Knjiga / Tomaž Ivešić: Jugoslovanstvo

+ + + + +

Knjiga proučuje pojem jugoslovanstva v času komunističnega režima.

Od velike ideje, kako v Jugoslaviji ustvariti jugoslovanski narod, ki bi posrkal različne narode, ni ostalo nič. A prav to je šarm zgodovine, saj ta radovedno obravnava tudi izginule politične projekte. Pravzaprav je nenavadno, kako Titu z močnim in poslušnim partijskim aparatom ni uspelo, da bi s svojo propagando in obvladovanjem ideoloških aparatov države pripravil državljane, da se namesto kot Srbi, Hrvati, Slovenci, Makedonci etc. deklarirajo kot Jugoslovani. Avtor podrobno razčlenjuje posamezne etape in to podkrepi s statističnimi podatki. Navzlic sistematičnemu agitiranju podatki kažejo, da se je leta 1961 za Jugoslovane izreklo 1,7 odstotka prebivalstva, desetletje kasneje pa se delež ni podeseteril, ampak se je celo zmanjšal za 0,4 odstotka. Vmes se je namreč zgodil brionski plenum (1966) z eliminacijo podpredsednika Rankovića in z njim se je razblinil pohod jugoslovanstva. Struktura države, ki je namesto centralizma promovirala republiške ključe, je politike povezala z bazo, zato so se utemeljevali kot predstavniki republik oziroma narodov. Hkrati knjiga pokaže, da je navkljub absolutni hierarhiji partijske nomenklature pod taktirko predsednika Tita, ki je govorila isti jezik komunizma, v katerem so drug za drugim ponavljali iste slogane in se zaklinjali na izgradnjo socializma, obstajalo tudi med njimi nepričakovano polje svobode. V protislovju med nacionalnim vprašanjem in komunističnim ustrojem družbe je nastala špranja, ki je sprožila vsesplošno polemiziranje in konfrontacije med tovariši. Ko je z drugačnim konceptom družbe konec leta 1953 nastopil predsednik skupščine in podpredsednik vlade Đilas, je v hipu ostal sam, saj je prevladalo načelo partijske enotnosti. V dilemah jugoslovanstva pa komunistična nomenklatura ni imela enotnega programa in v vladajoči govorici splošne polifonije je omahnila tudi Titova želja po jugoslovanizaciji narodov.