu in ob zoperstavljanju vodstva republike proti centralistični in hegemonistični politiki osrednjih oblasti zvezne države.

Ob teh razmislekih se je krepila zavest, da bo zamisel mogoče uresničiti le, če jo bodo kot realno uresničljivo prepoznali tudi državljani in jo sprejeli kot skupen projekt. Ustvarjeno je bilo zavezništvo med politiko in državljansko skupnostjo, poglobljeno je bilo medsebojno zaupanje.

Prav slednje je potem omogočilo izpeljavo demokratičnih večstrankarskih parlamentarnih volitev in posledično plebiscit o samostojni državi, ki je bil manifestacija tega zavezništva, z izidom referenduma, ki je za njegovo uresničitev nalagal slovenski politiki enotno delovanje. Državljanska skupnost, ki je osvojila predlog politike in mu je sledila, je bila potem tudi porok za uspešen odpor proti agresiji zvezne vojske z njenim zadnjim poskusom preprečiti Slovencem, da uresničimo svojo naravno in z ustavo zagotovljeno pravico do samoodločbe.

Ta skupnost, prav državljanke in državljani Slovenije so resnični junaki prizadevanj za lastno državo, junaki slovenske osamosvojitve. Razumevanje zgodovinskih silnic in odločenost prevzeti odgovornost za svojo varno prihodnost - kljub takratnim nenaklonjenim mednarodnim razmeram, v katerih ni bilo nikakršnih zagotovil za uspeh projekta - sta pokazala, da smo Slovenci dozorel narod, zrel, da s svojo državo odgovorno vstopimo v mednarodno skupnost.

Državljanska skupnost, stkana ob rojevanju države, in zavest o pripadanju skupnosti, ki je zmogla uresničiti izjemno zgodovinsko nalogo, sta bolj ali manj obstajali do mednarodnega priznanja Slovenije, do trenutka, ko je bila država že na varni strani in zavarovana tudi pred širitvijo vojne, ki je pustošila na južni meji v republikah nekdanje Jugoslavije.

Po mednarodnem priznanju pa so posamični strankarski politični interesi in ideološko vračanje preteklosti v aktualne odločitve o razvoju slovenske družbe razbili občutek skupnosti. Razbijajo ga tudi zdaj. Že s svojim zaničevanjem vrednotnih gradnikov nacije, kot sta upor proti okupatorju in borba za svobodo.

Ob tem pa solidarnost, ki je temelj notranje trdnosti družbe, vgrajene tudi v postulate naše ustavne ureditve, ter varovanje javnega interesa in javnega dobra - kot so prostor, voda, zemlja, naravni viri, javni podsistemi zdravstva, šolstva, socialnega varstva - vse bolj ostajajo prepuščeni pritiskom kapitala in zasebnega interesa.

Strankarsko politično prizorišče in tekma razvojnih konceptov se žal vse bolj sprevračata v boj za oblast, v katerem je volilna zmaga razumljena kot plen, ki naj bi zmagovalcu dovoljeval povsem samovoljno razpolaganje z državo, brez omejitev, celo tistih, ki bi jih morala predstavljati ustava. Za nekatere je ustava zgolj ovira, kje sta šele zavest o samoomejitvi oblasti in prednost skupnostnega pred zasebnim.

Občutka, da smo skupnost, ni več. Politična elita državljane deli, deloma tudi načrtno, v dva politična in ideološka tabora, ki težko zmoreta mirno, enakopravno in ustvarjalno sodelovati. Sovražnost politike počasi pronica tudi v državljansko skupnost.

V sedanjih geopolitičnih razmerah, ob razpadanju mednarodne pravne ureditve sveta, v katerem vse bolj odloča trda moč in je ogrožena varnost predvsem malih držav, je razgradnja naše družbe kot skupnosti nevarna. Lahko usodna. Razdeljena in sprta ne bo zmogla odpora. Usmeritev sedanje vlade v spodkopavanje temeljev solidarnosti je zaskrbljujoča tudi zaradi tega.

Je pa sedanja vlada k tradicionalnim delitvam slovenske družbe z vse bolj grobimi poskusi prevrednotenja dogajanj med drugo svetovno vojno in s spodkopavanjem solidarnostnih socializacijskih temeljev družbenih podsistemov, dodala novo, povsem nepotrebno. Delitev v odnosu do Palestine in do Izraela, do aktualne politike te bližnjevzhodne države.

Ni se mogoče strinjati s tem, da slovenska vlada vlado Izraela, naroda, ki je pretrpel najbolj grozljivo usodo genocida, zdaj pa z genocidom ogroža obstoj drugega naroda, razglaša za prijateljsko. Ne, sedanja slovenska vlada tega ne počne v mojem imenu. Za to nima nobenega mandata. Verjamem, da ga nima niti s strani mnogih naših državljanov, ki so prepričani, da z načeli ni mogoče trgovati, in ki še vedo, da je bil med drugo svetovno vojno izbris z zemeljske oble namenjen tudi nam Slovencem. In da ga je preprečil partizanski odpor.

Lahko je zamenjati zastavo, vendar to dejstev ne spremeni. Spremeni pa vrednotenje. Genocida v Gazi z odstranitvijo zastave ne moreš izbrisati, simbolično pa sporočaš, da se z njim strinjaš. Si zanj tudi soodgovoren. Drži, kar je zapisala neka naša kolumnistka: da snameš zastavo, je potrebna le lestev. Za zunanjo politiko pa potrebuješ hrbtenico.

Ne pristanimo, da nam vsilijo to novo delitev. Ne odpovejmo se etiki in človekoljubju. Povežimo konce raztrgane zavesti o tem, da smo sicer vsak svoj, pa vendar skupaj le del skupnosti z isto usodo in odgovornostjo zanjo.

Dovolite mi pred koncem še nekaj polemike. Hvaležen sem županu g. Željku, da me je povabil k besedi na nocojšnji slovesnosti. Morebiti ste te dni opazili velike plakate, ki govorijo o mojem nasprotovanju samostojnosti Slovenije in se upravičeno sprašujete, kako potemtakem na tej slovesnosti lahko govorim.

Na plakatih po Sloveniji so mi besede podtaknjene, zato ta plakatna akcija zasluži odziv. Predvsem zaradi mladih. Gre namreč za hudo onesnaževanje našega političnega prostora z lažmi, obenem pa za zelo pomanjkljivo znanje in razumevanje takratnega dogajanja.

Odcepitev Slovenije nikoli ni bila moja intimna opcija, to je moja izjava. Mojih takratnih ravnanj ni vodilo romantično zaklinjanje na tisočletne sanje Slovencev, pač pa racionalen premislek, kako za Slovenijo poiskati varen in v svetu razumljen izhod iz surove realnosti takratne razpadajoče federacije. Odcepitev ni bila ne varen ne načelen izhod, zato ni bila moja izbira. Omenjeno izjavo sem dal pred več kot 36 leti, davnega januarja 1990. Odtlej je bilo marsikaj drugače.

Že ko smo januarja 1990 slovenski komunisti zapustili izredni partijski kongres v Beogradu, smo se zavedali, da razpad partije pomeni tudi razpad Jugoslavije. Razpad države je terjal nove, drugačne rešitve. Te so se vrstile s strani različnih političnih akterjev, tudi v Sloveniji, od predlogov za asimetrično federacijo in konfederacijo, do odcepitve oziroma razdružitve Jugoslavije, vse do osamosvojitve.

Velika manipulacija avtorjev tega plakata je v zamenjavi besed. Nasprotovanje odcepitvi so potvorili v nasprotovanje samostojni Sloveniji. Sklicujejo se na intervjuju za Radio Slovenija iz decembra 2015, ko sem pojasnjeval, zakaj sem nasprotoval odcepitvi in ji še danes. Oglaševalci pa zdaj širijo laž, da sem nasprotoval samostojni Sloveniji in ji še danes.

V čem pa se kaže njihov manko zgodovinskega védenja in ignorantski odnos do dejstev? V nepoznavanju razlik med razdružitvijo države in odcepitvijo. Bistveno je naslednje: razdružitev države predpostavlja osamosvojitev dveh enakopravnih entitet, ki obe po razhodu ohranjata svojo državnost. In tako je bilo. Beograjski ponudek za odcepitev smo zavrnili prav zaradi njihovega pogojevanja naše pravice do samoodločbe in do državnopravne kontinuitete.

Slovenska pot je bila uspešna. Moje utemeljevanje razdružitve kot načina osamosvojitve je dobilo podporo v mednarodnem prostoru in nam omogočilo relativno hitro priznanje slovenske države in vstop v mednarodno skupnost.

Ne razumem, zakaj se aktualna politična elita poslužuje manipulacij z dejstvi in onečedenja našega velikega zgodovinskega osamosvojitvenega dejanja s podtikanji in lažmi. Na nevarnost dezinformacij in manipulacij je nedavno v svoji okrožnici opozoril tudi papež Leon XIV.. Zato ker razkrajajo demokracijo in skupno dobro. Čas bi že bil, da se tega zave tudi ta del slovenske politike, ki danes upravlja državo.

Naj končam optimistično. Pokažimo, da imamo radi svojo državo, ki se je rodila zato, ker smo jo kot skupnost želeli, se zanjo opredelili in jo obranili. Utrjujmo solidarnost in se trudimo živeti drug z drugim. In se uprimo delitvam! Vrnimo skupnost v naše življenje kot vrednoto. In jo branimo!

Hvala, da ste me poslušali.

Besedilo je prepis govora prvega predsednika republike Milana Kučana, ki ga je imel 19. junija v Dolskem n slovesnosti ob 35. letnici samostojne Slovenije.