V središču / Maksimiranje privlačnosti

Najbolj razvpit spletni vplivnež leta je 20-letni Američan Branden Peters, ki pod psevdonimom Clavicular pred spletno kamero v živo žlobudra tudi po osem ur na dan in velikanski množici mladih fantov, večidel najstnikov, v glavo vbija misel, da je telesna privlačnost ultimativno sredstvo za doseganje družbenega uspeha. Clavicular je prvi mož in maskota spletnega gibanja looksmaxxing – skovanka pomeni ’maksimiranje privlačnosti’ –, katere pripadniki obraz in telo dojemajo kot projekt nenehne optimizacije in popravljanja. Clavicular si je, da bi izkoristil svoj lepotni potencial, že pri 14 letih začel vbrizgavati anabolične steroide in testosteron, redno jemlje metamfetamine oziroma crystal meth, močno čeljust pa naj bi si bil med drugim izklesal tako, da se je s kladivcem vztrajno tolkel po kosteh, kar je metoda, ki jo toplo priporoča tudi svojim mladim sledilcem.

Optimizacija

Nadrealistični lepotni standardi, ki so se v glave mladeži usidrali, ker se širijo po družbenih omrežjih, so v zadnjem desetletju povzročili epidemijo telesne dismorfije – motnje, pri kateri je posameznik pretirano osredotočen na domnevne telesne pomanjkljivosti, ki so zunanjim opazovalcem pogosto nevidne ali se jim zdijo nepomembne: oseba svoje telo doživlja popačeno, to pa vodi v obsedenost z videzom. Kot v pogovoru za Mladino opaža sociolog Rok Smrdelj s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, se »sodobni lepotni ideali in trendi zaradi algoritemske logike digitalnih medijev širijo veliko hitreje, intenzivneje in bolj personalizirano kot kadarkoli prej«. Pri tem opaža, da so »mladi

moški nenehno izpostavljeni podobam ’idealnega telesa’, denimo izrazito mišičastega telesa, ki je simbolno predstavljeno kot pot do uspeha, samozavesti in družbene potrditve«.

Prva faza množične obsedenosti z zunanjim videzom je vodila v manijo kompulzivnega treniranja, omejevalnih diet, v manično štetje beljakovin in kalorij ter kompleksno, 16-stopenjsko nego obraza, ki močno spominja na jutranji obred Patricka Batemana, serijskega morilca in bogatega borznega posrednika iz filma (in romana) Ameriški psiho. Batemanov lik, kot ga je Christian Bale upodobil v sodobni filmski klasiki, je ironično postal popkulturna ikona mladih looksmaxxerjev, saj ti očitno ne dojamejo, da gre za upodobitev, ki je kritična satira narcističnih japijev in parodija praznine potrošniškega kapitalizma.

Nega obraza, telesna vadba in diete so v žargonu subkulture del »softmaxxinga«, torej »mehkega maksimiranja privlačnosti«. Čeprav jih pogosto spodbujajo zgrešene predstave o svetu

– prepričanje, da je telesna privlačnost edini ključ do družbene sprejetosti –, so dokaj nedolžne. Stvar se zaplete, ko vedenjski vzorci mladih fantov na pobudo looksmaxxerskih vplivnežev, kakršen je Clavicular, postanejo izrazito invazivni in destruktivni – za telo in um. Mladim sledilcem so v glavo vbili, da morajo doseči točno določene telesne mere in obrazne poteze, če se hočejo »povzpeti« (angl. ascend), kar je še en žargonski izraz iz besednjaka subkulture. Pomeni, da so telo in obraz optimizirali in preoblikovali ter dosegli strogo določen lepotni ideal, h kateremu med drugim sodijo ustrezna širina čeljusti, simetrija obraza, višina, oblika oči in nosu, natančne mere telesa, velike mišice in čim manjši delež telesne maščobe.

Vse to dosegajo tudi z lepotnimi operacijami: med najpogostejšimi so rinoplastika (preoblikovanje nosu), vsajanje čeljustnih implantatov, liposukcija obraza in celo kirurški posegi na vekah (blefaroplastika in kantoplastika), katerih namen je dvig zunanjega očesnega kota za prodornejši pogled. Temu se v looksmaxxerskem žargonu reče »hunter eyes« (slo. lovske oči, op. p.), ki ga looksmaxxerji med poziranjem pred kamero dosežejo s pačenjem, podobnim parodičnemu pogledu »blue steel« iz kultne satire manekenstva Zoolander. Ker je med standardi maksimalno optimiziranega telesa tudi določena telesna višina, se nekateri looksmaxxerji manjše rasti odločijo za kirurško podaljšanje nog; gre za zapleten poseg, h kateremu med drugim spada postopno lomljenje in celjenje kosti.

Ker si tovrstnih kirurških posegov večina mladih ne more privoščiti ali pa so zanje enostavno premladi, stvar vzamejo v svoje roke: številni strogo telesno vadbo obogatijo z nenavadno obrazno telovadbo in tehniko, imenovano »mewing«. Gre za to, da posameznik zavestno drži jezik pritisnjen ob nebo, ker naj bi se s tem sčasoma spremenila oblika čeljusti in izboljšala simetrijo obraza, čeprav za takšne učinke seveda ni znanstvenih dokazov.

Merjenje vrednosti ljudi po videzu v svet looksmaxxerjev uvaja nevarno družbeno hierarhijo: tisti na dnu njihove lestvice privlačnosti so označeni za podljudi. Očitne so vzporednice z evgeniko, psevdoznanstveno ideologijo, s katero so se spogledovali nacisti.

Nekateri pri preobrazbi v primerek lepega moškega posežejo po zares nenavadnih, skrajnih ukrepih: po obrazu se sistematično udarjajo s kladivom, saj naj bi celjenje kosti spodbudilo rast čeljusti. Vplivneži, kot je Clavicular, to tehniko, imenovano »bonesmashing«, promovirajo kot varno, učinkovito in z znanostjo podprto metodo, a kakor opozarjajo številni strokovnjaki, gre za nevarno ravnanje, utemeljeno na psevdoznanstvenih zmotah, ki lahko povzroči trajne poškodbe.

Seksualna tržna vrednost Škodljivi kvazilepotilni, a pravzaprav samodestruktivni nasveti looksmaxxerskih vplivnežev se ne končajo pri bonesmashingu: Clavicular dejavno promovira uporabo drog, od (met)amfetaminov prek ketamina do anaboličnih steroidov in različnih eksperimentalnih snovi, kot so peptidi: gre za injekcije kratkih verig aminokislin, ki se pogosto tržijo kot sredstva za pospeševanje rasti mišic, hujšanje ali pomlajevanje, čeprav so številni slabo raziskani in potencialno nevarni. Pri tem je najbolj sporno, da se Clavicular spreneveda glede svoje očitne odvisnosti od prepovedanih drog, saj vztrajno poudarja zgolj njihovo funkcionalnost in »koristi«. Metamfetamine, ene od najnevarnejših poživil na črnem trgu, naj bi jemal predvsem zato, ker za ves dan ubijejo tek. Pred nedavnim se je denimo pobahal, da je z uporabo te droge v pičlih treh dneh (in treh neprespanih nočeh) izgubil skoraj tri kilograme telesne mase.

Dejavno promovira tudi uporabo anaboličnih steroidov – snovi, ki spodbuja izjemno hitro rast mišic in izgubo telesne maščobe. Gradnja izklesanega, mišičastega telesa je izjemno dolgotrajen proces, ki terja veliko discipline in odrekanja, steroidi pa so ultimativna bližnjica, saj ta proces eksponentno pospešijo. Prvi so jih začeli zlorabljati poklicni bodibilderji, v zadnjih dveh desetletjih pa je zloraba te snovi postala veliko bolj množična in vsakdanja – tudi pri nas. To so v pogovoru za Mladino potrdili tudi na Generalni policijski upravi, kjer opažajo »velik porast zaseženih nedovoljenih snovi v športu«. Ocenjujejo, »da je črni trg ponudbe nedovoljenih snovi v športu kar velik in s tem povezano je tudi večje število uporabnikov, predvsem v starosti od 18 do 44 let«.

Anabolični steroidi so izjemno invazivna snov z množico neželenih, škodljivih, potencialno celo usodnih učinkov: vodijo lahko v tesnobnost, preganjavico, blodnje, depresijo, psihoze in intenzivno agresivnost. Povečujejo možnosti za srčne bolezni in infarkt, zvišujejo krvni tlak in lahko povzročajo krvne strdke. Moda rednih uporabnikov se lahko sčasoma skrčijo na velikost oreščkov, hkrati pa steroidi skorajda neizogibno povzročajo erektilno disfunkcijo, radikalno zmanjšanje števila semenčic in s tem tudi morebitno neplodnost. Clavicular, ki je začel steroide uporabljati pri 14 letih, priznava, da je danes, pri pičlih 20, že neploden. Vse to se zdi nekoliko ironično, saj naj bi bil ultimativni cilj looksmaxxinga povečanje slehernikove »seksualne tržne vrednosti« (ali SMV), kar je še en žargonski izraz v nenavadnem besednjaku looksmaxxerjev.

Z doslej omenjenimi izrazi smo zgolj popraskali po površju čudaškega besednjaka te nenavadne subkulture: popkulturni kritik Joseph Bernstein je looksmaxxerski žargon v analizi fenomena za časnik The New York Times porogljivo primerjal s srednjo angleščino Geoffreyja Chaucerja, ki je bila v svojem času revolucionarna novost, samosvojo modernistično rabo jezika v Joyceovem Uliksesu in edinstvenim slengom nihilistične tolpe v Burgessovi Peklenski pomaranči.

Prerod evgenike »Mehki« prijemi looksmaxxinga so prodrli tudi na naša tla: mladi nadobudni maneken Jan Fonda je denimo pred nedavnim objavil video z napotki, kako iz zabuhlega obraza v nekaj korakih priti do obraza, ki je dovolj zgleden za poziranje pred kamero. V videu, ki ga začne z nagovorom »dobro jutri, looksmaxxerji«, si pod oči zalepi blazinice s hladilnim gelom, ki naj bi delovale proti oteklinam in podočnjakom, po glavi si razprši ekscesno količino »najjačega salt-sea spreja« (pršila iz morske soli, op. p.), zaradi katerega bo lična pričeska »ves dan obdržala strukturo«, nato se pofena z »difuzerjem«, s čimer naj bi preprečil morebitno razkuštranost frizure, se po obrazu sistematično pogladi s kitajskim masažnim pripomočkom iz žada gua sha, s katerim opravi limfno drenažo obraza. Za konec nege se namaže s kremo za sončenje znamke La Roche Posay, »da ne bomo imeli gub, ko bomo stari trideset,« pravi in ogledalu nameni mrk pogled, kot bi mu želel storiti nekaj žalega. Temu v videu pravi »mogganje ogledala«.

Clavicular se spreneveda glede odvisnosti od prepovedanih drog, saj vztrajno poudarja zgolj njihove »koristi«. Za hujšanje jemlje metamfetamine, za rast mišic si vbrizgava steroide.

Beseda »mogging« v looksmaxxerskem žargonu pomeni estetsko dominacijo oziroma vizualno zasenčenje drugega: looksmaxxerji svoj videz nenehno ocenjujejo in ga primerjajo z videzom drugih – ko se jim zdi, da so od koga lepši in zatorej boljši, ga »moggajo«. Gre za še eno nenavadno novotvorbo, ki izhaja iz glagola »to mog«. Ta se je razvil iz akronima A. M. O. G., ki se uporablja za alfa samca skupine.

Merjenje vrednosti ljudi po videzu v svet looksmaxxerjev uvaja nevarno družbeno hierarhijo, kar v pogovoru za Mladino opaža tudi psihologinja in sociologinja Minea Rutar, asistentka in doktorska študentka na mariborski filozofski fakulteti.

»Moški, ki so na njihovi lestvici privlačnosti visoko uvrščeni, so po tem nazoru superiorni v vsakem pogledu, tisti na dnu pa so dobesedno označeni kot podljudje,« pojasni. Prepričana je, da z uvajanjem tovrstne hierarhije dobi pojav povsem drugo razsežnost, ki nima več nič skupnega s skrbjo zase, za svoje zdravje in videz. »Tu se pokažejo vzporednice z nekaterimi najnevarnejšimi ideologijami preteklega stoletja, ki ekstremni obliki gibanja upravičeno dajejo zlovešč podton,« pravi.

Tu je treba omeniti očitne vzporednice med looksmaxxingom in evgeniko, psevdoznanstveno ideologijo, s katero so se spogledovali nacisti. Evgenika si je na podlagi zgrešenih idej biološkega determinizma prizadevala za nadzorovanje razmnoževanja na podlagi domnevno zaželenih ali nezaželenih dednih lastnosti, ideje looksmaxxinga pa podobno predpostavljajo, da je človekova vrednost vnaprej določena z njegovimi telesnimi značilnostmi, ki jih je treba »optimizirati« ali »popraviti«, da bi dosegel višji položaj v družbeni hierarhiji.

Lepotni ideal looksmaxxinga je izrazito belski: temelji na zahodnih, evropocentričnih predstavah o privlačnosti, kjer looksmaxxing zatava na polje rasizma. To se je potrdilo lani, ko se je 20-letni Stephen Imeh na TikToku oklical za »prvega temnopoltega looksmaxxerja« in na platformo naložil video z napotki za vadbo v fitnesu. Skupnost mladih looksmaxxerjev ga je v hipu zasula s sovražnimi komentarji, rasističnimi žaljivkami, prejel je celo več groženj s smrtjo.

Subkultura looksmaxxinga naj sicer ne bi bila inherentno ideološka, zatrjujejo njeni pripadniki na čelu s poglavarjem Clavicularjem, ki vztrajno poudarja, da je apolitičen. A ne brani se tega, da je izjemno priljubljen med mladimi neonacisti, sočasno pa prijateljuje z Nickom Fuentesom, enim od najbolj razvpitih glasnikov belske nadvlade. V njegovi druščini najdemo tudi Andrewa Tata, prvega moža moškosfere in »aktivista za pravice moških«, ki je influencersko kariero zgradil

s širjenjem seksistične retorike, predlani pa je bil v Romuniji aretiran zaradi suma trgovanja z ljudmi. Po spletu je nedavno zakrožil posnetek, v katerem trojec v miamijskem nočnem klubu ob refrenu kontroverzne skladbe antisemitskega raperja Kanyeja Westa skandira nacistični pozdrav.

Moškosfera Ta prijateljska vez še zdaleč ni edina povezava med looksmaxxingom in moškosfero, svetom mizoginih nakladačev, ki večmilijonskemu občinstvu ponujajo seksistično retoriko in konspirološke blodnje. Gibanji sta pravzaprav zrasli na istem zelniku. Kot opaža Minea Rutar, si delita nekatere osnovne ideološke predpostavke in prepričanja, kar nakazuje, da gre za soroden odziv na podobne zaznane družbene probleme: »naraščajočo negotovost glede vzpostavljanja in ohranjanja partnerskih odnosov, pa tudi širše vprašanje, ’kaj pomeni biti moški danes’«.

Gibanje looksmaxxing je tesno povezano z inceli, spletno subkulturo jeznih moških, ki menijo, da so obsojeni na življenje brez spolnih odnosov, pri čemer se zatekajo k sovraštvu do žensk in jih krivijo za svoje tegobe.

Tudi sociolog Rok Smrdelj je prepričan, da pri looksmaxxingu ne gre zgolj za internetni trend obsedenosti z estetiko, temveč za pojav, ki odslikava širše družbene spremembe. »Spremembe, kot so vstop žensk na trg dela, preobrazba družinskih struktur in prekarizacija dela, so zamajale nekoč samoumevno predstavo o moškem kot stabilnem hranilcu, avtoriteti ali nosilcu družbene moči,« pravi. »Številni mladi moški zato iščejo nove oblike identitete in občutka lastne vrednosti.« Smrdelj zato moškosfero in »looksmaxxing« razume kot odziv na globljo strukturno družbeno negotovost. »Tovrstna gibanja so učinkovita, ker ponujajo preproste in navidezno privlačne rešitve: če izboljšaš videz, boš izboljšal življenje,« pravi. »V času, ko so druge oblike družbene varnosti in identitete vse bolj nestabilne, telo postane eden redkih projektov, pri katerih ima posameznik občutek nadzora.« Opaža namreč, da je negotovost, ki je v temelju družbeno proizvedena, v tovrstnih gibanjih prikazana kot individualna težava, rešljiva z ukvarjanjem s sabo in lastnim telesom: »V tem smislu mladi moški ne dobijo le estetskih nasvetov, ampak tudi priložnost za vzpostavljanje lastne identitete. Pri teh trendih torej ne gre zgolj za narcizem ali pretirano obsedenost z videzom, ampak za globlje vprašanje identitete in pripadnosti v sodobni družbi.« Čeprav se je razvpiti influencer Clavicular uveljavil kot maskota gibanja looksmaxxing, ni njegov pionir, temveč je v to skupnost vstopil kot kronično na spletu prisoten najstnik v zgodnji puberteti, vrata vanjo pa so mu odprli spletni forumi tako imenovanih incelov, ki so tesno povezani z moškosfero. Gre za spletno subkulturo jeznih moških (in dečkov), ki menijo, da so obsojeni na življenje brez ljubezenskih in spolnih odnosov, pri čemer se pogosto zatekajo k sovraštvu do žensk; te krivijo za vse svoje tegobe.

Minea Rutar ob pregledu empiričnih raziskav opaža, »da so posamezniki, ki jih privlačijo skupnosti, kot je skupnost incelov, med katere looksmaxxing ideološko vsaj delno sodi, v povprečju bolj osamljeni, kažejo nižje samospoštovanje, izrazitejšo občutljivost za zavrnitev in večjo anksioznost v romantičnih in socialnih situacijah«. Poudari, da to v povezavi s prepričanjem, da je videz odločilni dejavnik družbene sprejetosti, »ustvari psihološko stanje, v katerem je vsaka socialna situacija potencialno ogrožajoča in vsak neuspeh dokaz lastne manjvrednosti«.

Kaj fenomen looksmaxxinga torej razkriva o samopodobi mladih moških in njihovem občutku lastne vrednosti? Zakaj so mladi moški danes bolj kot kadarkoli tako dovzetni za misel, da je telesna privlačnost ključ do družbene sprejetosti in uspeha? Minea Rutar je prepričana, da »razumeti ta pojav pomeni vedeti, kam ga postaviti v zgodovinski kontekst. Spremenili so se oblika in sredstva, cilj pa je tisti, ki ženske obremenjuje že stoletja. Ko komentatorji danes razglašajo pripravljenost moških za kirurške posege za novo skrajnost, ne smemo pozabiti, da vstopajo na teren, ki je za ženske povsem normaliziran že desetletja.« Kot pravi, »bistveno vprašanje torej ni, kako da se kdorkoli zateka k takim postopkom, ampak zakaj so se moški v to dinamiko vključili šele zdaj ter v čem se to gibanje razlikuje od predhodnih.« Meni, da je daleč najočitnejša in najnevarnejša razlika v primerjavi s predhodnimi trendi ta, da prepričanja looksmaxxerjev izhajajo iz ideoloških temeljev moškosfere in kulture incelov. »To so posplošitve o psihologiji žensk, o njihovih preferencah in domnevni ’naravi’, ki so oblikovane tako, da posredno upravičujejo mizoginijo.«