Uvodnik / Grega Repovž: Ko lobiji obmolknejo

Če bi slovensko politično vreme merili po intenzivnosti odzivov na nekatere pojave (torej na rast cen pogonskih goriv), bi morala ta teden država obstati. Dobesedno vse bi se moralo ustaviti. Če bi bili odzivi gospodarskih združenj namreč letos julija enaki, kot so bili marca – po naključju ravno dva tedna pred volitvami, ko sicer cene bencina in dizla niso dosegle rekordnih vrednosti, so se pa zaradi napada na Iran povišale občutno bolj kot prej v dveh letih –, bi si morale ta teden res vsak dan in iz ure v uro slediti tiskovne konference in izjave gospodarske zbornice, združenja Manager, obrtne zbornice, oglasil bi se predsednik državnega sveta, pa seveda kmetijske zbornice in sindikata, vsi skupaj pa bi napadali vlado, ker ji ne uspe zadrževati cen naftnih derivatov na nižjih ravneh. Tudi v komercialnih medijih, povezanih s centri denarja, ne bi poročali o krajevnih običajih in dogodkih kot v teh dneh, ampak zgolj in samo o tem, kako visoke so cene goriv in kako ne prebivalstvo, ne obrtniki in ne samostojni podjetniki tega ne morejo preživeti, kaj šele slovenski kmetje. Ne samo to. Vsi bi objavljali sezname držav, kjer so cene nižje kot v Sloveniji, nas primerjali z Madžarsko in Bosno in Hercegovino, kjer so namreč tudi danes cene goriv bistveno nižje kot v Sloveniji.

Ampak nič od tega se ne dogaja. Nenadoma se vsi vedejo normalno. Da, normalno. Nihče ne razburja javnosti, nihče ne govori o tem, da bo zaradi tokratnega skoka cen, ki je posledica novih napadov ZDA na Iran, slovensko gospodarstvo obstalo. Tudi prevozniki so tiho, plačujejo višje cene in ne napovedujejo propada slovenskega avtoprevozniškega sektorja, nihče ne govori o blokadah na cestah, tudi kmetje ne. Pa čeprav bi lahko danes navajali enake argumente kot marca. Pogled na razpredelnice cen bencina in nafte po Evropi nam jasno pokaže, da ima nižjo ceno kot Slovenije približno enako število držav kot marca, primerjava gibanja cen nafte na mednarodnih borzah od januarja do danes pa prav tako jasno razkriva, da trenutne cene nafte sploh niso najvišje letos, ampak so bile najvišje maja (višje so bile za 30 odstotkov). Takrat pa je maloprodajna cena ostajala bistveno pod današnjimi ravnmi. Kar jasno kaže, da bi lahko slovenska vlada tudi zdaj cene ohranjala na bistveno nižjih ravneh. Da lahko danes slovenski trgovci z nafto služijo več z vsakim prodanim litrom bencina in nafte, je namreč odločitev vlade – a na to ne opozori nobeno vplivno združenje. To pa še ni vse: čeprav na slovenskih avtocestah potekajo dela na praktično enakem številu kilometrov odsekov (in na tako rekoč enakih odsekih) kot marca, danes, pa čeprav je ob tem še visoka turistična sezona, nihče ne histerizira javnosti zaradi tega. In tako je prav: dela na avtocestah so nekaj normalnega, le tako se lahko avtoceste vzdržujejo in širijo, tako je po vsem svetu, povsod so zastoji in dela na cestah nekaj najbolj običajnega ter del življenja prevoznikov in slehernikov.

Vsega tega ne pišemo, da bi pokazali, kako normalno se vedejo vsi našteti lobiji danes, ne želimo reči, kako dobro je, da so dozoreli in pokazali, da se lahko vedejo tudi modro in državotvorno, ker države in njenih prebivalcev ne spravljajo v izredna stanja in jih zlorabljajo za svoje namene. Nasprotno. Prav njihovo današnje »normalno« vedenje je dokaz, kako daleč so pripravljeni iti v svoji političnosti in zadovoljevanju svojih interesov in kako jim ni pri tem prav nič sveto. Prav zdaj se jasno vidi, da so brez slabe vesti ljudi zmožni zastraševati v imenu svojih interesov in da so jih marca pripravili do tega, da so ure in ure preživeli v čakalnih vrstah na bencinskih servisih, velik del prebivalstva pa spravili v eksistencialno grozo, češ da prihaja grozljiva gospodarska kriza, v kateri lahko izgubijo vse.

Je v boju za oblast res dovoljeno vse?

Zato se je treba spomniti, kaj je bilo prvo, kar je koalicija SDS, NSi, Resnica in Demokrati naredila, ko je bil konstituiran nov državni zbor. Sprejela je tako imenovani interventni zakon za razvoj Slovenije, v katerem ni nič razvojnega oziroma namenjenega gospodarstvu in prebivalstvu (še sam novi finančni minister Andrej Šircelj je nekaj tednov po sprejemu povedal, da se bo znižani davek na dodano vrednost seveda prelil v višje prihodke trgovcev), ampak je prinesel koristi zgolj prav tem ljudem, ki so pred volitvami pomagali vznemirjati javnost. Dobili so vse, kar so si leta želeli: pretežno oprostitev plačevanja prispevkov za plače, višje od 7500 evrov, davčno razbremenitev za vse samostojne podjetnike z zelo visokimi dohodki, možnost predčasnega upokojevanja zaščitenih skupin zaposlenih in še nižjo stopnjo davka pri oddaji nepremičnin (kar danes počne zaradi odsotnosti davka na nepremičnine celoten najbogatejši razred v državi). Vlada se je nemudoma »zahvalila« tudi drugim udeležencem v volilni kampanji: naftnim trgovcem je marže zvišala na najvišjo raven v zgodovini države, danes pa ne zadržuje več rasti cen naftnih derivatov, kot je to počela njena predhodnica. In seveda: ta vlada pripravlja nov val privatizacije zdravstva, kar pa je res največja želja teh lobijev. Gre namreč za javni denar in denar zavarovancev, več kot sedem milijard evrov na leto, ki bi ga zasebni sektor – tako kot v mnogih drugih državah – tudi v Sloveniji rad dobil v upravljanje. In tudi ta projekt poteka kar najbolj neverjetno: zakon pišejo kar sami podjetniki, zakon pa bo na koncu vložila Resnica. Si predstavljate, da bi tako pomembne spremembe na tak način sprejemala prejšnja vlada?

Ko lobiji obmolknejo, obmolknejo z razlogom.