V boj zoper komuniste!

Pravijo, da ima Janez rad mite. Mite iz različnih obdobij zgodovine. Denimo o noriškem kraljestvu in belem panterju, daleč v preteklosti. O domoljubnih domobrancih, ki naj bi se med drugo svetovno vojno borili proti »rdečemu zlu«, pa jim nekateri še danes ne priznajo herojstva. Kot je nekoč dejal Franc Rode: »Ko bomo zmagali mi, bomo mi napisali pravo zgodovino.« Najnovejši mit, ki ga Janez naravnost obožuje, govori o hrabrih in edinih pravih osamosvojiteljih. Takšnega fenomena človeštvo še ni videlo. Le peščica desnih mladcev naj bi kljub močnemu jugoslovanskemu sovražniku in vsem domačim levim oviram izborila samostojno državo. Tako se piše slovenska zgodovina. Zato je treba vedno znova poudarjati – in po potrebi tudi pretiravati – da je bila odločilna enotnost ljudstva, ne pa politike. Naj bo jasno, kdo naj bi bil odgovoren tudi za današnjo razklanost in nesodelovanje.

Po dolgoletnem in potrpežljivem čakanju se je Janezu končno vse poklopilo. Aleluja! V roke mu je padla »ugrabljena država«. Z drugimi besedami: dobil je svojo »obljubljeno deželo« in sestavil desno vlado po svoji meri. Za trenutek ga pustimo, naj ganjen uživa v svojem dosežku, ne da bi ga motili z naštevanjem nepomembnosti, kot so laži, manipulacije, prelomljene obljube in izdajstva, ki jih je pri tem uporabil. Čeprav je po mojem mnenju šlo za neke vrste mini državni udar.

Ste res naivno mislili, da bo ob takšnem uspehu proslavo kar prepustil predsednici države? Nataši Pirc Musar, ki po njegovem sploh ni njegova predsednica, ki jo je treba grobo zmerjati in izžvižgati? Da bo izpustil priložnost za novo samopromocijo, si nadel ovčji kožuh in ustvarjal vzdušje za uresničevanje svojih načrtov, ki Slovenijo potiskajo nazaj v prejšnje stoletje?

Še en mit druži Janeza z drugim »megaosamosvojiteljem« Lojzetom. Mit, ki je za del slovenske desnice postal tako samoumeven, da ga ni več treba dokazovati – dovolj ga je

nenehno ponavljati. Za današnjo polarizacijo naj bi bili v glavnem krivi komunizem, revolucija in dediči nekdanjega sistema, medtem ko se odgovornost lastnega političnega tabora skoraj povsem zanika.

A Slovenija je razdeljena prav zato, ker nekateri že desetletja živijo od delitev in jih načrtno vzdržujejo. Težko je najti politika, ki bi bolj sistematično gradil svojo moč na ustvarjanju sovražnikov, kot je to počel Janša. Prej ali slej so vsi postali del zarote proti njemu. Peterle pa od nas pričakuje, da bomo verjeli, da izvor antijanšizma še vedno sega v leto 1988.

Tudi mene zanima – če parafraziram Milana Kučana – po katerem kilometru romanja v Jajce je Janez spoznal, da komunizem ni več njegova intimna izbira. Morda takrat, ko so ga zaradi njegovih skrajnih stališč izključili iz svojih vrst.

Dolgo sem mislila, da največjo nevarnost za Zahod predstavljajo muslimani, begunci in migranti. Potem pa mi je Janša z intervjujem za neki poljski portal »odprl oči«: »Zahodno civilizacijo poskušajo uničiti komunisti.« Tako naj bi pisalo že v Komunističnem manifestu, potrjujejo pa mu tudi knjige nekaterih vprašljivih avtorjev ter srečanja in dogodki, ki se skladajo z njegovim prepričanjem. Komunisti naj bi se usmerili k vsem zatiranim družbenim skupinam, tudi skupnosti LGBT, samo zato, da bi uničili Zahod.

Kje je pri tem ostalo kritično mišljenje? Onkraj teorij zarot? Če Janez res verjame v takšne konstrukte, potem bi nas lahko skrbelo za njegovo duševno zdravje. Verjetneje pa je, da gre zgolj za sredstvo manipulacije množic in za vzpenjanje po politični lestvici.

Toda takšne ideje so lahko tudi prekleto nevarne. Naš Martin Krpan, Peter Klepec ali, če hočete, Krjavelj je napovedal boj komunistom – najprej v Sloveniji, nato še v Evropi. Samo še čakam, kdaj bomo dobili kakšen nov praznik. Denimo 17. septembra – dan boja proti komunizmu.