Pamflet / Bernard Nežmah: Lekcije starih časov

Že leto in več se na velikih panojih po mestih pojavljajo citati iz zgodovine, kritični do politikov leve provenience. Tokrat je posebej nejevoljen nekdanji šef zveze komunistov in prvi predsednik države. Ob cestah je namreč plakatirana njegova izjava, da osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija. In Milan Kučan sedaj prizadevno nastopa v medijih, češ da so njegove besede prirejene, iztrgane iz konteksta časa.

Človeško ga je razumeti: v dvanajstih letih predsednikovanja in prej dveh desetletjih položajev v vrhu partijske države ni doživel, da bi veliki mediji izrekali kritike na njegov račun, bil je izrecno slavljen. Toda mož, ki veliko pove o tem, kakšna bi morala biti demokracija na Slovenskem, nikoli ne izreče nič o tem, kakšna je bila v časih pred uvedbi parlamentarne demokracije. Zakaj je denimo prav on postal predsednik slovenske skupščine 1978 in šef CK ZKJ 1986, takrat osrednje politične funkcije na Slovenskem?

Od l. 1990 državljani vedo, zakaj je bil Lojze Peterle izbran za prvega premiera, zakaj ga je dve leti kasneje nasledil Janez Drnovšek, zakaj je Miro Cerar, ml., prišel na čelo vlade 2014 in enako za vse preostale premiere in državne predsednike. Slednjim so dali največ glasov volivci na volitvah, prvi so prejeli največ podpore med skupščinskimi poslanci, ki so bili poprej izvoljeni na neposrednih volitvah.

Kako pa je izbiranje čelnikov potekalo v partijskem času? Takrat ni bilo glasovanj in izbiranj med več kandidati, kaj šele, da bi jih izbrali državljani. Zdaj, ko so ponovno ustanovili Muzej osamosvojitve bi gospod Kučan lahko prispeval zanj svoje spomine na nekdanji način izbiranja. In državljanom predstavil nevidne postopke, ki jih ne poznajo, kar bi bil dragocen prispevek k zgodovini predosamosvojitvenega duha, sploh, ker je bržkone edini, ki jih je izkusil in v njih tvorno sodeloval.

Kar vemo, je pičlo. Predsednika države Josipa Broza Tita so v skupščinah izvolili sedemkrat. Nikoli ni premagal protikandidata, še več - zmagoval je z odstotki, ki frapirajo. L. 1974 mu je doživljenjski mandat podelilo 300 od 300 skupščinskih delegatov. L. 1971 je zanj glasovalo 579 poslancev, 2 pa sta oddala neveljavna lističa. Na skupščinskih volitvah 1967 je prejel 664 glasov, medtem ko sta dva poslanca oddala prazni glasovnici. Leta 1963 je bilo vseh 665 glasovalcev za. V letu 1958 ga je izvolilo 559 poslancev, eden pa se je vzdržal, poslanec Tito osebno. V letu 1954 je bil izvoljen soglasno s 535 glasovi podpore. Na prvih volitvah predsednika države l. 1953 je bil ustoličen z 568 glasovi, eden pa je bil - proti! Od skoraj 4.000 poslancev v 27 letih so štirje oddali neveljavne glasove, 1 se je vzdržal in 1 je bil proti!!!! Svetovni rekorder med najbolj priljubljenimi predsedniki.

A prvi izbor l. 1953 je prinesel posebnost. Tedanji skupščinski predsednik in predvojni liberalec Josip Vidmar

je po predlogu, da Tita izvolijo za predsednika, izrekel zgodovinski stavek, vreden demokrata: ima še kdo kak predlog? Seveda ga ni imel, a s tem se je končala Vidmarjeva kariera v vrhu jugoslovanske oblasti: od tedaj je bil umaknjen v polje kulture, kjer je deloval kot predsednik SAZU, prvi mož zveze jugoslovanskih književnikov in dolgoletni predsednik gledališkega festivala Sterijino pozorje. Lekcija eliminacije iz politike je bila uspešna - kasneje skupščinski predsedniki niso več spraševali poslancev, če bi kdo predlagal še koga poleg Tita.

Kot peti predsednik samostojne Slovenije je aktualna predsednica Nataša Pirc Musar pred dnevi v predsedniško palačo povabila celotno vlado Janeza Janše in bila deležna precej močnih kritik, najostrejšo je ubesedila bivša predsednica skupščine Urška Klakočar Zupančič, ki jo je obtožila, da ponavlja gesto nemškega predsednika Hindenburga, ki je l. 1933 imenoval Hitlerja za kanclerja. Kot da so gospa še iz partijskih časov, ko izbor premiera ni bil odvisen od glasov ljudstva. V dobi parlamentarne demokracije ne priznava izidov parlamentarnih volitev.

A če je aktualna predsednica države sposobna komuniciranja s svojim političnim antagonistom, pa je njen zadnji intervju na nacionalki spominjal na držo šolske učiteljice, ki je nedavno sprejete zakone enega za drugim ocenjevala za neustavne. Pred praznikom države se je povzdignila na vladarski tron, s katerega kot dežurni kritik precenjuje vladne poteze. To, kar počno komentatorji, analitiki in poslanci opozicije, je vzela za svoje zveličavno poslanstvo. Ona je zunaj sistema, vrhovna moralna avtoriteta, poklicana, da dnevno bere levite vladi!????

Eden največjih častilcev Tita ljubljanski župan Zoran Janković se je pred leti začel ukvarjati z reševanjem fenomena, ki je nastal v času njegovega vladanja. Ob večjih nalivih se podvozi na Dunajski, Celovški in Drenikovi spremenijo v jezera, ki ohromijo avtomobilski promet. Konec prejšnjega leta so tako na Dunajski za 2,5 milijona zgradili nov odvodni sistem s črpalkami. V zadnjem tednu je prišel otvoritveni test in glej zlomka - tam je navzlic večmilijonski investiciji spet naplavilo neprehodno jezero. In kako se je odzval župan? Je osramočen odstopil? Nak, pohvalil je načrtovalce, da so dela izvedli vrhunsko, a da ne gre. Postavil bo poplavne semaforje pred podvozi in pozval meščane, naj v času neviht ne odidejo na pot!????

Mož, ki je nedavno obtoževal pobudnike referenduma o parkiriščih, da s tem mečejo stran milijon evrov, jih je zdaj vrgel stran nekajkrat več. V Ljubljani se pod njim ne da narediti podvoza, ki bi zgledno požiral meteorne vode. Župan Janković je nesposoben rešiti mestni promet pred neurji!!!!!!!! V Hongkongu, ki je mesto betona, takšnih težav ne poznajo. A njegov titoistični pogled do tja ne nese.