V središču / Med vinogradniki kosi rak

Pisateljica in aktivistka Fleur Breteau je osem mesecev po izbruhu, do katerega so jo pripravili poslanci francoskega parlamenta, ki so se po njenem mnenju spajdašili z rakom, kot jim je zabrusila, odpotovala v Girondo. V tej pokrajini raste vinska trta, iz katere pridelujejo bordojska vina.

Stara graščina v obcestni vasi Plassac je danes skupnostni prostor, v katerem delujejo društva, potekajo delavnice, otroci pa se učijo krpati zračnice za kolo. Breteaujeva se je udeležila srečanja predstavnikov okoljskih pobud in si zapisovala opombe o nevarnosti pesticidov.

Takrat je že spet imela lase, ne kot v parlamentu, ko je z golo glavo, svojo tête de cancer, stala na galeriji za obiskovalce in – zaznamovana s kemoterapijo – kričala na poslance. Marca, ko je obiskala Plassac, posledic bolezni skoraj ni bilo več videti, izžarevala je moč in nemirno odločnost.

Raka dojke so ji prvič odkrili leta 2021, čez tri leta, tik pred 50. rojstnim dnem, pa so vnovič našli tvorbe. Operirali so jo in obsevali, nato je sledila še kemoterapija. Sedem strašnih mesecev. »To je bilo zelo, zelo težko obdobje,« je začela pripovedovati. Rak ji je odžrl tudi službo – tako se je sama izrazila –, osamil jo je, jo pahnil v pobitost, sčasoma pa predvsem v jezo. V njej je začelo kljuvati vprašanje, ki je terjalo odgovor.

Bordeaux z več tisoč vinogradniki ni le simbol čistega užitka in elegantnega življenja. Regija je tudi med največjimi porabniki herbicidov, fungicidov in insekticidov vseh vrst.

Oblikovalo se je med srečanji z drugimi bolniki na bolnišničnih hodnikih in v čakalnicah. Dokončno obliko pa je dobilo, ko je sedela poleg poklicne športnice, stare niti 30 let, ki so ji morali odstraniti jajčnike, maternico in obe dojki. »Ta ženska je z zadrževano jezo v glasu vprašala,

od kod sploh pride rak.« Vprašanje jo odtlej preganja skupaj z zadržano jezo.

Od kod pride rak? Kako da napade tudi športnice, nekadilce in maratonce? Najboljši prijatelji Breteaujeve so umrli zaradi možganskih tumorjev, najstniki iz njenega okolja zaradi levkemije. Umirajo ljudje, ki niso »grešili« in niso ničesar naredili narobe. Rak prizadene razumne in nerazumne, alkoholike in abstinente, debele, suhe, stare, mlade – in vedno več ga je.

Fleur Breteau je začela raziskovati. Prebijala se je skozi literaturo, proučevala statistiko, kolikor je pač zmogla. Pred boleznijo je delala v oglaševanju, svetovala podjetjem, delala kot modna oblikovalka in se preizkušala kot podjetnica. Potem je postala samoukinja na področju raka.

Izvedela je, da ravno v Franciji med vsemi državami na svetu ženske najpogosteje zbolijo za rakom dojke.

Izvedela je, da se je v njeni domovini število novih primerov raka od leta 1990 tako rekoč podvojilo na več kot 433 tisoč primerov leta 2023.

Našla je podatke državnega registra raka pri otrocih RNCE, po katerih v Franciji vsako leto za rakom na novo zboli 1800 otrok, mlajših od 15 let, ter 450 mladostnikov, starih od 15 do 17 let.

Našla je podatke, ki so prinesli pretresljivo spoznanje, da ne le v Franciji, temveč po vsej Evropi, v ZDA, Avstraliji in po svetu milijoni ljudi zbolijo za rakom, nekateri večkrat, zaradi njega umirajo ter izgubljajo leta življenja in energijo med napornimi terapijami.

Na koncu je zbrala dovolj dokazov za sklep, da krivde za raka ne smemo več iskati pri bolnikih, v njihovem življenjskem slogu in osebnih odločitvah. Namesto tega je treba, pravi, videti širši vzorec: »Na svetu je preprosto preveč strupov, in to je očitno.« Breteaujeva je v Plassac prišla kot predstavnica organizacije Cancer colère, kot se imenuje kolektiv, ki ga je ustanovila. To je tudi naslov knjige, ki jo je napisala. V dobesednem prevodu pomeni jeza na raka. Pobuda hitro raste. Na njenem prvem letaku piše: »Rak je več kot bolezen. Je epidemija. Ni več dvoma, da nas pesticidi zastrupljajo.« Območje okoli Plassaca na jugozahodu Francije je zelo primerno za raziskovanje takšnih vprašanj. Kraj leži severno od Bordeauxa na desnem bregu Gironde, katere delta se tu začne širiti proti Atlantskemu oceanu.

Vsenaokrog rastejo številne sloveče trte, predvsem na levem bregu široke reke. Vinarska panoga sicer na splošno preživlja hudo prodajno krizo, ki pa ni prizadela najuglednejših châteaujev.

Vinski apelaciji Pauillac in Saint-Julien se raztezata nekoliko nižje ob reki, višje ob toku proti Bordeauxu pa ob njej leži Médoc s svojimi vinarskimi posestvi Margaux, Palmer in Lascombe. Ta imena na svetovnem trgu vztrajno dosegajo rekordne cene in tisoč evrov za steklenico ni nič izjemnega.

Zadnje, na kar človek pomisli ob legendarnih imenih, je zaščita rastlin pred škodljivci. Številna največja posestva so se že preusmerila v ekološko pridelavo. Toda predel, ki ga ves svet pozna kot Bordeaux, z več tisoč večinoma brezimnimi vinogradniki ni le simbol čistega užitka in elegantnega življenja.

Regija je tudi med največjimi porabniki herbicidov, fungicidov in insekticidov vseh vrst, sredstev proti pršicam in klopom, regulatorjev rasti, hormonskih antagonistov in zaviralcev hitina, s katerimi je mogoče ciljno uničevati oklepe žuželk.

Francija je po obdelovalnih površinah šele 36. na svetu, po porabi pesticidov na hektar pa je na visokem sedmem 

mestu, v Evropi celo na prvem. Departma Gironde, kjer leži tako rekoč celotno bordojsko vinogradniško območje, Bordelais, je na vseh zemljevidih porabe pesticidov označen kot ena izmed najbolj obremenjenih točk.

Leta 2025 objavljeni izsledki dolgoročne raziskave PestiRiv, ene najobsežnejših doslej, kažejo izjemno obremenjenost prebivalcev zaradi strupenih snovi, ki se uporabljajo v konvencionalnem vinogradništvu. Med škropljenjem se koncentracija različnih učinkovin v zraku v stanovanjskih hišah v bližini včasih poveča tudi za stokrat. V prahu v zgradbah na vinogradniških območjih prav tako ugotavljajo občutno povečane količine pesticidov.

V vseh starostnih skupinah ljudi, ki tam živijo, delajo in se igrajo, v urinu odkrivajo visoke ravni najrazličnejših fitofarmacevtskih sredstev. To velja celo za stanovalce hiš, ki so od škropljenih površin oddaljene pol kilometra ali več. So mejne vrednosti presežene? So ljudje ogroženi?

Na to ni preprostega odgovora. Seveda imamo v Evropi zelo izpopolnjen sistem najrazličnejših mejnih vrednosti za pesticide, predvsem za njihove ostanke v živilih. Toda raziskovanje posrednih

in dolgoročnih zdravstvenih posledic rabe pesticidov je šele na začetku.

V vseh starostnih skupinah pri ljudeh, ki tam živijo, delajo in se igrajo, v urinu odkrivajo visoke koncentracije najrazličnejših fitofarmacevtskih sredstev.

Kaj povzroča prisotnost kemičnih snovi v okolju, ostaja stvar presoje, ta pa je v različnih državah, pristojnih organih in pri različnih strokovnjakih zelo različna. Poleg tega odločilni vidiki, kot so morebitni kombinirani učinki – torej medsebojno učinkovanje več pesticidov v posameznih pripravkih – zaradi zahtevnosti sploh niso vključeni v postopke preverjanja.

Ob reki Gironde se vinogradom in vinu tako rekoč ni mogoče izogniti. Številne vasi s cerkvami, mestnimi hišami in šolami stojijo sredi vinogradov. V spomladanski svetlobi so hvaležen motiv za očarljive razglednice s sanjskimi podobami podeželske idile – dokler se ne zasliši ropot traktorjev.

Predvsem od pomladi do zgodnjega poletja po trtah in tleh razpršujejo najfinejšo meglico iz različnih pesticidnih mešanic. Pogostost škropljenja merijo s posebnim indeksom, imenovanim IFT, iz katerega je razvidno, kolikokrat so polja, sadovnjake in vinograde tretirali s tako imenovanim polnim odmerkom fitofarmacevtskega sredstva. Trte v enem letu škropijo približno 18-krat, paradižnik desetkrat, jablane pa 36-krat.

Na srečanju s Fleur Breteau v Plassacu je neki župan iz soseščine povedal, da se ljudem v okoliških vaseh vse do začetka 20. stoletja ni bilo treba bati vina. Nihče ni niti pomislil na varnostni odmik in zaščito šol, preprosto zato, ker sodobni pesticidi še niso obstajali.

Njihov vzpon se je začel kmalu po vojni. Kot pravi neki raziskovalec v dokumentarnem filmu Secrets toxiques (Skrivni strupi), so postali »jedrska različica« zaščite rastlin, nedvomno najučinkovitejše sredstvo za pripravo tal za gojene rastline in neselektivno uničevanje škodljivcev. Ob teh prednostih so se tveganja dolgo zdela sprejemljiva in obvladljiva.