+ + + +
Patetico je ostal zvest svoji identiteti, a sočasno dokazal, da je znotraj ustaljenih okvirov še vedno mogoče najti prostor za svežino.
Od takrat, ko je Patetico, unikatni šansonjersko-jazzovski analitik ljubezenskih zgodb, romanc, patetike in žalosti, izdal tretji album Vse je v redu z mojo dušo (2015), je minilo že desetletje.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Patetico je ostal zvest svoji identiteti, a sočasno dokazal, da je znotraj ustaljenih okvirov še vedno mogoče najti prostor za svežino.
Od takrat, ko je Patetico, unikatni šansonjersko-jazzovski analitik ljubezenskih zgodb, romanc, patetike in žalosti, izdal tretji album Vse je v redu z mojo dušo (2015), je minilo že desetletje.
V tem času se je seveda marsikaj spremenilo: med drugim je bend izpeljal različne rošade: odšel je bobnar Ciril Sem, zamenjal ga je Janez Gabrič, pianista Dejana Berdena pa Arsenije Krstić. Basist Tadej Krampl in pevka Nika Perunović sta manevrirala spreminjajočo se zasedbo in zastavila vizijo za četrto dolgometražno ploščo Armadilo. Največja sprememba, ki se kaže na njej, je vsekakor odmik od spogledovanja s klasičnimi popevkami in preigravanja priredb jazzovskih standardov, saj se je zasedba posvetila ustvarjanju izključno avtorske glasbe. Razen komada Luna, za katerega je besedilo prispeval dolgoletni osrednji član in krojač zamisli Rok Vilčnik, sta muziko in besedila tokrat podpisala Krampl in Nika Perunović.
Skok v popolnoma avtorski izraz je albumu zagotovil koherenco in samozavest, zaradi katerih je zapomnljiv. Čutiti je veliko več fluidnosti, odprtosti in nekakšno razigrano sproščenost v bendu, več je tudi prostora za vokal, za katerega se zdi, da tokrat bolje komunicira z aranžmaji. Armadilo je zato manj ujet v vnaprej zastavljene strukture in forme. Zelo interpretativno in izrazno pripovedništvo Nike Perunović mu daje prepoznavno samosvojost, ki jo močno zaznamuje tudi edinstven in nekonvencionalen glas, s katerim sočasno izraža ranljivost in šaljivost, pri tem pa dobimo vtis, da pevka v pripovedovanju zgodb resnično uživa. To znotraj spevnih, dokaj klasičnih prvin jazza, popevke in šansona pričara lahkotno razpoloženje, vseskozi prisotno tudi pri instrumentalni plati albuma; skladbe pogosto zvenijo kot dinamična improvizacija dobro uigranih glasbenikov.
Album kljub razigranim, igrivim aranžmajem ni ravno vedro radosten: ukvarja se s temami minljivosti, usihajoče ljubezni, razhoda, žalovanja in smrti, protiutež mrkim temam pa od časa do časa ponudijo ljubezenske, romantične skladbe. Kot so povedali člani benda, želijo s ploščo poudariti vsakdanjost čustvenega doživljanja, kar se močno odraža v besedilih, ki se opirajo na konkretne anekdote iz vsakdanjika, na specifične dogodke, prostore, običaje in razmisleke. Armadilo je razbremenjujoča uteha, ki se ne skriva pred čustvi, temveč jih iskreno razpira. V svetu hitro spreminjajočih se trendov je Patetico ostal zvest svoji identiteti, a sočasno dokazal, da je znotraj ustaljenih okvirov še vedno mogoče najti prostor za svežino.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.