Prvi teden / Vrnitev maršala Twitta

V državnem zboru so ta teden poskušali prikriti obisk izraelske veleposlanice pri predsedniku parlamenta Zoranu Stevanoviću oziroma so skušali napoved tega obiska odložiti na čim poznejši čas. Za srečanje smo v uredništvu Mladine neuradno izvedeli dan pred njim, v ponedeljek ob 14.30. Ko smo o tem povprašali parlament, je sledilo nekaj zmešnjave. Sprva so sporočili, da srečanje bo, da pa imajo tehnične težave pri objavi novice in da so se v Stevanovićevem kabinetu odločili, da srečanja s fotografi in novinarji ne bo. Nato so si očitno premislili. Ob 15.30 so obvestilo o prvem obisku izraelske veleposlanice v državnem zboru vendarle objavili in ga poslali Slovenski tiskovni agenciji (STA), dovolili pa so tudi prisotnost fotografov. Le zakaj takšna zmeda in omahovanje ter poskus prikrivanja prijateljskih odnosov z Izraelom?

Vprašanje je retorično. Številni uveljavljeni in resni mediji ter novinarji čakajo na intervju z Janezom Janšo.

Večinoma gre za novinarje iz sosednjih držav, kot je novinar avstrijske javne televizije ORF, saj te tradicionalno zanima slovenska notranja politika. Pri tem posredujejo tuja veleposlaništva. A Janez Janša je prvi veliki mednarodni intervju dal mediju Visegrád24, ne televiziji CNN ali ORF. Kaj je Visegrád24? To ni klasičen medij, ampak kanal, prisoten na omrežju X, kdo je njegov lastnik, pa ni jasno. Poljski preiskovalni mediji, kot je OKO.press, so že leta 2022 ugotovili, da gre za propagandno in dezinformacijsko vozlišče, ki ga je financirala tedanja poljska vlada, levo usmerjeni izraelski časopis The Marker pa je decembra 2023 ugotovil, da za medijem stojita poljska skrajna desničarja, usmerjena islamofobno in ksenofobno, in da gre za enega najvplivnejših proizraelskih kanalov v Vzhodni Evropi.

Podobno je bilo v drugem primeru. Drug intervju z Janšo je objavil Israel Hayom, izraelski brezplačnik v lasti igralniškega mogotca in političnega donatorja, znanega po desničarski drži. Za

Izrael je to pomemben medij, za Evropo pa ne. Tudi vsebina je bila v obeh primerih obskurna. Za Visegrád24 je Janša razpravljal o tem, da nameravajo novodobni komunisti uničiti civilizacijo, za Israel Hayom pa, da misli Slovenija preseliti sedež veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem. Oboje je nenavadno. Ker je Jeruzalem izraelsko zasedeno ozemlje, bi to pomenilo de facto priznanje zasedbe, kar ni le v nasprotju s politiko EU, ampak tudi z desetletja starimi resolucijami Združenih narodov. Zato se je s sporočilom za javnost odzvala evropska komisija. Janša je še dejal, da bo zamrznil priznanje Palestine, kar je pravno gledano nesmiselno in čemur je sprva nasprotoval zunanji minister Tone Kajzer. Precej odkrito je Janša napovedal tudi, da bo Slovenija v EU podpirala Izrael, krepila proizraelski blok in nasprotovala sankcijam.

Mednarodna politika, ki jo je začel izvajati Janez Janša, ni zunanja politika, ampak nekaj drugega. Ponuja se razlaga, po kateri sledi ozkim strankarskim interesom na račun suverenosti, saj mu je Izrael pomagal pri zmagi na volitvah. Morda je ustreznejša beseda »trolanje«, kar v novodobnem žargonu pomeni izražanje neumnih ali skrajnih trditev, da bi se kdo razburil. Janševe poteze so deležne mednarodnih in domačih odzivov, a zaradi takšne politike Slovenija ne bo močnejša in vplivnejša, ampak se z njo postavlja na rob mednarodne javnosti.

Države, kakršna je bila do nedavnega Madžarska, so v evropski ekipi navadno posajene na oddaljeno klop, kjer jim je dovoljeno spremljanje politik, njihovih stališč pa nihče ne jemlje resno. Izrael je lahko nad tem navdušen, zato tudi obisk njegove veleposlanice v Ljubljani ta teden, Janša pa s tem Slovenijo slabi in jo izolira. Takšno vlogo je igral Orbán in posledice za Madžarsko so bile, tudi v gospodarstvu, porazne.

Janša zdaj prevzema to neslavno štafeto – in pri tem niti v svojem klovnovstvu ni izviren.