Film / Smrt Robina Hooda

za +

Zadnji dnevi.

Vesterni so Billyja the Kida vedno prikazovali kot kul junaka, nonkonformističnega frajerja, seksi outsiderja, ki se mu je zgodila tako huda krivica, da je pristal na drugi strani zakona, toda Dragotijev antivestern Umazanec Billy (Dirty Little Billy) ga je potem – na začetku sedemdesetih, v dobi antivesternov, postvesternov, neovesternov ipd. – povsem demitiziral, saj ga je prikazal kot malega, umazanega, podlega, morilskega manijaka. In to, kar je Umazanec Billy naredil za Billyja the Kida, zdaj Smrt Robina Hooda naredi za Robina Hooda – demitizira ga in dekonstruira. Scela in povsem.

Pozabite na Kevina Costnerja. In Errola Flynna. In pajkice. In Sherwoodski gozd. Robin Hood (Hugh Jackman), že v letih, je le še grotesken, krut, sociopatski klavec, brezčuten srednjeveški morilski stroj, umazan, ogaben vigilant, o tem, da bi kradel bogatim in dajal revnim, pa ni ne duha ne sluha. In sam se zaveda, da je pošast in da je zasral vse, kar se je zasrati dalo, toda mi vemo, da nima nobene izbire – to je blaten, barbarski, darwinističen svet, v katerem zmaga močnejši, v katerem nihče ne brani mevž in v katerem so vsi v vojni z vsemi. In vsi ti, ki jih pobije, imajo otroke, ki se hočejo maščevati. Ko pa vendarle dobi »svoje«, ko mu torej grizlijevsko polomijo kosti in ko ga prešpikajo, ga Little John (Bill Skarsgård) – v odsotnosti delujočega zdravstvenega sistema – spoka na neki viharni otoček, purgatorij, kjer mu presenetljivo staromodno priložnost za odrešitev ponudijo nuna (Jodie Comer), sirota (Faith Delaney), enooki deček (Noah Jupe) in gobavec (Murray Bartlett). No, film ostane mučen, mračen, turoben, zadušljiv, prava študija nelagodja, v Robinovem slovesu od nasilja pa je nekaj tako brechtovsko šekspirjanskega, kot da je film o smrti Robina Hooda – ki po malem kanalizira Lesterjev film Robin Hood in Mariana (1976) – dejansko metafilm o smrti nasilja. (kino)