Intervju / »Množice pogosto bolj privlači tisto, kar je najmanj verjetno«

Dr. Ivan Šprajc (rojen leta 1955), predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, se že od študentskih let posveča raziskovanju majevske civilizacije, ki jo proučuje tudi z vidika arheoastronomije. Osredotoča se na iskanje izgubljenih majevskih mest, skritih globoko v džungli na mehiškem polotoku Jukatan. Njegove avanturistične arheološke ekspedicije, na katerih si pot skozi gosto zaraščeni pragozd utira z mačeto in se srečuje s strupenimi kačami, so obrodile že veliko uspehov, do ene najpomembnejših najdb pa je prišel letos: na raziskovalni misiji, ki so jo podprli Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS, KJJ Charitable Foundation, Milwaukee Audubon Society, Ars longa, Adria kombi in Artos skupina, je odkril več kot 1300 let staro majevsko mesto Minanbé, ki je za raziskovalce še posebej dragoceno, saj so ga arheologi pod njegovim vodstvom našli še pred roparskimi plenilci. Še preden se je polegel prah, ki ga je dvignilo odkritje Minanbéja, se je Šprajc dokopal še do enega, bistveno večjega mesta, imenovanega El Yesal, ki je bilo eno največjih majevskih naselbin v osrednjem nižavju Jukatana.

Britanski časnik The Guardian vas je pred dobrim desetletjem okronal za »resničnega Indiano Jonesa«. Vam to laska?

Lahko bi rekel, da mi laska, saj je Indiana Jones verjetno najbolj prepoznaven arheolog vseh časov, čeprav je seveda fiktiven lik. Resnica pa je v bistvu nasprotna: on je tak kot mi, nismo mi takšni kot on. Seveda pa so tudi pomembne razlike: mi denimo ne nosimo orožja, saj bi bilo to povsem kontraproduktivno, sploh če bi v džungli srečali kakšne narkose. Še mnogo bolj bistvena razlika pa je da je Indiana Jones bolj plenilec kot arheolog. Čeprav je njegov moto, »to spada v muzej«, je pravzaprav plenilec, saj ga zanimajo zlasti predmeti, podira sarkofage, uničuje najdišča in s tem tudi arheološki kontekst. Ravno zato ta primerjava ni najbolj posrečena.