Knjiga / Iztok Geister: Esej o otoku 

+ + + + +

Ohojevec iz šestdesetih let, bard narave in esejist o čudu, ki mu rečemo otok, nekoč tudi otočica.

Predstavljamo si ga sredi morja, kdaj na jezeru, a ga najdemo tudi na rekah. Avtor običajno piše iz svojih izkustev, tu pa je posvojil še vse, kar je prebral v knjigah. Pod Brežicami so sredi Save bivali vaščani Zasave, dokler jim ni vasi odnesla poplava leta 1781, ohranjena pa je na stari vojaški karti. Otoki torej izginevajo, a se utegnejo pojaviti tudi iz nič kot Sedir v morju pri Islandiji leta 1963; zdaj je strogo varovan rezervat in je nanj pristop prepovedan. Pisatelj seveda izpušča turistične, najbližji so mu ti, na katerih domujejo le rastline in živali, o katerih bivanju piše bolj dramatično kot o ljudeh: črni škarnik zna izkoristiti gozdne požare, po njih kljuva pečena živalska trupla, še več – ta ujeda kdaj zgrabi gorečo vejo in jo med letom spusti na tla, da drugje zaneti nov požar. Torej eseji s stališča otokov samih, a tudi tistih, na katerih so domorodci ali pustolovci. Brez njih seveda ni knjige, že sami brodolomi in brodolomci so napajali svetovno literaturo. In domišljijo: ko morjeplovci niso poznali afriške poti na jug Atlantskega oceana, so pluli le do rta Cabo de Não; od tam so verjeli, da se krščen človek spremeni v zamorca.

Moderna doba je prinesla plastiko in tudi filmsko industrijo; ta je za potrebe pustolovskega filma, ki naj bi prikazal raj, na sipini pukhetskega otočja posadila 60 palm z obljubo, da obrežje potem povrne v prvotno stanje, a še pred začetkom snemanja se je razbesnela tropska nevihta in priroda je bila spet tako kot prej.

Slogovno in spoznavno duhoviti esej o otokih, ki niso turistična zanimivost, ampak priroda, ki presega človeka.