Naslovna tema / Ljudska fronta 2026

Bomo zmogli še enkrat? Bo dovolj kritične energije? To vprašanje se v Sloveniji postavi vsakič, ko pride na oblast Janez Janša. Vprašanje ni samo, kaj bodo storile opozicijske stranke, ampak tudi, ali je za obrambo demokracije in zamenjavo oblasti mogoče oblikovati dovolj široko povezavo različnih demokratičnih sil. Z vsako novo Janševo vlado se stopnjujejo avtoritarni elementi oblasti, hkrati pa se je doslej stopnjeval tudi odpor. Njegov vrhunec je bilo kolesarsko gibanje, najočitnejši izraz družbene mobilizacije po osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Razmere so danes bistveno zahtevnejše. Slovenija je bila v času prejšnjih Janševih vlad izjema v razmeroma stabilnem evropskem političnem prostoru, danes je položaj obraten. Desni populizem, nacionalizem in različne oblike neliberalne demokracije niso več obrobni pojavi, temveč pomemben del evropskega političnega mainstreama. Močne desnopopulistične stranke so na oblasti ali pomembno vplivajo na politiko v skandinavskih državah, na Nizozemskem, v Avstriji, Belgiji in drugod. V Franciji je Nacionalni zbor Marine Le Pen najmočnejša politična sila, v Nemčiji podobno Alternativa za Nemčijo. Tudi Madžarska po Orbánu ne pomeni konca orbánizma. Evropsko navdušenje nad njegovim porazom je nazoren primer obrata v desno. Liberalne in leve stranke na Madžarskem nimajo več pomembne politične vloge, populistični zmagovalec Péter Magyar pa izhaja iz orbánovskega kroga in ostaja znotraj nacionalno-konservativnega političnega prostora. Razlike so predvsem v odnosu do EU, korupcije in institucionalnega pluralizma. Tudi v Sloveniji se pojavlja podoben model politične sprejemljivosti: ob Stevanoviću in za njim NSi lahko Janša figurira kot normalen, skoraj sredinski politik.

V času klasičnih ljudskih front je bil konflikt jasen in razpoznaven: demokracija proti fašizmu. Danes je ločnica veliko bolj zabrisana. Velik del volivcev desnih populističnih strank po klasični definiciji ni fašističen. Podpirajo volitve, parlament in ustavni red, hkrati pa zavračajo migracijsko politiko, multikulturnost, bruseljski centralizem in verjamejo v enostavne rešitve in močnega voditelja. Sheri Berman piše, da se podpora avtoritarnim in populističnim gibanjem praviloma krepi tam, kjer demokratična politika ne zna odgovoriti na občutke negotovosti, socialne frustracije in izgube nadzora nad lastnim življenjem.

Po drugi svetovni vojni se je na podlagi izkušnje iz tridesetih let oblikovala teorija o tako imenovanem požarnem zidu, ki naj bi preprečeval vstop skrajne desnice in skrajne levice v osrednji politični prostor. V resnici je bil ta zid precej manj trden, kot se je prikazovalo. ZDA so res preprečevale vzpon nekaterih skrajnih desnih gibanj, vendar jih je bolj kot karkoli drugega skrbelo širjenje komunizma. Na desni je bila jasna meja precej bolj zabrisana. V Italiji, Nemčiji in drugod so po letu 1945 delovale močne neofašistične organizacije. Raziskave »strategije napetosti« (strategia della tensione) v Italiji kažejo, da so nekateri deli skrajne desnice ob podpori ali dopuščanju posameznikov znotraj varnostnih in obveščevalnih struktur izkoriščali teroristične napade ali jih sami izvajali za ustvarjanje strahu, politično polarizacijo in preprečevanje krepitve levice.

Pravi požarni zid je bila tako v resnici železna zavesa. Strah pred komunizmom je zahodne elite silil v ohranjanje države blaginje in sprejemanje socialdemokratov kot samoumevnega dela parlamentarizma, koalicij in vlad. Po padcu Berlinskega zidu leve stranke niso znale odgovoriti na novo, razpršeno socialno stvarnost, ki je nasledila klasične razredne delitve. 

Prilagodile so se neoliberalizmu ali ga prevzele. Oprijele so se brezidejnosti in se razglasile za sredino, s čimer so se postopoma marginalizirale. Konservativne politične in gospodarske elite pa so začele premikati mejo sprejemljive politike na desno. V Nemčiji, na primer, je samoumevnost tega, da med CDU in AfD ne bo sodelovanja, potihoma izginila. Vendar ima to zgodovinske korenine. Povojna Zvezna republika Nemčija ni nastala na popolnem prelomu z nacistično preteklostjo, kot so nas učili, ampak na kompromisu med demokratizacijo in kontinuiteto. Nemški kolega Norbert Frei je pokazal, da je bila politika Adenauerjeve dobe večidel zgrajena na reintegraciji nekdanjih nacističnih kadrov v upravo, sodstvo, diplomacijo in druge dele državnega aparata. Več kot dve desetletji je prevladovala predstava, da večina Nemcev ni služila nacizmu, temveč državi in domovini, kritiki in protinacistični zarotniki pa so bili predstavljeni kot tisti, ki so rušili nacionalno enotnost. To logiko – da je oblast izraz nacionalnega interesa, njeni kritiki in nasprotniki pa, tudi če gre za nacizem, izdajalci – je problematizirala šele generacija šestdesetih let.

Demokratične sile bodo morale razviti načine komuniciranja, ki bodo dosegli ljudi zunaj prepričanih krogov; jim ponuditi občutek pripadnosti, optimizma in skupnega cilja.

Robert Paxton opozarja, da je fašizem proces, v katerem skrajna gibanja postopoma postanejo del politične normalnosti. Na oblast ne pridejo sama, temveč ob pomoči tradicionalnih elit, demokracija pa ne propade čez noč, ampak s postopno normalizacijo avtoritarnih praks in slabljenjem institucij od znotraj.

Danes lahko konservativni blok v številnih državah in tudi na evropski ravni vlada le še z odkritim ali tihim pragmatičnim zavezništvom s skrajno desnico. Partnerjev ne presoja več po merilih notranje demokracije, medijske svobode ali spoštovanja socialne države. Dovolj je podpora Ukrajini, lojalnost EU in evroatlantskim povezavam ter pripravljenost na povečanje obrambnih izdatkov. Tako nekako je Friedrich Merz tudi utemeljil podporo Janši. In Janša s temi merili nima nobenih težav. V odnosu do Izraela pa se je po nemških in še kakšnih merilih Slovenija tako ali tako vrnila na »pravo pot«.

Evropsko in mednarodno okolje, v katerem delujejo demokratične sile, se je torej v zadnjem desetletju bistveno spremenilo. V času prejšnjih Janševih vlad je bilo še mogoče pričakovati občutljivost evropskih institucij za vprašanja napadov na medije, podrejanja javnih ustanov ali posegov v avtonomijo institucij, danes tega ni več.

Pri tem se postavlja temeljno vprašanje: kako se v spremenjenih razmerah upreti radikalnemu preoblikovanju oblasti? Nam lahko pomaga izkušnja ljudskih front iz tridesetih let? Njihova zgodovina je protislovna. Francoska ljudska fronta je razmeroma hitro razpadla, španski ni uspelo preprečiti državljanske vojne in zmage frankizma, Weimarska republika je propadla, še preden bi demokratične sile sploh oblikovale učinkovito skupno obrambo. Večini torej ni uspelo trajno ustaviti avtoritarnih gibanj. A njihova najpomembnejša lekcija ostaja aktualna: za obrambo demokracije je nujno sodelovanje političnih in družbenih skupin, ki se sicer o večini drugih vprašanj ne strinjajo.

Današnje Evrope ni mogoče preprosto enačiti s tisto v tridesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav se takšne primerjave pojavljajo vse pogosteje. Politična polarizacija, vzpon nacionalizma in kriza zaupanja v demokratične institucije so dovolj očitni, da spodbujajo zgodovinske analogije, vendar med obema obdobjema obstajajo tudi pomembne razlike. Te pa ne smejo ustvariti vtisa, da so »klasične« neofašistične in skrajno desne skupine, utemeljene na ustrahovanju in nasilju, kar izginile. Le njihova vloga, pojavne oblike in politični pomen so se spremenili. V Italiji že desetletja delujejo organizacije, kot sta CasaPound in Forza Nuova, v Nemčiji imajo oblasti redno opraviti s skrajno desnimi mrežami in politično motiviranim nasiljem, mediji in preiskave pa razkrivajo povezave med njimi in posamezniki iz varnostnih struktur. Podobne skupine najdemo v Franciji, Avstriji in drugod. V Sloveniji so takšna gibanja na videz obrobna, vendar njihova politična teža ni odvisna predvsem od števila pripadnikov, temveč od stopnje družbene in politične legitimacije. Poznamo »rumene jopiče« iz časa prejšnje Janševe vlade, sedaj se je na Paradi ponosa pojavila obskurna Stranka Straža – Katoliška narodna stranka, ki se navezuje na militantne predvojne in medvojne klerofašistične organizacije in domobranstvo Leona Rupnika. Že samo toleriranje ali normalizacija takšnih skupin je politično koristna za skrajno desnico. Tudi v slovenskem prostoru več analitikov (Renata Salecl, Alenka Zupančič, Boris Vezjak …) že vrsto let opozarja, da sodobna radikalizacija ne poteka samo z neposrednim prevzemom oblasti, pač pa širše s postopnim premikanjem meja javno sprejemljivega govora, političnih praks in družbenih norm.

Evropske neodvisne institucije, sodišče za človekove pravice in razvita civilna družba so pomembne varovalke, kakršnih medvojna Evropa ni poznala. Toda sodobne oblike demokratičnega nazadovanja delujejo drugače. Demokracije ne odpravljajo, ampak jo postopoma praznijo od znotraj. Volitve ostanejo. Parlament ostane. Sodišča formalno ostanejo neodvisna. Postopoma pa se zmanjšuje njihova dejanska avtonomija, slabijo nadzorne institucije, krepi se politični vpliv ene stranke ali bloka na medije in javni prostor. Zgodovina postane politično orožje, kultura in šolstvo pa se pod pretvezo »idejne nevtralnosti« vse bolj podrejata predstavi o »tradicionalnih vrednotah«. Sistem je že sedaj naravnan tako, da je šolstvo izpostavljeno političnim pritiskom, učitelji pa nimajo več avtonomije. Kot kažejo izkušnje iz ZDA, je za avtoritarne režime zelo problematična avtonomija javnih univerz in njihova svoboda duha, ki ju je Trump dodobra načel. Tu bo še posebej pomembno, da ju bodo vodstva in zaposleni v Sloveniji ubranili.

Če se nekje angažiraš, moraš to podpreti tudi finančno, čeprav zgolj simbolno. Članarine, naročnine, male donacije in žrtvovanje prostega časa morajo postati sestavni del družbenega angažiranja.

Pogosto je prezrta vloga veteranskih organizacij, ki imajo številno članstvo in državno finančno podporo. Veteranske organizacije so bile med obema vojnama gonilo revanšizma in podporniki avtokracije, v Nemčiji že zgodaj tudi nacizma. V Sloveniji je od treh, povezanih z osamosvojitvijo, to so Zveza policijskih veteranskih društev Sever, Zveza veteranov vojne za Slovenijo in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, tretja izrazito projanšistična; s tem namenom je bila tudi ustanovljena in finančno in statusno podprta. Drugi dve sta v preteklosti, sicer s previdnostjo in zadržanostjo, gibanja za demokracijo podpirali in tudi sedaj bi bilo pričakovati, da se bosta postavili na stran demokratičnih sil, saj sta že v prejšnjem Janševem mandatu povedali, da taka Slovenija, kot jo imamo, ni bila cilj osamosvojitve. Tu so še druge domoljubne organizacije, društvo Tigr, zveza društev Maister, Zveza združenj borcev za vrednote NOB. Ta (pa tudi druge, če ne bodo ubogljive) bo gotovo deležna rezanja ali ukinjanja sredstev, izrinjanja s proslav in komemoracij, demoniziranja praporov in zastav z rdečo zvezdo. Hkrati bo morala preseči vlogo rigidnega varuha zgodovinskega spomina ter postati bolj odprta in dinamična organizacija, ki bo vrednote protifašizma, demokracije in solidarnosti znala prevajati v jezik in probleme sedanjega časa.

Vprašanje ljudskofrontnega povezovanja danes ni predvsem vprašanje strankarskih volilnih koalicij znotraj levoliberalnega bloka. Te so se že izkazale za prešibke. Že na prejšnjih volitvah brez podpore civilne družbe ne bi mogle prevzeti oblasti, podobno pa bo tudi v prihodnje. Zato se vprašanje ne postavlja le na ravni odnosov med opozicijskimi strankami, ampak tudi na ravni njihovega odnosa do sindikatov, nevladnih organizacij, akademske sfere in drugih delov civilne družbe. Pri tem se pri dveh največjih opozicijskih strankah kaže težava. Pri Socialnih demokratih in pri Svobodi je opaziti povolilno dezorientacijo, ki kar traja, in težnjo po »konstruktivni« opoziciji. Torej spet prelaganje bremena spopada z avtokratizmom na civilno družbo. Za ponazoritev: pobudo za ustavno presojo o politični policiji ali kakšno drugo bi lahko, na primer, na ustavno sodišče vložile same, saj imajo 30 glasov za to, kar je eden redkih učinkovitih institucionalnih mehanizmov opozicije. Pa sploh niso želele prepoznati problema.

Postavlja se vprašanje, ali bodo opozicijske stranke zmožne sodelovati (prva priložnost z oblikovanjem vlade v senci je že zamujena). Pri Svobodi pa še posebej vprašanje, ali bo stranki uspelo ohraniti notranjo kohezijo in bo zdržala celoten mandat v opoziciji. Če bi ji po optimističnem scenariju to uspelo in bi obenem utrdila strankarsko infrastrukturo (opozicija že sama po sebi prinese tudi kadrovsko prečiščenje), na prihodnjih volitvah prvič ne bi bilo treba iskati novih obrazov.

Opozicijske stranke so po dosedanjih izkušnjah pripravljene sodelovati s civilno družbo predvsem takrat, ko se bližajo volitve. Toda demokratična infrastruktura se ne zgradi v nekaj mesecih. Če naj bo učinkovita, jo je treba graditi dolgo pred začetkom volilne kampanje, zlasti na področjih, kjer parlamentarna taktika in vsakodnevni spopadi strank niso dovolj. Svoboda medijev, neodvisnost sodstva, avtonomija univerze, spoštovanje ustavnega reda in temeljnih človekovih pravic niso običajna politična vprašanja, ampak temeljni okvir demokratične družbe. Prav na teh področjih bi morale opozicijske stranke oblikovati trajnejša zavezništva s civilno družbo, sindikati in drugimi družbenimi akterji.

Ne vemo, kolikšen del družbene energije se je izčrpal. Vemo pa, da so številni aktivisti utrujeni. Oblast jih targetira ciljno in individualno, lotila se je tudi sindikatov. Pomemben del pritiska poteka prek digitalnih omrežij, od strankarskih portalov do anonimnih profilov in koordiniranih skupin na družbenih omrežjih. Njihov namen je diskreditacija političnih nasprotnikov, novinarjev, intelektualcev in drugih kritičnih glasov. Z osebnimi napadi, dezinformacijami, žaljivkami in organiziranimi kampanjami blatenja ustvarjajo ozračje strahu in pritiska. Takšne metode hkrati mobilizirajo lastne privržence in druge ljudi odvračajo od javnega delovanja.

Desnica je v zadnjih desetletjih zgradila infrastrukturo, ki je precej trajnejša od posameznih volilnih ciklov. Na levici se pobude pogosto oblikujejo ad hoc kot odziv na konkretne politične razmere, desnica pa je sistematično gradila mrežo medijev, društev, izobraževalnih ustanov, raziskovalnih centrov in civilnih iniciativ. Njeni politiki so se na raznih sponzoriranih izobraževanjih desne internacionale naučili demagogije, populizma, izmikanja, laganja. Levoliberalni del – razen Luke Mesca in še nekaj redkih političark in politikov – besedni diareji, ki jo podpirajo senzacionalistični medijski voditelji in voditeljice, ni kos.

Pomembno podporo skrajni desnici daje katoliška cerkev. Ne opira se več na množično vernost – ta izginja oziroma je vse bolj ohlapna in intimna ter zunaj uradnih cerkvenih struktur – ampak na kapital, organizacijsko moč, politične povezave, močne cerkvene medije in svoje ljudi v javnih medijih. S formalno neodvisnimi pobudami uspešno mobilizira podpornike pri referendumih, kampanjah in v kulturnih sporih. V tridesetih letih je bila tesna povezava katoliške cerkve s fašizmom uradna doktrina Vatikana in so se nacionalne cerkve sklicevale nanjo. Danes je to v nasprotju z usmeritvijo sedanjega (in prejšnjega) papeža, a slovenska cerkev s tem nima težav. Uporablja militantno retoriko, ob genocidu v Palestini molči, postala je eden ključnih akterjev kulturnih bojev, zgodovinskega revizionizma in konservativne mobilizacije proti ločitvi cerkve od države in liberalni družbi.

Demokratično povezovanje otežuje tudi razširjeno prepričanje, da razmere vendarle niso tako resne. Mnogi so pripravljeni sprejeti obvode demokratičnih postopkov, če verjamejo, da bodo tako hitreje rešeni problemi, ki jih sami dojemajo kot pomembne. Drugi se odmaknejo z mislijo, da gre zgolj za običajne politične spore, ki se jih ne tičejo neposredno. Zgodovina pa kaže, da demokracija pogosto ne propade zaradi enega samega velikega udara, ampak zaradi postopnega navajanja na izjeme, samocenzuro in brezbrižnost. Zato ostaja aktualno opozorilo pastorja Martina Niemöllerja iz kultne pesmi Als sie kamen (Ko so prišli), da se ljudje pomena svobode pogosto začnejo zavedati šele, ko ni več nikogar, ki bi jo branil tudi zanje.

Kljub zapletenim razmeram se ni treba kar vdati v usodo. Čeprav desetletni trendi v EU nakazujejo možnost prevlade skrajne desnice, premik ne bo nujno enosmeren ali nepovraten proces, ki se giblje po eni sami premici. Do izraza bodo prišli nacionalizmi in druge razlike (prve se že kažejo v odnosu ZDA). Politični cikli se v različnih državah razlikujejo: ponekod se avtoritarne težnje krepijo, drugod zastajajo ali naletijo na odpor.

Podeželje ni enoznačno konservativen prostor. Tudi v manjših krajih živijo učitelji, kulturniki, podjetniki, javni uslužbenci, mladi in številni drugi ljudje z različnimi svetovnimi nazori.

Sodobne oblike demokratičnega nazadovanja ne delujejo v obliki enega samega velikega političnega spopada. Ni sicer izključeno, da bo izbruhnil tudi ta, če se bo sedanja oblast čutila ogroženo ali se preprosto v opoju moči ne bo znala brzdati. Praviloma pa se sodobni avtoritarni modeli oblikujejo z množico zakonodajnih, administrativnih in kadrovskih posegov. Odgovor na to je vzpostavitev demokratične infrastrukture, ki bo sposobna pravočasno prepoznavati posege v demokratične standarde in se nanje usklajeno odzivati. To predpostavlja tesnejše in bolj usklajeno povezovanje medijev, pravnikov, raziskovalcev, sindikatov, civilnodružbenih organizacij in opozicijskih strank v skupen obrambni mehanizem za varstvo demokratičnih institucij in človekovih pravic. Tu Slovenija ne začenja iz nič. Demokratizacija v osemdesetih letih in kolesarsko gibanje kažeta, da je v slovenski družbi mogoče oblikovati široka demokratična zavezništva.

Demokratizacija ni nastala iz ene organizacije ali ene ideologije, ampak iz prepletanja alternativnih gibanj, intelektualnih krogov, mladinskih in študentskih medijev, kulturne scene, strokovnih društev, reformnega dela oblasti in nastajajoče opozicije. Njihova moč ni izhajala iz ideološke enotnosti, temveč iz sposobnosti ustvarjanja mostov med različnimi deli družbe. Podobno tudi kolesarsko gibanje ni bilo zgolj protestniški fenomen, ampak izraz povezovanja sindikatov, nevladnih organizacij, dela akademske sfere, kulturnikov, novinarjev, lokalnih iniciativ in številnih posameznikov brez skupnega političnega programa. Povezovalo jih je prepričanje, da so nekatere demokratične vrednote pomembnejše od vsakodnevnih političnih in ideoloških razlik in da jih je treba braniti ne glede na strankarsko pripadnost.

V levoliberalnem delu družbe je bila doslej zapostavljena lokalna raven, čeprav so se volitve na njej izgubljale in dobivale. Eden od razlogov za uspeh SDS je v tem, da je prevzela metode, ki so jih nekoč uporabljala delavska in protifašistična gibanja in še posebej komunistična partija: delo med ljudmi, prisotnost v lokalnem okolju, ukvarjanje s konkretnimi problemi. Velik del liberalnega in levega prostora se je dal izriniti s podeželja in se je umaknil v večja mesta, medije in družbena omrežja, desnica pa je sistematično gradila vpliv v občinah, društvih in lokalnih skupnostih. Podeželje ni enoznačno konservativen prostor. Tudi v manjših krajih živijo učitelji, kulturniki, podjetniki, javni uslužbenci, mladi in številni drugi ljudje z različnimi svetovnimi nazori, sodobne komunikacije in družbena omrežja pa so stare delitve med mestom in podeželjem dodatno zabrisale.

Resnična ločnica poteka med odprto in zaprto družbo, med pluralizmom in ideološkim enoumjem, med pravico posameznika do lastnega načina življenja in družbo, v kateri življenjske izbire določajo lokalni centri moči, politični aparat ali župnik. Težava je predvsem v tem, da je v manjših okoljih javno izpostavljanje pogosto povezano z večjimi osebnimi in socialnimi tveganji. Zato so za ohranjanje pluralizma toliko pomembnejši medsebojna podpora, povezovanje in učinkovite organizacijske mreže, ki posameznikom omogočajo, da ne ostanejo osamljeni. V lokalna okolja je poleg tega treba pripeljati svoje javne prireditve in doseči, da je obiskovanje ali organiziranje teh del normalnosti, ne pa predmet marginalizacije in stigmatizacije.

Razmere so danes bistveno zahtevnejše. Slovenija je bila v času prejšnjih Janševih vlad izjema v razmeroma stabilnem evropskem političnem prostoru, danes je položaj obraten.

Enako velja za boj za komunikacijski prostor. Družbena omrežja ne smejo ostati zgolj »poison machine«, prostor manipulacij, diskreditacij, proizvodnje jeze, sovraštva in zaprtih mehurčkov. Demokratične sile bodo morale razviti načine komuniciranja, ki bodo dosegli ljudi zunaj prepričanih krogov; jim ponuditi občutek pripadnosti, optimizma in skupnega cilja. Nekatere civilnodružbene organizacije so na tem področju že pokazale, da je to mogoče, in so znale in znajo politične in družbene teme približati širši javnosti z uporabo dobrih komunikacijskih postopkov, jasnih sporočil, ustvarjalnosti in neposrednega nagovora ljudi. Humor, ironija, satira, kultura in ustvarjalnost, na družbenih omrežjih in v živo, niso zgolj ventil za občutke nemoči, oblika političnega umika ali morda postranski dodatki k družbeno angažiranemu delovanju. So ali lahko postanejo tudi pomemben mobilizacijski instrument.

Opozoriti je treba še na nekaj: dolgoročna družbena avtonomija ni mogoča brez finančne avtonomije. Civilna družba, ki je odvisna predvsem od državnih razpisov in projektnega financiranja, ostaja ranljiva za politične spremembe, in to je eno najmočnejših orodij avtoritarnih oblasti. Pri Slovencih dobrodelnost ni problem, vse, kar je več kot to, pa je. Tu smo se razvadili. V razvitih zahodnih družbah vedo, da ni nič zastonj. Če se nekje angažiraš, moraš to podpreti tudi finančno, čeprav zgolj simbolno. Članarine, naročnine, male donacije in – to je sploh ključno – žrtvovanje nekaj prostega časa morajo postati sestavni del družbenega angažiranja.

Ne potrebujemo soglasja o vseh vprašanjih. Dovolj bi bilo, da se različni družbeni in politični akterji strinjajo o najpomembnejšem: da brez svobodnih medijev, neodvisnega sodstva, avtonomne univerze, pravice do protesta, socialne solidarnosti in političnega pluralizma ni demokracije. Toda zgodovina kaže, da soglasje samo po sebi ni dovolj. Demokracija se ne izgubi zato, ker bi zmanjkalo njenih zagovornikov, temveč zato, ker zmanjka ljudi, organizacij in institucij, ki so jo pripravljeni braniti. In ne nazadnje, pri tem premagati narcisizem majhnih razlik. Osvobodilna fronta in mirna družbena revolucija v osemdesetih letih nista bili uspešni zaradi enotnosti pogledov, ampak zato, ker sta znali temeljna skupna načela tudi spremeniti v skupno delovanje. Prav v tem je še danes največji izziv in največji potencial demokratične fronte.