Kolumna / Janko Lorenci: Matica

V SDS so za Resnico dolgo govorili, da je narkomafija, Stevanovića pa zmerjali za zločestega Srba, vaškega posebneža in podobno. Stevanović je Janšo in druščino zmerjal nazaj.

Zdaj sta nekdanja sovražnika koalicijska partnerja, ki se delata, da to nista. Najbrž se nimata rada, se ne spoštujeta, a drug brez drugega ne moreta.

Stevanović je v nacionalni politiki novost, toda zdaj že odprta knjiga. Sprva je zbujal nekaj dvomov, pri čem smo z njim. Zdaj vemo, da je tak kot njegova preteklost, ko je goljufal in grozil, da bo nekoga ubil. Sedanja dejanja ga kot konstanto potrjujejo za nazaj in govorijo, kakšen je in kakšen bo.

Po svoje je Janšev izdelek, saj lahko tak človek uspe v politiki samo v zastrupljenem, zmedenem ozračju, ki ga že dolgo sistematično ustvarja dolgoletni šef SDS. Takoj po volitvah sta sklenila kupčijo. Stevanović, vodja najmanjše parlamentarne stranke, je z njo dobil predsedovanje parlamentu, Janša pa premierstvo. Zaveznika sta postala dva do konca sporna politika, skrajneža, povezana s pravnomočnimi obsodbami v preteklosti in z medsebojno odvisnostjo v sedanjosti. Nekaj ju druži bolj kot vse drugo; za oba je edina sveta beseda Jaz. Njuno razmerje zdaj deluje brezhibno, a je kar zapleteno. Po eni strani sta si v breme, po drugi si koristita.

Janša potrebuje Stevanovića za vladanje, koristi mu tudi, da Resnica zanj praviloma vlaga najspornejše zakone, sam pa zato in tudi zaradi Stevanovićeve vedno bolj razgaljene osebnosti deluje lepši, znosnejši. Pri bolj zmernih privržencih pa mu to zavezništvo morda dela nekaj škode.

Njegov partner se gre svojo igro lažne opozicije; odkoraka v Beograd k Vučiću, se izreče za referendum o izstopu iz Nata (vedoč, da ga ne bo), nasprotuje pomoči Ukrajini. Tako si skuša prislepariti videz neodvisnosti od Janše, a mu v resnici zvesto služi.

Takega tipa v visoki slovenski politiki še ni bilo. Res v njej mrgoli grimsov, mahničev, nadpoštenjakov in strašil vseh vrst, a zdaj je kar predsednik parlamenta postal človek, ki ga je ena sama laž in pretvarjanje. Lagal je o svoji preteklosti, sveto obljubljal, da nikoli ne bo šel v španovijo z Janšo, tveze, da je v opoziciji, si izmisli, da so njegove poslance skušali podkupiti z milijonskimi vsotami, brani svojega malega poslanskega goljufa, okoli stranke mrgoli sumljivih person. Videti je kot surov silak in tako deluje tudi v praksi – kaj drugega pa je na primer protiustavno preprečevanje uvedbe parlamentarne preiskave zaradi

Črne kocke? Hkrati je, sicer ozkih obzorij, kar inteligenten, verbalno kar spreten in, podobno kot Janša, za normalno pamet tako skrajno makiavelističen, da lahko kdaj nasedeš njegovemu pretvarjanju, reki besed, polresnicam, zaklinjanju na poštenost in nenehnemu preusmerjanju pozornosti. A ker je že dokaj prebrana knjiga, naglo izgublja zadnje ostanke verodostojnosti.

Kljub nekaterim podobnostim z vodjo SDS nekakšen drugi, nadomestni Janša ne more postati, saj v Sloveniji za to ni dovolj prostora in tudi bistveno manjši kaliber je. Podcenjevati ga ne gre, a celo v tako zmedeni družbi, kot je naša, skoraj ni mogoče, da bi Stevanović skupaj z Resnico – kakšna zloraba besede! – ostal v parlamentu več kot en mandat. Preveč prozoren je postal in preveč umazanega dela zase in za Janšo opravlja. To najbrž že ve, toda na tej podlagi bo še večji desperado; nimam česa izgubiti, iz tega mandata pa bom potegnil maksimum. Razmerje z Janšo mu to omogoča.

Onstran retorike in v realnem prevodu se Stevanović zavzema za same skrajno zgrešene stvari. Je proti cepljenju – torej za več človeških smrti. Je proti zelenemu prehodu – torej za več neznosne vročine, suše in poplav. Ukiniti hoče obvezni prispevek za RTV in grozi resnim medijem – brez njih ni svoboščin in znosne enakosti. Je za nizke davke – in torej proti vitalnim javnim službam (zdravstvu, šolstvu …), ki najbolj skrbijo za varnost povprečnih državljanov.

In seveda omogoča Janeza Janšo. Tistega, ki je Stevanovića naredil za prvega parlamentarca in ustvaril ozračje za vzpon takih tipov. In ki se, če ne štejemo anticepilstva, zavzema za vse tisto, kar hoče njegov manj sofisticirani izdelek. Celota Janševega delovanja je v osnovi usmerjena proti ustavi in tako ni čudno, da vztrajno govori o drugi republiki in torej tudi drugi ustavi.

Stevanović predsednik parlamenta: jasnejše potrditve, kako globoko je padla vsa slovenska politična desnica, ni. Naš najbolj nabildani politik je po malem unikaten, scela pa ima vse značilnosti skrajne desnice, evropske in naše. Ta pisana združba skrajnežev, ki postopoma postaja del glavnega toka, obljublja nekakšno fantomsko renesanso idile, ki je nikoli ni bilo, v resnici pa pogublja EU, liberalno demokracijo, socialno državo in že tako načeto okolje. Z vsem tem uničuje kolikor toliko spodobno prihodnost – tvojo, mojo, našo. Stevanović je živo svarilo: dokler bo janšizem (tudi zaradi medlosti leve sredine) močan, bodo nastajali taki kloni in približki Stvaritelja, Matice, ki leže jajčeca.