V središču / Parada homofobije

Pred parado ponosa je kolektiv bara in kulturnega centra Pritličje na svojih profilih na družbenih medijih objavil besedilo, v katerem je poudaril pomembnost takih dogodkov v svetu, ki postaja vse bolj nenaklonjen LGBTQ-skupnosti. Letos so nekatera največja podjetja, ki so v preteklosti podpirala skupnost, podporo umaknila. »Spet ostajamo sami, a trdni, odločeni in svobodni. Ob novih grožnjah, katerih gesla slišijo na ime ’dolgočasen mandat’, ’ideološko nevtralna šola’, ’enaki vatli za vse’, ’normalna zunanja politika’, se bomo morali zanesti nase, še bolje, eden na drugega. Naša domišljija ne dohaja orwellovskih evfemizmov, ki si pod dolgočasnim mandatom predstavljajo radikalno transformacijo družbe v senci utišanih medijev, pod ideološko nevtralno šolo izgon LGBTIQ+ vsebin (in otrok) iz šole, pod enakimi vatli za vse prepoved javnega financiranja nevladnih organizacij, razen Cerkve, pod normalno zunanjo politiko pa vzpostavitev Slovenije kot izraelskega laboratorija za utrjevanje Evrope kot sionistične kolonije.« Pod objavo so je usulo na stotine sovražno nastrojenih, pa tudi grozilnih komentarjev. Komentar, ki se glasi »Ponosni na kaj? Da se kot opice in skačete povsod ali kaj?«, je prejel več sto všečkov, kar je res veliko za en komentar (komentarji, ki so izražali podporo kolektivu Pritličja, so jih prejeli okoli 10). Uporabniki so na družbenih medijih izražali gnus nad pripadniki LGBTQ-skupnosti: »Jebem vam vse živo. Otroke zastruplja ta banda hudičeva«, »Ogabno«, »Nesnage grde fuj«, »To je parada gnusa«. Uporabniki pozivajo k temu, da bi parade prepovedali, drugi gredo tako daleč, da bi prepovedali kar to, da LGBTQ-osebe obstajajo v javnosti, izražajo gnus nad tem, da bi se dva moška ali dve ženski v javnosti poljubili. Zanimivo je, da na pomoč, da te nadležne in gnusne osebe odstranijo iz javnosti, uporabniki kličejo tri politike: Adolfa Hitlerja, Vladimirja Putina in Janeza Janšo. »Ponosni da ste prfuknjeni, pa še to bi radi dokazovali in okužil tisto zdravo ker je še ostalo. Kje si Janša naredi red in disciplino,« je zapisal neki uporabnik, drugi »Hitler in plin!«, tretji »Dolfa pridi nazaj, bi se našlo robe«, četrti pa »Samo putin nas lahk reši«. In tako naprej in še dlje.

O spletnih komentarjih in razlogih, zakaj so tako primitivni, sovražni in nasilni, je bilo že veliko napisanega.

Strokovnjaki se strinjajo, da je to mešanica delne anonimnosti (ali pa vsaj izgubljenosti v množici) in algoritmov družbenih omrežij, ki zaradi finančnih interesov lastnikov digitalnih platform spodbujajo ogorčenje in konflikt, saj jim to prinese oglede in interakcije. Številni se zaradi teh razlogov zavzemajo za ukinitev komentarjev kot takih, a hkrati drži, da so komentarji tudi velika pridobitev – gledalci lahko nemudoma povedo, kaj si mislijo o neki objavi, na tem je nekaj demokratičnega. A to je lahko koristno le, če se komunikacija med ljudmi, ki se morda ne strinjajo, dogaja na neki normalni ravni, brez spodbujanja sovraštva. To naj bi zagotavljale pristojne institucije, a v praksi lahko vidimo, da to ni tako.

V zadnjih letih se je na državnem vrhovnem tožilstvu od polovice do dveh tretjin ovadb zaradi spodbujanja sovraštva že takoj zavrglo, v treh letih je prišlo le do ene obsodilne sodbe.

Zato je kolektiv Pritličja vrhovnemu sodišču, vrhovnemu državnemu tožilstvu, varuhu človekovih pravic in zagovorniku načela enakosti poslal 72-stransko zbirko komentarjev iz te ene objave in ga naslovil Spomenik ignoranci institucij pravne države. »Komentarji so bili omenjenim institucijam posredovani zato, ker so k stanju sovražnosti v digitalnem okolju prispevale levji delež, vsaka na svoj način, skupno pa jim je nerazumevanje odgovornosti, ki jo s svojo sodno, tožilsko in drugo pravno prakso nosijo pri dehumanizaciji, poniževanju in razraščanju nasilja, s tem pa izničenju človekovega dostojanstva, tako v spletnem kot v fizičnem prostoru.« Kot pomemben dejavnik je kolektiv navedel tudi državni zbor in vlado, a se je odločil, da tja dokumenta ne pošlje, saj je presodil, »da je glede na pričakovane učinke zanju škoda papirja«.

Predstavnica vrhovnega tožilstva za odnose z javnostmi Katarina Klemenc je v odzivu na poslano sporočila, da se tožilstvo zaveda porasta sovražnega govora, na kar kaže tudi statistika, v letu 2025 so prejeli 46 ovadb glede dejanj, ki bi lahko kršila 297. člen kazenskega zakonika, ki prepoveduje spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, leto pred tem 43, leta 2023 pa 31. V vsakem od teh treh let je bila večina ovadb, tam nekje med polovico in dvema tretjinama, zavrženih. V vseh letih skupaj je prišlo le do ene obsodilne sodbe. Pojasnjuje, da »sociološka definicija sovražnega govora ni enaka pravni definiciji sovražnega govora oziroma javnemu spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, kot je opredeljeno v 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ter da vsi pojavi žalitev in nestrpnosti, čeprav so lahko skrajno neprimerni, ne morejo biti predmet kazenskega pregona«. Implikacija je torej, da bi bil pregon sovražnega govora lažji z drugačno zakonsko podlago.

Tiskovna predstavnica varuha človekovih pravic Nataša Kuzmič je dejala, da navedbe, da varuh ni bil odziven na problematiko, »razumemo predvsem kot izraz razočaranja in poziv k še odločnejšemu ukrepanju vseh pristojnih deležnikov. Ne moremo pa se povsem strinjati z oceno, da je Varuh na tem področju (v preteklosti) ostal neaktiven«. S problematiko sovražnega govora se ukvarjajo že dvajset let, več let pa opozarjajo na »obstoj pravne vrzeli med ustavno prepovedanim sovražnim govorom in kaznivim dejanjem javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika«. Leta 2021 so pripravili analizo tožilske prakse na tem področju (sodelovala je tudi sedanja varuhinja Simona Drenik Bavdek) in ugotovili, da je razlaga zakonskih znakov restriktivna, kar ima za posledico visoko stopnjo zavrženih ovadb.

Ugotovili so tudi, da so bile najpogostejše tarče teh napadov ravno LGBTQ-osebe.

Črt Kaker, tiskovni predstavnik zagovornika načela enakosti, je poudaril, da zagovornik že od svoje ustanovitve leta 2016 opozarja na problematiko sovražnega govora v družbi. Pri zakonu o medijih »smo opozorili na poskuse oženja prepovedi sovražnega govora ter predlagali jasnejšo ureditev odgovornosti in vprašanja državnega sofinanciranja medijev, ki dopuščajo ali širijo nestrpnost na svojih platformah. Pri obravnavi predloga Zakona o javnem redu in miru smo predlagali jasnejšo opredelitev javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti kot komunikacije, ki temelji na manjvrednosti določenih skupin zaradi njihovih osebnih okoliščin.« Pri zagovorniku so letos obravnavali primer, ki je dvignil kar nekaj prahu. Šlo je za spletno nadlegovanja transspolne osebe, pri kateri je druga uporabnica Facebooka objavila žaljive in razkrivajoče komentarje. Uporabnik je dejanje prijavil kot diskriminacijo v obliki nadlegovanja po zakonu o varstvu proti diskriminaciji. Zagovornik je ocenil, da gre za spor iz zasebne sfere, zato ga ni mogel obravnavati v okviru svojih pristojnosti.

Slovenija ima eno od najmilejših zakonskih ureditev za preprečevanje sovražnega govora.

Do te odločitve je kritična Barbara Rajgelj, pravnica v pravni mreži za varstvo demokracije in članica kolektiva Pritličja. Meni, da žaljenja uporabnice spleta, ki ima 4000 sledilcev, ne moremo razumeti kot zasebnega razmerja med dvema osebama. »Zoper odločbo smo v Pravni mreži vložili tožbo na upravno sodišče in upamo, da bo to razumelo, da javno udejstvovanje v okviru javne razprave sodi v njegovo delovno področje, tudi zato ker ima nadlegovanje v digitalnem prostoru lahko bistveno hujše posledice kot v fizičnem.« Barbara Rajgelj poudarja, da je zakonodajalec glavni krivec za sedanje stanje. Leta 2011 je državni zbor sprejel eno najmilejših definicij kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva v Evropi. »Že leta 2012 je višje sodišče oprostilo spletnega komentatorja, ki je rešitev romskega vprašanja videl v palicah amonala, bombah in puškah kalašnikov.« Ta sodba je bila leta 2019 sicer spremenjena, a analiza pravne prakse kaže, da ne prihaja do resnejšega preganjanja sovražnega govora in da je obsodilnih sodb res malo. Barbara Rajgelj opozarja tudi na analizo tožilske prakse, ki so jo izvedli pri varuhu človekovih pravic, ta je pokazala prav na to problematiko. »A ker smo imeli personalno odsotnega varuha, ki vsaj na tem področju ni imel nobene želje po spremembah, ta analiza ni imela nobenega vpliva na stanje stvari. Zdaj upamo na najboljše.«